Po njegovih besedah sta predlagana programa vlade o prodaji državnega deleža v dveh največjih slovenskih bankah tujim strateškim partnerjem primer razprodaje slovenskega premoženja, katerega privatizacija bi morala ravno nasprotno temeljiti na modelu delavskega delničarstva.
Breme sanacije državnih bank so po Staničevem mnenju nosila tako podjetja kot državljani s plačevanjem nerealno visokih marž in obresti. Obstaja pa možnosti ekspanzije kreditiranja, ki jo omogoča nezadolženost slovenskih podjetij. Vladnima programoma privatizacije NLB in NKBM Stanič zoperstavlja svoj predlog o oblikovanju nove partnerske svetovne banke s sedežem v Sloveniji.
Zavzema se za bančno lastninjenje, ki ne bi temeljilo na prodaji državnega deleža temveč na modelu beneficiranega odkupa delnic s strani bančnih uslužbencev in managementa ter združevanju oz. povezovanju partnerskih bank. Takšen model privatizacije bi izboljšal boniteto banke, saj bi člani njene uprave, nadzornega sveta in vsi zaposleni za kakovostno poslovanje jamčili z velikim delniškim premoženjem, participacija delavcev pa bi povečala tako samoiniciativnost uslužbencev pri doseganju s strani uprave zastavljenih ciljev kot tudi globalno učinkovitost podjetja.
Oblikovanje svetovne bančne skupine s sedežem v Sloveniji bi, kot pojasnjuje Stanič, imelo za Slovenijo še številne druge pozitivne učinke, med katerimi zlasti odpiranje novih delovnih mest, internacionalizacijo Slovenije v novo pomembno evropsko finančno središče, večje dohodke proračuna iz postavke davka na dobiček ter možnost pokojninskih skladov, da kupijo relativno varno delnico, ki jamči izplačila visokih dividend.