Proces žalovanja v kapitalizmu

Za namen procesa žalovanja se danes še vedno uporablja osnovnih pet stopenj soočanja z izgubo iz leta 1969, ki jih je utemeljila Elisabeth Kübler-Ross, te stopnje pa so: 1. zanikanje, 2. jeza, 3. pogajanje, 4. depresija in 5. sprejemanje. Kljub dejstvu, da je napredek raziskav v zadnjih desetletjih pokazal, da je ta model netočen in neustrezen, je v današnji družbi še vedno sprejet brez pomislekov, kar predstavlja velik problem. Kübler-Rossova s temi stopnjami namreč ni opisovala procesa, skozi katerega je treba iti za namen 'uspešnega' žalovanja, temveč je opisovala zgolj izkušnje in stanja, v katerih so se znašli različni ljudje, ki so se srečali z izgubo – zaradi tega tudi velika večina ljudi "obtiči" v procesu žalovanja, kajti proces žalovanja ni linearen in je v veliko primerih dosmrten, prav tako pa ne gredo vsi ljudje nujno skozi vse omenjene stopnje.

Znanstveniki, ki raziskujejo to področje, vse bolj poudarjajo, da je žalovanje v nasprotju z antropologijo kapitalizma, kajti proces žalovanja nima roka trajanja, se ga ne da časovno predvideti, prav tako pa se ta proces od posameznika do posameznika močno razlikuje. Iz istega razloga sta žalost in proces žalovanja zanimiva za kapitalizem, kajti kapitalizem ne želi lucidne, surove žalosti, ki človeka vselej spremlja ob izgubi, temveč želi odtujenega, žalostnega in izgubljenega posameznika, ki bo bolečo praznino ob izgubi polnil z izdelki in storitvami, ki se mu ponujajo/vsiljujejo na trgu. Da bi dobili uvid v to, zakaj je žalovanje zanimivo za kapitalizem in kakšne "rešitve" ponuja ljudem v teh situacijah, ki so sicer nekaj popolnoma normalnega, moramo razumeti, kaj se dogaja z biologijo človeka ob določeni izgubi.

Mary-Frances O'Connor, ki je četrt stoletja namenila raziskovanju nevrofiziologije žalosti, je ugotovila nekaj presunljivega; ob občutku žalosti (kot posledici izgube) se v možganih aktivirajo isti možganski centri, kot se aktivirajo pri bolečini in pri odvisnosti, zato se ta oblika žalosti tudi smatra za eno najtežjih. V telesu se žalost namreč pojavi kot fizična bolečina, prav tako pa se kaže kot hrepenenje po nekomu ali nečemu, česar ni več možno doseči. Ni naključje, da je danes večina odvisnosti povezana prav z žalostjo, ki izhaja iz izgube, kajti na tem mestu ostane globoka in boleča praznina, ki jo je nemogoče zapolniti. Prav ta nemožnost pa je tudi definicija katere koli odvisnosti; temelji namreč na posameznikovi patološki potrebi po ugodju in sprostitvi ob uživanju snovi in izbiri določenih vedenj. Z drugimi besedami, odvisnost pomeni preslišati in utišati bolečino ali notranje napetosti, kar pa ima, kot bomo videli, hude posledice.

Kapitalizem pa ima prav za ta namen že vnaprej pripravljen odgovor. V duhu tega, kar je uspela nazorno prikazati že Naomi Klein v Doktrini šoka, v neoliberalnem kapitalizmu rešitve obstajajo, še preden se pojavijo problemi in potrebe za rešitev teh problemov – tudi v primeru žalovanja ni nič drugače. V tem trenutku namreč cvetijo vsi trgi, ki spodbujajo odvisnost in s tem človeku pomagajo utišati in preslišati bolečino, ki se kaže kot odziv na izgubo, ki pa je sicer nekaj popolnoma naravnega.

