Pri 16 letih se je vpisal na študij igre, zaradi kritike Vučića izgubil službo

Kako bi se simpatični igralec Ammar Mešić opisal sam? "Prvo, kar vedno rad rečem, je to, da sem jaz Prijepoljčan, ker sem rojen v mestu Prijepolje, ki leži na tromeji med Črno goro, Bosno in Srbijo. Za ostalo pa bi rekel, da sem nepotrpežljiv, pravičen – rad imam pravičnost. Za druge stvari je mogoče bolje, da vprašate moje prijatelje, da povedo, kdo sem in kakšen sem," odgovarja. Na svoj rojstni kraj je zelo ponosen in pravi, da je to zanj najlepše mesto na svetu. "To je mesto, ki ima dve reki, Mileševko in Lim, in kjer v mestu živijo tako muslimani kot pravoslavci. Jaz rad rečem, da ti dve reki simbolizirata ta dva naroda," pravi. 

Odraščal je v družbi dveh mlajših bratov, mame, očeta, babice in dedka. "Tudi v 90. letih se je tu živelo mirno in tudi danes, 30 let kasneje, je Prijepolje eno čudovito mesto. Lepo mesto, mesto borbe in kulture. Mesto spoštovanja enih in drugih, in jaz kot musliman poznam vse običaje pravoslavcev in obratno," pripoveduje.

Boj za pravico in izražanje svojih misli je tisto, kar Ammarja vodi skozi življenje: "V življenju je najpomembnejše eno vprašanje, na katero je najtežje dati odgovor – in to je, ali si dober človek ali ne. In tega smo me prvo naučili starši, kasneje taborniki, pozneje osnovna in srednja šola. Taborniki in družina so zaslužni za to, kako danes razmišljam in za kaj se jaz borim."

Čeprav ga igra spremlja od malega, si ni mislil, da bo nekoč igralec. Želel je postati učitelj srbskega jezika, igra pa je prišla čisto spontano. "'Šprical' sem pouk geografije, ker se nisem naučil za spraševanje, vedel pa sem, da bom na vrsti. In sem to izkoristil, da se izmuznem z ure in da bom v gledališču. In tako sem dobil vlogo," se spominja.

Tako se je začela njegova igralska pot, pri 16 letih pa se je že pripravljal za sprejemne izpite za fakulteto v Nišu. Igro je tako začel študirati že po koncu drugega letnika srednje šole, tako da je 3. in 4. letnik srednje šole zaključil izredno. "Vsake tri mesece sem iz Niša, kjer sem študiral, potoval v Prijepolje in oddelal diferencialne izpite in se nato vračal na fakulteto," pravi. 

Politika ga ne zanima, pravi. "Ni mi pomembno, kateri politični strani pripadaš, pač pa to, ali skrbiš za svojo državo in za svoj narod. In za temi besedami bom vedno stal," poudarja. Enakega mišljenja je bil tudi leta 2023, ko se je v Beogradu zgodilo množično streljanje na osnovni šoli, ko je 10-letnik pobil svoje sošolce in varnostnika. "Ko se je zgodil Ribnikar, leta 2023, množično streljanje v Srbiji, ki ima okoli šest, sedem milijonov prebivalcev, in ko otrok, star 10 let, ubije 10 ljudi ... Kdo je lahko kriv, razen oblasti? Za mene ne obstaja drugi krivec," je prepričan. 

Dogodek ga je močno prizadel. "Razpadel sem se kot človek," razlaga. In takrat je objavil zapis, v katerem je za stanje, v katerem se je znašla Srbija, okrivil Vučića. "Za absolutni razpad ene države, razpad naroda, vračanje v 90. leta, za razdelitev naroda. Ne samo na leve in desne, ampak na vse mogoče. In v teh delitvah obstajajo še večje delitve. Preprosto je uničil državo Srbijo, uničil je narod. In igralci smo vedno nagnjeni k tej neprestani borbi za boljšo prihodnost, za boljši jutri," pravi. 

Zapis na družbenem mediju je končal z besedami iz srbske himne: "Bog pravičnosti, ti, ki rešuješ." "In njih je najbolj zabolelo, da en Ammar Mešić, ki je musliman, ki je rojen v Srbiji, ki je takrat živel v Srbiji, ki ljubi, ceni in spoštuje svojo zastavo, svojo himno ..., kritiziram Aleksandra Vučića, kriminalca, vojnega hujskača, ki je na oblasti že 30, 40 let," pravi.

