Priseljenci in kriminal v Evropi: pet trditev, ki se zdijo protislovne

V nadaljevanju predstavljamo pet splošnih trditev, ki so točne, a na prvi pogled protislovne. To protislovje lahko razrešimo z natančnim razmislekom.

Če se zaradi zagotavljanja kakovosti in primerljivosti podatkov omejimo na razviti svet oziroma regijo OECD, se izkaže, da je delež priseljencev za zapahi včasih večji, kot je njihov delež v celotnem prebivalstvu.

V številnih državah, denimo v Švici, Grčiji, Nemčiji, Avstriji, Italiji in Sloveniji, so bodisi nekoliko bodisi izrazito prekomerno zastopani. V angleško govorečem svetu, vključno z ZDA, Združenim kraljestvom, Irsko, Avstralijo in Novo Zelandijo, velja nasprotno. To prikazuje Grafikon 1.

Razlogov za to je več. Določeno vlogo pri tem igrajo težave s točnimi meritvami, različna pripravljenost prebivalstva za prijavljanje kaznivih dejanj ter pristranskost in institucionalna diskriminacija. Toda ključen razlog je demografska sestava priseljenskih skupin. V mnogih evropskih državah je med njimi več mladih, revnejših in manj izobraženih moških. Ta skupina ima – med domačini in nedomačini – bistveno večjo verjetnost za kriminalno vedenje kot starejši ljudje z boljšim socioekonomskim položajem, med katerimi prevladujejo ženske.

Kritiki pravijo, da takšno pojasnilo ničesar ne reši. Če so demografske značilnosti priseljencev takšne, da je zanje bolj verjetno ukvarjanje s kriminalom, je to pač problem in razlog, zakaj bi morali priseljevanje omejiti. Toda ta obrazložitev ni prepričljiva. Mnogi skeptiki se namreč ne osredotočajo na starost in spol, temveč na raso, etnično pripadnost ali kulturo. Skrbi jih, da je tudi med starejšimi priseljenci in ženskami nagnjenost h kriminalnemu vedenju večja.

Poleg tega bi skeptiki poleg zaviranja priseljevanja radi povečali domačo rodnost. To bi povečalo delež mladih moških, četudi bi to zaradi že omenjenih demografskih razlogov lahko prav tako prispevalo k več kriminala. Skratka, zdi se, da odpor do priseljencev pogosto izhaja iz nekih drugih skrbi.

Kjer imamo zanesljive podatke, je nadpovprečna zastopanost prav tako vidna v bolj podrobnem merilu. Na Švedskem je bilo med letoma 2015 in 2018 med tam rojenimi osebami – in to dvema prav tako tam rojenima staršema – izvedbe kaznivega dejanja osumljenih 3,2 odstotka ljudi. Med rojenimi v tujini je ta delež znašal 8 odstotkov. Med osebami, rojenimi na Švedskem, dvema staršema, rojenima v tujini, pa 10,2 odstotka. Relativno tveganje je bilo torej 2,5-krat oziroma 3,2-krat višje kot pri domačinih.

Med tujerojenimi so bili najvišji deleži osumljencev rojeni v Zahodni in Srednji Aziji, Severni in Vzhodni Afriki ter drugih afriških državah. Najnižji so bili med rojenimi v Vzhodni Aziji, drugih skandinavskih državah, EU15 oziroma Zahodni Evropi, ZDA, Kanadi, Avstraliji in Novi Zelandiji.

Podobno velja na Danskem. Leta 2023 je bilo med moškimi v celotni populaciji obsojenih 0,8 odstotka, med priseljenci z Bližnjega vzhoda in Severne Afrike 1,8 odstotka, med njihovimi moškimi potomci pa 4,3 odstotka.

Demografija znova pojasni velik del teh razlik. Na Švedskem je bila verjetnost, da bo oseba, osumljena kaznivega dejanja, med v tujini rojenimi 2,5-krat višja kot med domačini, med potomci priseljencev pa 3,2-krat višja. Če upoštevamo razlike v starosti, spolu, dohodku, izobrazbi in tipu občine, se ti razmerji zmanjšata na 1,8 oziroma 1,7. To pomeni, da pomemben del začetnih razlik izhaja iz različnih demografskih in socioekonomskih značilnosti skupin. Obenem je res, da se tudi po demografskih prilagoditvah razmerja ne izenačijo v celoti.

