Pri najvišje ležečem šanku spomina in opomina

Pot spominov in tovarištva, med Ljubljančani na kratko znana tudi kot PST, je na fotografijah najpogosteje upodobljena kot sled drobnega belega peska, ki se vije med zelenimi travniki, a tokrat je bil razgled drugačen. Med kontrolnima točkama 6 in 7, Fužine in Rudnik, namreč leži najzahtevnejši del sicer povsem ravninske trase - vzpon na Golovec. 

Pot se kmalu po prečkanju Litijske ceste začne vzpenjati navkreber in nato poteka po hribu vse dokler se na njegovi drugi strani ne spusti nazaj v dolino na Dolenjski cesti. Nekje sredi gozda pa stoji olajšanje za pohodnike, kontrolna točka Golovec, kjer si poleg novega žiga v pohodniški kartonček lahko tudi omočijo užejana grla. 

Kontrolorji Andreja, Ksenja, Gaja in Tine so bili pri stojnici že ob pol šestih zjutraj, kmalu zatem so prisopihali že prvi udeleženci. Ob vprašanju, če morda vedo, koliko žigov približno so doslej že podelili, se le nasmehnejo. Komaj sploh hitijo odgovarjati, saj jim mimoidoči molijo že nove in nove kartončke. Na svojem delovnem mestu ostajajo vse do pol šestih popoldne, največja gneča pa je bila okoli enajstih dopoldne, pravijo.

"Že navsezgodaj zjutraj so začeli prihajati in ljudi je vsako leto več," potrdi tudi Luka Janežič, ki že celo desetletje v teh majskih dneh od šestih zjutraj krmari za točilnim pultom te dislocirane enote bližnje gostilne na Orlah. Pivo in izotonične pijače so bile v senci visokih krošenj sprejete kot nektar iz nebes. Marsikateri pohodnik si je zaželel tudi krepčilo v obliki kave ali energijske pijače, a sredi gozda tega ne ponujajo, prav tako ne hrane. Razen že omenjene salame, ki skupaj s sirčkom in koščki kruha vsaj malo poboža želodčke.

Te pohodniki sicer načrtno ohranjajo bolj prazne, saj je tako veliko lažje hoditi, so nam opisovali. So pa letos prvič ponujali tudi sladoled in Janežič pravi, da je šel dobro v promet. 

Pri panoju kontrolne točke za skupno fotografijo prosita sestrični Mateja in Mija. Tokrat sta na poti že četrtič, krenili sta iz Kosez, čeprav gresta običajno iz Bežigrada, vsakokrat pa sta naredili cel krog. "Najtežji del je tisti od vojašnice proti Polju, kjer sta dva kilometra drevoreda, sama ravnina, ne vidiš sploh konca," pravita.

"Najtežji so zadnji kilometri po Tržaški, ko že kar miške vidiš," se na leseni klopi priduša Danijel. Skupaj z Dušanom in Draganom so že navsezgodaj zjutraj na Pot zavili na Viču in se odpravili v smeri urinega kazalca, okoli poldneva pa počivajo v senci na Golovcu.

Začeli so kot sodelavci, zdaj pa Dolenjec, Štajerec in Gorenjec ohranjajo svojo pohodniško tradicijo, čeprav so se njihove poslovne poti vmes razšle. "Jaz sem bolj pisarniški, onadva pa sta fizična delavca," se na svoj račun šali Danijel, ko išče škarjice za obliž, da bi si ga lahko prilepil na ožuljeno stopalo. 

V troje korakajo tudi Frenk, Jože in Blaž, ki so v Hotedršici vstali že pred peto zjutraj, da bi se ob šestih lahko že podali na makadamsko pot. "Vedno gremo z Viča in okoli Ljubljane vedno v isto smer, v smeri urinega kazalca. Smo poskusili že obratno, pa nam ni bilo všeč," pripovedujejo. Kolikokrat so že prehodili Pot ob žici, sploh ne štejejo več. Kramljanja je konec, treba bo naprej, da se noge ne polenijo.

Oprtajo si nahrbtnike, v katere so zapičene slovenske zastavice. "Včeraj smo bili na državni proslavi ob dnevu zmage in smo jih dobili, zato smo jih danes vzeli s seboj," pomahajo. "Majica pa je s koncerta Svetlane Makarovič," pokažejo na natisnjen napis.

Posebej za to priložnost so se -  v duhu partizanstva tako kot mnogi drugi - oblekli tudi Matjaž, Milena in Robert. Nosijo majice iz Titove pečine v Drvarju."Letos je 80. obletnica osvoboditve Ljubljane. Prišli smo zato, da preživimo dan v naravi in da se opomnimo, kje vse so morali takrat hoditi vojaki," pravijo.

"Prijatelj me je sicer spomnil, da sva po tej poti hodila že pri 14 letih, ampak tokrat bomo šli prvič cel krog. Ne, nimamo nobenega rezervnega načrta, saj bo šlo. Je pa nam najtežje hoditi po asfaltu, ker smo hribovci," se smejijo, češ da vzpon na Golovec jim ne povzroča nikakršnih težav.

V posebno majico je oblečen tudi Marko iz Dola pri Ljubljani. "Predlani jih je dal za vse nas natisniti prijatelj. Že 15 let se udeležujem te prireditve. Sprva sem tekel dolge trojke, a kar se družbe tiče, je boljša hoja," pravi, ko nazdravi preostali peterici iz skupine.

"Druženje in tradicija," opiše, zakaj se v dneh okoli 9. maja vedno znova vrača na makadamsko pot, ki še danes služi v spomin na grozote druge svetovne vojne in v (vse bolj potreben) opomin, da se ti časi nikdar ne smejo ponoviti.