Takrat je igral eno glavnih vlog v srbski seriji Igre usode. Javna kritika Vučićeve oblasti pa ga je, kot pravi, stala službe. "Ali mi je bilo težko? Ne. Ali sem iz tega prišel še močnejši? O, da! Ali sem na pravi strani? Pa še kako da. Ker jaz vem, da mene absolutno nihče ne plačuje, da kritiziram svojo državo. Jaz Srbijo ljubim najbolj na tem svetu. To je moja država, ena in edina. Da, lahko živim na Hrvaškem, v Sloveniji, Ameriki ali kjerkoli na svetu ... Tako, kot je Prijepolje moj rojstni kraj, tako je Srbija moja država. In to, za kar se borim, se bom vedno boril, dokler Srbija ne bo znova spoštovana in cenjena država, brez kriminalcev, prostitutk. Kjer se bo spoštoval zakon, kjer bodo institucije opravljale svoje delo in to je minimum minimuma, kar lahko ena država nudi svojemu narodu," je prepričan.

Zato podpira tudi proteste in pravi, da so študentje prihodnost in upanje Srbije. "Nikoli ne bom pozabil ta trenutek, ko je bil hrup, hrup, hrup ... Ob sedmih se je začelo 16 minut tišine. In v enem trenutku, še zdaj se naježim, je bila samo tišina. In slišiš samo otroka, ki nekaj vpraša svojo mamo, slišiš dojenčka, slišiš psa. Še zdaj dobim solzne oči, ker Srbija je res padla zelo daleč in zelo nizko. Želim si, da bo moja država Srbija znova ena čudovita država, ki ima prečudovit narod, samo napačni ljudje trenutno vodijo to državo," meni.

Izguba službe je Ammarja vodila na nov začetek. Sprva se je iz Srbije preselil na Dunaj in tam delal na gradbiščih. Kot pravi, je v tistem trenutku potreboval odmor od igre in čiščenje tujih stanovanj po obnovi je zanj predstavljalo čiščenje sebe. "Čistil sem odpadni gradbeni material in to nosil iz 4., 5., 6. nadstropja. Po dve vreči odpadnega gradbenega materiala naenkrat in se vračal nazaj brez dvigala. Tečeš gor, tečeš dol. Ampak mi je to predstavljajo, kot da čistim sebe," pravi. 

Na Dunaju je delal tri mesece, in ta čas mu je pomagal, da si zbistri misli. Odprle pa so se mu tudi nove poti. "Ker sem ob čiščenju teh stanovanj, ki sem jih pripravljal za nekaj novega, za neko novo življenje v njih, s tem čistil tudi sebe in dovolil novim ljudem, da vstopijo v moje življenje, in novim službam, da vstopijo v moje življenje. In tako se je tudi vse odvijalo," pripoveduje Ammar. 

Kmalu je dobil vabilo na avdicijo v Zagrebu, nato eno od vlog v hrvaški seriji V dobrem in slabem. Zdaj že leto in pol živi in dela v hrvaški prestolnici. Ko ne snema, uživa v naravi, potovanjih, dobri hrani.

Od Ammarja osebno pa nazaj k Ammarju kot igralcu ali, bolje rečeno, Bobanu Vuku. Liku, ki ga lahko spremljamo v naši seriji Nemirna Kri. Nova poslovna ponudba je Ammarju odprla vrata tudi v Ljubljano. "To je moja prva negativna vloga v življenju. Do zdaj sem vedno igral olikane, mlade, fine fante, ki bi jih vsaka mama želela za zeta. Vedno pa je bila moja želja, da igram neko negativno vlogo, da bi videl, kako bi se znašel v tem," pravi. 

Priznava, da je imel na začetku veliko treme, saj slovenščino slabo razume. "Z Lejo, ki igra Saro, sem takrat največ snemal, in ko je ona govorila svoje besedilo, sem zelo skoncentrirano gledal v njo in čakal, kdaj bo zaključila. In ko sem približno videl, da bo končala, sem rekel svojo repliko in to je bilo kar zahtevo, ker absolutno ne govorim slovensko," pravi. 

A se je zdaj naučil tudi nekaj slovenskih besed. "Najlepša beseda mi je ampak," pravi. Vzljubil je tudi Ljubljano in za priložnost, da lahko tu ustvarja, je zelo hvaležen. "Dolgujem veliko zahvalo vsem, na zaupanju in tej priložnosti," pravi. Kot pravi, so se vsi – od igralcev, produkcije, ljudi za in pred kamero – potrudili, da se počuti domače. 

Ena njegovih ljubezni je tudi petje. Ker smo pogovor snemali na dan, ko so se v Sarajevu poslovili od pevca narodne glasbe Halida Bešlića, je njemu v čast zapel eno njegovo uspešnico. 

In vse to je Ammar Mešić – človek mnogih talentov, predvsem pa človek z veliko začetnico, ki se je in se bo, kot pravi, vedno boril za pravico.