Toda pri vsem tem je ključno, da omenjeni podatki ne odgovarjajo nujno na vprašanje, ali nenadni prihod večjega števila priseljencev poveča skupno stopnjo kriminala v določeni družbi ali regiji. Zabeležena kriminaliteta, ki jo vidimo v aretacijah, obsodbah in zaporih, namreč ni enaka dejanski kriminaliteti, ki se pojavi v agregatnih statistikah tudi takrat, ko storilec ni identificiran. Povedano drugače: mnogo prijavljenih kaznivih dejanj (domačinov ali priseljencev) ni povezanih s konkretnim osumljencem. Poleg tega kriminalci predstavljajo izrazito majhen delež katerekoli velike populacije. To pomeni, da čeprav je v neki skupini v absolutnem merilu več posameznikov z višjim tveganjem za kriminal, je njihov relativni delež znotraj skupine še vedno majhen. Skratka, surove razlike med skupinami v zabeleženi kriminaliteti in dejanski vzročni učinek priseljevanja na skupno stopnjo kriminala sta dokaj ločeni vprašanji.

Po družbenih omrežjih pogosto kroži ideja, da naraščajoče priseljevanje povzroča rast nasilnega kriminala. To naj bi zlahka prepoznali v statistični povezavi: priseljevanje se povečuje, obenem pa v istem obdobju kriminal strmo narašča. Toda to ne drži.

Prvič, na podlagi gole korelacije dveh spremenljivk ne moremo sklepati o vzročnih povezavah, saj skoraj vedno obstajajo drugi vzroki, ki izkrivljajo rezultate takšne preproste analize. Drugič, pozitivna korelacija, o kateri govorijo na družbenih omrežjih, je izmišljena.

Če pogledamo podatke za razviti svet (Grafikon 2), pozitivne korelacije ni. Pravzaprav je povezava negativna: ko priseljevanje raste, se število umorov zmanjšuje. Tudi ta ugotovitev je sama po sebi neuporabna za vzročno sklepanje, a zanimivo je, da je resničnost nasprotna od prej omenjenih skrbi.

Državne primerjave so grobe, zato je smiselno pogledati na regionalno raven. Ta je posebej uporabna, ker vključuje vsa prijavljena kazniva dejanja, ne le tista, kjer je osumljenec znan.

Tako lahko zmanjša pristranskosti, povezane s policijskimi praksami, ali večjo pripravljenostjo prijavljati dejanja, kadar ljudje domnevajo, da je osumljenec priseljenec.

Olivier Marie in Paolo Pinotti sta leta 2024 analizirala mnoge regije v desetih evropskih državah med letoma 2002 in 2017. Ne glede na to, ali sta se osredotočila na umore ali kraje vozil, nista našla povezave med spremembami migracijskih stopenj in spremembami pri kriminalu. Jerzy Sarnecki je s sodelavci leta 2025 analiziral dogajanje v švedskih občinah v zadnjih dveh desetletjih. Ugotovili so, da je nasilni kriminal rastel skozi čas, vendar rast ni sledila deležu tujerojenih prebivalcev. Občine z največjim porastom kriminala niso imele posebej visokih priseljenskih deležev; pogosto so bili podobni ali celo nižji kot tam, kjer je kriminal ostal stabilen.

Tudi preprosta presečna analiza 80 regij z administrativnimi in anketnimi podatki (Grafikon 3) kaže, da ni povezave med kriminalom in deležem priseljencev.

Pregledi literature večinoma kažejo, da ima priseljevanje zanemarljiv učinek na stopnje kriminala. Marie in Pinotti denimo povzemata raziskave iz ZDA in Evrope, ki ne kažejo pomembnega vpliva priseljevanja na število premoženjskih ali nasilnih kaznivih dejanj. Novejša študija za Nemčijo ne najde povezave po letu 2015, čeprav zazna škodljiv učinek v prvem desetletju 21. stoletja.

Druga nedavna nemška študija, ki se osredotoča na begunce, ne najde nobenega kratkoročnega učinka, a opozori na morebitne zakasnjene učinke. Pinotti v svoji knjigi Does Immigration Increase Crime? na podatkih o begunskih prihodih v EU v dveh desetletjih ne najde bistvenega vpliva na število vlomov, ropov, kraj vozil, napadov, umorov, posilstev ali spolnih napadov ter na trgovino z drogo.

Težko je z gotovostjo reči, kaj se dogaja v vsaki državi posebej. Toda v splošnem nimamo jasnih dokazov, da priseljevanje v Evropi močno povečuje kriminal – vsaj ne na način, ki bi bil viden na regionalni ali državni ravni. To seveda ne pomeni, da učinka ni, niti da med skupinami ni razlik. Pomeni pa, da je resničnost mnogo bolj zapletena, kot se jo prikazuje.