Slavoj Žižek, ki je veljal za ideologa liberalne demokracije, je Gregorja Golobiča v ugledni newyorški reviji označil kot slovenskega Stalina prihodnosti. To je podkrepil s tem, da je Golobič mirno zavrnil ministra, češ da nima časa za pogovor z njim. Prav zato so toliko bolj presenetljive napovedi, da naj bi se Golobič konec julija dokončno umaknil iz stranke.
V ospredje vse bolj stopa Slavko Gaber, ki je tudi najbližji predsedniku vlade. Sicer pa bi bilo treba retruširati prvo vrsto posnetka iz portoroškega kongresa, kjer je najprej zmanjkal Igor Bavčar, potem Janez Drnovšek, v Celju se je iz prve vrste presedla Vika Potočnik, sedaj napoveduje svoj umik Gregor Golobič. Ali je mogoče sploh še govoriti o stari liberalni demokraciji? Se bo sprememba v stranki odrazila tudi na ministrski ekipi?
Te dni se sicer zopet govori o možni rekonstrukciji vlade, kjer naj bi bilo Golobiču, če bi ostal, zagotovljeno ministrsko mesto. Namesto tega naj bi odhajal v zasebno sfero – omenjajo se nekatera državna podjetja od Gorenja do Mobitela in Luke Koper.
Nekaj več kot leto dni pred volitvami bo vsekakor zanimivo opazovati transformacijo liberalne demokracije, ki je sicer prestala tako predsedniške volitve, tranzicijo vlade in stranke, referendume in ostal pretrese in postala tako rekoč stranka, brez katere si ni bilo mogoče zamisliti geometrije političnega prostora. Do živega ji ni mogla niti opozicija in če ne bodo ustanovljene kakšne nove stranke se zdi, da je LDS nevarna le sama sebi.
