Prešernovi Zdravljici znak evropske kulturne dediščine

Sedma kitica te pesmi Franceta Prešerna na melodijo istoimenske zborovske skladbe Stanka Premrla je bila leta 1991 izbrana tudi za slovensko himno.

Kot je ob 30. obletnici sprejetja zakona o slovenski himni povedal zgodovinar Božo Repe, Prešernova Zdravljica, ki je v osnovi napitnica, sodi med redke "nebojevite" himne, na katere so vplivale ideje francoske revolucije in svobodomiselnosti ter združujejo nacionalno idejo z internacionalizmom. "Slovenska himna torej zavrača vojne in prepire in poudarja povezanost in prijateljstvo med narodi. Čeprav je pesem nastala davnega leta 1844, je vedno znova aktualna. Še posebej v današnjem kriznem času, ko je znova na preizkušnji humanizem, domači in internacionalni," je ocenil.

Literarni zgodovinar, sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU Marijan Dović, ki se v svojem raziskovanju posveča tudi Prešernu, pa je ocenil, da Zdravljica v družbi evropskih himn izstopa v pozitivnem smislu.

"Če je Premrlova uglasbitev povprečna in ne odstopa od sočasnih glasbenih klišejev, je njeno besedilo vrhunsko in še danes aktualno. Kot vsaka dobra literatura ima več pomenskih plasti in omogoča branja z različnimi poudarki. V njej bomo tako našli panslavistične ideje, ki so se takrat širile kot protiutež rastočemu nemškemu nacionalizmu, idejo o ljubezni do 'domačije', ki je nosilna misel v mnogih drugih evropskih himnah, najdemo pa tudi bojevitejše nacionalistične tone ter odmeve idej francoske revolucije," je povedal.

Vendar pa sporočilno jedro Zdravljice, kar se Doviću zdi bistveno, presega nacionalizem: ravno v predzadnji kitici (Žive naj vsi narodi) pesem doseže vrh v razglašanju vrednot miru, strpnosti in sodelovanja med narodi. "To je vsekakor še danes zelo moderna ideja," je povedal.

Prejemnike naziva je izbrala neodvisna žirija med kandidati, ki so jih predlagale države članice EU, so še sporočili z Evropske komisije.

Doslej je Evropska komisija podelila znak evropske dediščine že 48 znamenitostim, iz Slovenije partizanski bolnici Franja in cerkvi Sv. Duha na Javorci.

Znak evropske dediščine je od leta 2011 ukrep EU, ki temelji na medvladni pobudi iz leta 2006. Dodeli se krajem, ki imajo simbolično zgodovinsko vrednost v procesu evropskega združevanja. Njegov namen je prispevati h krepitvi občutka pripadnosti skupnemu kulturnemu območju, k spodbujanju medkulturnega dialoga in vzajemnega razumevanja ter povečanju vrednosti kulturne dediščine.

Za znak evropske dediščine lahko kandidirajo vse države članice EU, ki so tudi članice programa Ustvarjalna Evropa. Podeli se v treh kategorijah: za spomeniško območje, nacionalno tematsko spomeniško območje in nadnacionalno spomeniško območje.

Spomeniška območja vključujejo spomenike, naravne, podvodne in arheološke znamenitosti, industrijska ali urbana območja, kulturne krajine, spominska obeležja, kulturne dobrine in predmete ter nesnovno dediščino, povezano z določenim krajem, vključno s sodobno dediščino.

Postopek za izbiro spomeniških območij poteka v dveh fazah, najprej na nacionalni ravni in nato na ravni EU, piše na spletni strani Center Ustvarjalna Evropa v Sloveniji.