Preverjeno: Konec sveta?

bla, bla, bla..... glejte za vse to sem vprašal našega župnika (dekana) o vsem tem.... odgovoril mi je: (citiram) Kdaj bo konec sveta ne vedo tudi angeli v nebesih. (konec navedka)...... NE SEJTE LAŽI... človek nikoli tega ne bo vedel kdaj bo konec sveta.... do sedaj vsak, ki je napovedal se je zmotil.... TEGA NIHČE NE BO NIKOLI VEDEL!!!!!!!!!!!!

Zakaj me strašite? :'((

joj prava komedija

IMA TU RESNICE POZNAM LJUDI

bolano

ma folk bolan hahahahaha

=(

ojej mene je blo kr strah poslušat :S

nefretete tvoji komentarji so vedno najboljsi razumni in pozitivni le tako naprej

Sugarhill="Očitno nam je realnost premajhen izziv." Najprej moramo vedeti kaj je prava realnost, svet v katerem živimo, je preveč nerealen, saj je umetno ustvarjen, preveč ljudi verjame v zmotna prepričanja, v katera so jih prepričali drugi (ki imajo svoje interese), namesto v prava, v katera bi se prepričali sami. Zanikanje Bermudskega trikotnika, astrologije, reinkarnacije, posmrtnega življenja, Atlantide, NLP-jev, nezemljanov, jetijov, psihofizičnih sposobnosti ljudi in še in še reči iz teh področij, je ZANIKANJE (prave) REALNOSTI. To kar imate za realno ni realno, v to so vas samo prepričali, da vas lahko kontrolirajo, če vas ločijo od prave realnosti, s tem ko vam zatajili marsikaj, najprej pravo zgodovino planeta in človeka, potem ostalo. Se sploh zavedate v kako omejenem svetu živite. Umetno ustvarjena realnost res ne more biti nikomur v izziv, če predstavlja številne muke in trpljenje. Ko bo padla zavesa, ki je okoli vas, boste, bomo, šele videli kaj je prava realnost, in to utegne bi kmalu, saj ta umetna stvarnost (stari svet) ruši že pred našimi očmi, česar ni mogoče več ustaviti. V novi svet, v pravo realnost, bodo lahko vstopili le tisti, ki je ne zanikajo. Pomislite, kako se počutijo ljudje, ko se po telesni smrti znajdejo v drugem svetu, tako drugačnega od tega, ki so ga poprej vse življenje zanikali in ne verjeli vanj, niti v življenje po smrti, in kar je povezano s tem. Če vključimo še napačna znanja in prepričanja, preden se um dovolj odpre, razširi. Si predstavljate ta šok, to zmedo, to ... ampak soočiti se s tem kljub vsemu morajo, in ovreči preprčanja, vero, in napačna znanja, ki so jim jih vcepili za časa življenja, ter sprejeti znanja, vedenja, ki ga sicer že imajo, a za časa življenja ni bilo dostopno. Mi nismo človeška bitja, ki imajo "duhovno izkušnjo" - temveč duhovna bitja, ki imajo "človeško izkušnjo"!

V času krize lažje verjamemo govoricam o čudežih, videnjem nadnaravnih bitij, prerokbam o koncu sveta … Ljudje so vedno padali na take pravljice kot so konci sveta, Bermudski trikotniki, Jezusi, astrologi, reinkarnacije, Atlantida, NLP-ji, jetiji, duhovi ... Očitno nam je realnost premajhen izziv.

angeli se prkažejo zelo trpečim...pol bi pou slovenije vidlo angele bedarija!!!

Rookie="Mene bolj zanima, kdaj bo konec krize!" Naj te bolj zanima, kaj bo sledilo 'umetni' krizi. Nefretete, zelo dober in preprost primerjalni oris konca tega sveta in začetka novega.

