Naval na pro bono ambulanto: skoraj 130.000 Slovencev brez izbranega osebnega zdravnika

Skoraj 130.000 ljudi v Sloveniji nima izbranega osebnega zdravnika, kar je približno za cel Koper in Maribor skupaj. Profilov pacientov pa je toliko kot njihovih zgodb.

Vida Drame Orožim, vodja ljubljanske ambulante pro bono, pove: "Romov nimamo več. Potem je prišlo obdobje, ko je bilo precej brezdomcev. Okoli leta 2008, ko je veliko obrtnikov propadlo."

Danes je še huje – sistem je zatajil tako zelo, da je pomoč pro bono ambulante potrebovala njena ustanoviteljica.

Psihologinja in ustanoviteljica pro bono ambulante, Anica Mikuš Kos, prst usmeri v oblast: "Navsezadnje – ne le, da država danes ni poskrbela za tiste brez zdravstvenega zavarovanja, ampak ni poskrbela niti za tiste z zdravstvenim zavarovanjem, in naj povem: med njimi sem tudi jaz."

Drame Orožimova doda: "Moja spoštovana kolegica, dr. Anica Mikuš Kos, ki je bila glavna protagonistka pedopsihiatrije v Sloveniji in je svoje življenje posvetila otrokom ter še danes dela na tem področju, je tudi velika humanitarka, prostovoljka – ta gospa je pri svojih 86 letih ostala brez zdravnika, nikogar ni bilo, ki bi ji to nudil, in to je zame nezaslišano."

Na vrata pro bono ambulante potrka vse več upokojencev. "Recimo z recepti, kjer jim za zdravila zaračunajo tudi po 50 evrov dodatka. In to je za upokojence s 500 evri pokojnine prevelik strošek. Ne znajo pisati e-mailov, težko dobijo koga, ki bi jim te stvari napisal, in v tem času so se taki znašli brez pomoči," pove Drame Orožimova.

V pro bono ambulanti se lahko pacienti tudi oprhajo in dobijo najnujnejšo pomoč – perilo, higienske pripomočke, obleko in obutev. Letno opravijo tudi po več kot 2000 prostovoljnih ur dela. Nezavarovanim pacientom morajo včasih pomagati tudi do zasebnih specialistov.

"Vedno je v zraku ta očitek nevladnim in prostovoljskim organizacijam, da prevzemajo naloge, ki bi jih morale izpolnjevati in za katere bi morale skrbeti država in politične institucije. V tem je en del resnice, a kot rečeno, to je vedno dilema – človek ali princip. In odločili smo se za človeka," pravi vodja ambulante.

Tudi v drugih ambulantah se zdravniki srečujejo s tegobami ljudi iz družbenih manjšin. Rok Ravnikar, predsednik odbora za osnovno zdravstvo pri zdravniški zbornici: "Verjamem, da so stiske in pritiski na t. i. pro bono ambulante vse večji, ampak saj ne more biti drugače, če v rednem zdravstvenem domu manjka po deset zdravnikov. To je še en dokaz za odločevalce, da so stvari pod vsako kritično mejo." Predsednica zdravniške zbornice Bojana Beović na to odgovarja: "To je državni problem."

"To je katastrofa. Sploh za državo, ki se razglaša za socialno državo, pa se pokažejo taki strašni deficiti in napake," komentira Drame Orožimova.

Zdravje namreč ne bi smelo biti privilegij – človek ga je vreden že zato, ker je človek, in ne zato, ker je zanj pripravljen odpreti denarnico.