Prihaja nočni spektakel na nebu: meteorski roj Perzeidov bo dosegel svoj vrhunec

V vesolju je veliko drobnih delcev v velikosti nekaj milimetrov ali centimetrov, ki lahko med svojim letom zaidejo v Zemljino atmosfero. Ocenjuje se, da vsak dan iz medplanetnega prostora v našo atmosfero vstopi med 10 in 40 ton nevidnega meteornega prahu. Manjši delci zaradi trenja z molekulami zraka v zgornji plasti atmosfere izparijo, medtem ko večji delci pustijo svetlo sled, ki hitro izgine. Če bi te sledi natančno opazovali, bi videli tudi različno obarvanost, ki jo določajo plini v Zemljini atmosferi. V vsaki noči lahko vidimo do 10 meteorjev v eni uri. V določenih delih leta pa Zemlja prečka gostejše pasove prašnih delcev in takrat se število meteorjev močno poveča. Vsi meteorji istega roja priletijo iz določenega predela neba, ki mu rečemo radiant.

Perzeidi so meteorski roj, ki navidezno izhaja iz ozvezdja Perzej in človeško pozornost privablja že več kot 2000 let. So posledica prašnih delcev, ki jih ob bližnjem srečanju s Soncem za seboj pušča komet Swift-Tuttle. To telo je sestavljeno iz kamenja in ledu ter ima premer okoli 26 kilometrov, kar je precej več, kot naj bi imel asteroid, ki je na prehodu iz krede v terciar povzročil izginotje dinozavrov. Njegova obhodna doba okoli Sonca je 133 let. Ko komet pride v bližino Sonca, začne led izparevati in ob tem se sproščajo manjši delci, ki jih vidimo kot kometov rep. Večina prašnih delcev v oblaku, ki daje meteorski roj Perzeidov, je starih okoli 1000 let. Obstaja pa tudi mlajši in svetlejši pramen prahu, ki je iz kometa izparel leta 1862. Na te delce prahu nato enkrat letno naleti Zemlja, ko prečka kometovo tirnico.

Perzeidi veljajo za najhitrejše in najsvetlejše meteorje, saj večji del neba prepotujejo v manj kot sekundi. V Zemljino atmosfero vstopajo s hitrostjo okoli 200 tisoč kilometrov na uro, vendar Zemlji kljub temu ne predstavljajo nevarnosti, saj večinoma zgorijo vsaj 90 kilometrov nad njenim površjem, lahko pa povzročijo težave satelitom. Ker se pojavljajo v nočeh okoli 10. avgusta, ko goduje sveti Lovrenc, so poznani tudi kot solze svetega Lovrenca. Perzeidi so znani po številnih svetlih meteorjih, ki jih imenujemo bolidi. Ti dosežejo ali celo presežejo svetlost Venere in jim tudi umetna svetloba ne pride do živega. Ker gre za večje kamne, za seboj pustijo dolgo sled zelenkastih ali modrikastih odtenkov, ki lahko ostane vidna še nekaj minut.  

Kako opazovati Perzeide?

Meteorski roj Perzeidov lahko opazujemo več noči zapored, saj je zelo širok. Vrhunec letošnjega meteorskega roja Perzeidov bo v noči med 12. in 13. avgustom, ko bo Zemlja potovala skozi najbolj prašno območje kometa. V nasprotju z lanskim letom letošnjega opazovanja ne bo motila lunina svetloba, saj bo le en dan prej nastopila prazna luna, prav tako je napovedano lepo vreme. V noči z nedelje na ponedeljek bo tako na uro mogoče opaziti na desetine utrinkov, v najboljšem primeru pa celo do sto. Perzeidi se začnejo pojavljati, ko pade mrak, aktivnost roja pa močno naraste po 23. uri, ko je njihov radiant že precej visoko na nebu. Število meteorjev nato narašča vse do jutra. Meteorji so najlepše vidni tik pred jutranjim svitom in jih je najbolje opazovati v naravi, daleč stran od mestnih luči. Opazovalni prostor naj bo torej zunaj mestnih središč in naj omogoča pogled na čim večji del neba. Največ meteorjev bomo opazili, če bomo svoj pogled usmerili proti severnemu delu neba, upoštevajte pa tudi, da oči potrebujejo okoli 30 minut, da se navadijo na temo.

Poleg Perzeidov poznamo še okoli 40 drugih meteorskih rojev. Med bolj zanimivimi sta meteorski roj Geminidi iz ozvezdja Dvojčkov in Leonidi iz ozvezdja Leva.

Poletno nočno nebo

Na nočnem nebu lahko opazujemo še številne druge objekte. Na poletnem nebu v bližini zenita po sončnem zahodu najprej zasvetijo zvezde Atair, Vega in Deneb. Prvi dve sta naši bližnji vesoljski sosedi, oddaljeni 17 oziroma 25 svetlobnih let, Deneb pa je oddaljena precej več, kar 1400 svetlobnih let. Te zvezde so del ozvezdij Orla, Lire in Laboda ter sestavljajo tako imenovani poletni trikotnik.

Sicer pa poznamo še 85 drugih ozvezdij, ki večinoma izvirajo iz grške mitologije in med seboj povezujejo najsvetlejše zvezde. Na severnem nebu lahko vse leto opazujemo Veliki voz, ki je del ozvezdja Veliki medved. Če njegovo zadnjo stranico petkrat podaljšamo, pridemo do Malega voza in zvezde Severnice. Ta na nebu navidezno miruje in kaže smer proti severnemu polu. Za ozvezdja blizu Severnice je značilno, da ne vzhajajo oziroma zahajajo in so tako vidna vse leto.

Ob koncu julija začne skupaj s soncem vzhajati zelo svetla zvezda Sirij, ki je del ozvezdja Velikega psa. Včasih so verjeli, da vročino v tem delu leta povzroča prav zvezda Sirij. Od tod tudi izraza pasja vročina in pasji dnevi, ki trajajo od 23. julija do 23. avgusta.

Skozi ves avgust so na večernem in nočnem nebu dobro vidni tudi nekateri planeti. Venera, Jupiter in Mars so vidni že takoj po sončnem zahodu, in sicer nad zahodnim ter južnim obzorjem. Ko se stemni, na nebu zasveti še Saturn.