Ack.the.ripper="Priporočam "življenje po življenju", vsebuje tudi veliko primerov ljudi, ki so doživeli obsmrtno doživetje, ko so bili v komi." Kome ljudje ne razumemo povsem, res pa je ljudje v njej doživljajo marsikaj, od obsmrtnih doživetij, izstopov iz telesa, ipd. Obsmrtna doživetja, do katerih je večina še vedno nekako skeptična, doživljajo ljudje tudi ob drugih slučajih, ko so v bližini smrti, in ta izkušnja ne pozna nobenih meja, verskih, ne starostnih, saj jih doživljajo vsi, ki pa v opisnem tunelu srečujejo entitete, ki so v skladu z njihovim osebnim prepričanjem. V osnovi se zgodba otroka ne razlikuje od odraslega, zakaj bi se, tam preko ni razlik. Ob vsem tem ti ljudje, tudi v komi, lahko zaznavajo vse oko sebe in slišijo, kar je pripeljalo zdravniški ceh do tega, da so uvedli pravila o temah oz. vsebina pogovorov med operacijami, pred bolniki v komi, ipd. Sicer so mnogi začudeni, ko jim povedo, da jih oseba v komi lahko zaznava, sliši vidi, pri čemer telesne poškodbe (na teh čutilih) ne igrajo posebno pomembne vloge. Navsezadnje so ljudje izvedeli, da od rojstva slepi ob takih izkušnjah vidijo, gluhi pa slišijo, ob pričevanjih slušateljev, tudi zdravnikov, je bilo v začetku čutiti začudenje. Vemo pa, da je hendikep omejen na fizično telo, zato nekateri še zaznavajo roke in noge, čeprav jih nimajo več, nekateri to razlagajo s spominom možganov, ampak saj možgani v resnici ne pomnijo, možgani so le posrednik med dušo in tem svetom. Res je da ima vsak organ svoj (svojo) kopijo duševnega spomina (pravimo mu tudi celični spomin), kar se lepo pozna po transplatacijah, vendar ta spomin ni tako specifičen kot spomin duše, oz. pri čutenju udov, ki jih fizično več ni, gre za čutenje eteričnih udov, ki še držijo obliko fizičnih. Pri trasplatacijah celični spomin organa vpliva na prejemmnika, bodisi pozitvno, bodisi negativno, kar se lahko konča tudi s smrtjo ali samomorov, na enak način, kot je umrl dajalec. Nekateri prejemniki spliv nadvladajo brez škode, drugi ne, zato rabijo ustrezno pomoč. Prepričanje, da nekari čutijo prisotnost dajalca, je zmotno, če nekateri res zaznajo zunajo entiteto, gre lahko za energijski del (ostanek) dajalčevega telesa, ki se preko organa hrani s prejemnikovo energijo, da preživi. Ljudje sposobni videti in zaznavati ta večini neviden svet vam lahko povedo kaj vse je moč videti po bolnišnicah in na pokopališčih, česar se večina niti ne zaveda. Ni čudno, da nekateri neradi zahajajo na take kraje. Tam lahko 'fašeš' razne sorte energijskih pijavk, ki se pa jih da znebiti, če nočeš trpeti manka energije, utrujenosti, ipd. Več o tem tudi v Slovenski knjigi mrtvih Mateja Raka, Prehod duš.

Da pa tudi v zakonu karme (vzroka in posledice) ni vse tako črno belo (zob za zob, oko za oko), dopušča ta zakon poravnavo tudi na drugačen način, enakovreden način, npr. z dobrim delom, ki je enkovredno nekemu slabemu dejanju, le tega lahko izničimo, in tako razbremenimo lastno dušo. Pravijo, da se naši grehi na duši vidijo kot grdi temni energijski vozli, ki dušo vlečejo navzdol. Ko duše izbere ustrezno življenje, tedaj ve kaj vse jo v osnovi čaka v življenju, je naslednja postaj ti. svet starešin, zelo stare in modre duše, kjer se odloča o končnih odločitvah, tam se nam pridružijo tudi nekatere druge duše, s katerimi bomo delili življenje. Tam z bodočim partnerjem določimo bodočo zvezo, še prej pa kraj srečanja in dogovorjene znake, po katerih se bomo prepoznali. Kot ljudje, ki ob vstopu v nek prostor ali kraj zaznajo prisotnost te osebe, še preden jo vidijo, oz. ko jo zagledajo, nimajo nobenih dvomov, da gre za pravo osebo, nekateri se oprejo na nekaj kar je pritegnilo njihovo pozornost, in to je tisti dogovorjen znak. Taki pari se lahko najdejo kadar koli v življeju, bodisi kot odrasli, ali že kot otroci, tudi slednji primeri obstajajo, taki otroci niti ne skrivajo te globoke zveze. Pred starešinami se uredi še kaj, nakar se začne potovanje nazaj v ta svet, v kolikor je duša spet izbrala ta planet, ki seveda ni edina možnost v kozmosu. Končna utelesitev se izvrši šele ob rojstvu, pred tem duša spoznava telo, vstopa in izstopa vanj. Lahko si tudi premisli, potem je otrok mrtvorojen, lahko pa tudi kasneje, kar poznamo kot smrt otroka v posteljici. Ob utelesitvi se zgodi še nekaj, ti. zožanje uma, ki ni nujno popolno, pač odvisno od stopnje razvoja duše, ki ima za posledico, da se ničesar od prej zavestno ne spomnimo. Za novodobne otroke, zdaj že mnoge odrasle, to več ne velja, vsaj večinoma ne, saj se večina njih spomninja vsega od prej. Problem zanje je le tukajšni omejujoč sistem, zanje nesprejemljiv, ki ne odobrava drugačnih znanj in mišljenja, kot ga posreduje sam, žal s preveč namernimi napakami. Pa smo v novem življenju, inkarnirani, kar počnemo tako dolgo dokler ne zaključimo reinkarnacijskega kroga. Običajno gremo skozi življenja z isitmi dušami, dušami z iste družine, le naše vloge se zamenjujejo. Si lahko predstavljaš, da je 'tvoj' otrok v sedanjem življenju morda bil v prejšnjem tvoj starš, ali brat ači sestra. Tako to gre. Tole je grob opis, sicer pa predlagam v branje knjigi ameriškega hipnoterapevta Dr. Michael Duff Newton, Usoda duš in Potovanje duš. Lepo opisuje tudi območje duš v onostranstvu, in vse kaj se dogaja, med življenjema tam, kot so to videli in doživljali hipnotizirani in vodeni v obdobje in območje. Početje hipnoterapevta pomno spremlja vodnik duše, ki postavlja določene omejitve hipnoterapevtu. Mi nismo človeška bitja, ki imajo "duhovno izkušnjo" - temveč duhovna bitja, ki imajo "človeško izkušnjo"!

Brezrizle="glede na to, da si eden najbolj razgledanih tukaj, a lahko pojasneš kakšno stvar o posmrtnem življenju, slučajno me zanima k si glih omenil da angeli nimajo kril itd." Kakšno stvar pa, natančneje navedi, sicer kot sem že rekel, 'scenarij' prehoda iz tega v oni svet, ki obraten rojstvu, ki ima spet svoj scenarij. Vsak scenarij utelešenja in umiranja je odvisen od osebe same, sama si ga kroji. Kako bo prehod potekal je odvisno od znanja in prepričanj umirajoče osebe, telesne starosti osebe, okoliščin smrti, vzroka smrti, tako kristjan in budist nimata istega scenarija, otrok in odrasla oseba tudi ne, otroka spremljajo angeli, ki prevzamejo podobo pravljičnih bitij, ki jih otrok pozna, to je zelo različno, tudi oseba ki umre v nesreči in oseba, ki naredi samomor nimata istega scenarija. Ta uvod traja določen čas, nato se začnejo entitete pojavljati v svoji pravi podobi, druge se s prizorišča umaknejo, približajo se sorodniki, ki so odšli pred nami, naš duševni vodnik, tudi nam zelo blizu domači ljubljenčki, pes ali mačka. Sledi, ali najprej obisk svoje družine duš, iz katere izhajajo najbližji sorodniki, ali pa nas vodnik pospremi do sobane kjer 'tehtamo' preteklo življenje in dejanja v njem, nakar nas pospremi do naše družine duš. Osebe, ne glede pri kateri telesni starosti so umrle, so zdaj vse enake nekje srednje starosti, gledano iz naše perspektive, kajti starost duš je nekaj drugega. Mnogi težko sprejemajo, da so otroci lahko starejši in modrejši od svojih staršev. Ljudje naučeni, da človeka gledajo in tolmačijo po telesni plati, duševno (bistveno) plat zanemarjajo, zato koncept po tej plati težko ali sploh ne razumejo in težko ali ne sprejemajo. Za njih je smrt konec bivanja, kar seveda ni res, dokazov v tem svetu je že tako preveč, zakaj bi še sploh dvomili. Smrt je preprosto nasprotno rojstvu. Ko v svetu duš pride čas za novo utelesitev, vodnik dušo pospremi v sobano izbire, kjer izbira med nekaj življenji, tri do štiri možnosti, duša tu pogleda življenja, jih preiskusi, vstopi za nekaj časa v ta telesa, nato se odloči za ustrezen izbor, pri čemer mora upoštevati karmo, ki jo čisti tako, da v izbranem življenju opravi določene lekcije, bodisi da izbere življenje v revščini, bolezen ali hendikep, od rojstva ali kasneje, bolezen ali hendikep ne nujno traja vse življenje, lahko samo par let, kot je denimo nekdo slep nekaj let, po rojstvu ali vmes v življenju, ali pa huda bolezen. Lahko izbere denimo izgubo otroka, ali zgodnjo izgubo staršev, določeno nasilje nad sabo, itd. Neprijetni izbori, a potrebni, če želimo opraviti s karmo, od katere zavisi izbor, če smo npr. v prejšnjem življenju ali prej zakrivili neko zlo, smo ga v tem primorani podoživeti sami. Znano je, da samomor ni rešitev, lekcije pred katerimi tako nesmelo bežimo, moramo vseeno ponavljati, le težavnost je lahko višja.

Samo malo živčnih rabimo pa bo šlo vse rakom žvižgat.

Zakaj je že naslov oddaje "PREVERJENO"? :)

žalostno je pa to, da večina folka lepo služi na ta način. Vsi tile ki so se pojavili pred kamero so samo zaslužkarji, ki izkoriščajo ignoranco ljudi za lastne zaslužek.

nefretete - lepo si to napisala!