Žalost danes postaja eno najbolj donosnih občutij, trg pa uspe to globoko človeško ranljivost izkoristiti na zelo prefinjen in pretkan način. Ne zgolj na način, da je žalovanje močno vpeto v tržne mehanizme ter v sam delovni proces in je s tem tudi časovno omejeno, temveč tudi tako, da se žalost po novem lahko označi celo za motnjo; leta 2022 je namreč Ameriško psihiatrično združenje vrstam duševnih motenj dodalo novo vrsto duševne motnje, imenovano "motnja dolgotrajne žalosti". Ta "motnja" pa je neposredno vezana na žalost, ki traja navidezno nerazumno dolgo po izgubi bližnje osebe. Z drugimi besedami – človek, ki žaluje dlje, kot se to od njega pričakuje, trpi za motnjo, ki mu onemogoča, da bi zgledno opravljal svoje produkcijske in potrošne dolžnosti. Kot je dejala aktivistka Marta Russell, je posameznikova nezmožnost v kapitalizmu vedno obravnavana v povezavi z možnostjo opravljanja dela, pri čemer so mišljeni tisti, katerih fizične, čustvene ali duševne sposobnosti niso v celoti v skladu s potrebami, pričakovanji in zahtevami trga in delovnega procesa. Nezmožnost, ki izhaja iz različnih čustvenih stisk ali stanj, je za sistem problematična, ker se je ne da uporabiti na trgu dela, ali še bolje, ker nezmožnost kot taka ni nujno donosna, mora biti donosno vsaj "zdravljenje" posameznika, ki ne ustreza pričakovanim normam. Ni naključje, da klasifikacija in ustvarjanje nove motnje sovpada z rastjo farmacevtskega trga, kjer je na voljo široka paleta protibolečinskih zdravil za zdravljenje žalovanja ob izgubi, kajti tako kot za kapitalizem ni sprejemljiva molitev brez sedmine, prav tako ni sprejemljiva bolečina brez nakupa protibolečinskih zdravil. Na tej točki je treba poudariti, da se ZDA v tem trenutku soočajo z epidemijo smrti zaradi prevelikih odmerkov protibolečinskih zdravil, umetnih opiatov, ki kratkoročno nevtralizirajo občutek praznine, ki nastane ob določeni vrsti izgube, dolgoročno pa ustvarjajo odvisnost in s tem še več bolečine in potrebo po še večjem odmerku.

Kaj torej lahko naredi vsak posameznik, da gre nemoteno skozi proces žalovanja? Žalost in žalovanje sta v popolnem nasprotju s sodobno kapitalistično usmeritvijo, kajti kapitalizem ne prenese ustavitve, izguba pa od človeka terja, da se ustavi in da se popolnoma prepusti žalosti. Človek tako mora obstati v valovih žalosti in se naučiti biti z žalostjo, česar nas pa nihče ne nauči, kajti to znanje se nahaja na družbeni periferiji in temelji predvsem na delu s telesom. V kolikor žalost ni naslovljena skozi telo, ostane ujeta v telesu in človek se čez čas prične spopadati s simptomi, katerih vzroka ne zna pojasniti, kar pa se vse bolj pogosto dogaja. Raziskovalci so namreč ugotovili, da žalost, ki ni ustrezno naslovljena, dobesedno obtiči v telesu, v tkivu. Ugotovili so celo, da žalost v telesu neposredno prizadene diafragmo, s tem pa povzroči plitko dihanje, neenakomeren srčni utrip ter prične načenjati celoten gastrointestinalni trakt, kjer sčasoma nastanejo določene patologije, tudi rak. Današnja družba je navsezadnje usmerjena zgolj k lajšanju simptomov, ne pa k odpravi vzrokov za težave in bolezni, kajti slednje ni niti približno tako dobičkonosno, kot so dobičkonosni bolezni in stanja, ki izhajajo iz neuspešno predelanih emocij.

Če bi nam kot ljudem dejansko pripadal neomejen čas, ki je potreben za to, da gremo v miru skozi proces žalovanja, problem ne bi bil v tem, da bi to začeli izkoriščati, temveč v tem, da bi v procesu žalovanja, ki za nas imanentno odpira vrata osmišljanju in vrednotenju naših lastnih življenj, ugotovili, da je kapitalizem popolnoma neustrezen in škodljiv za nas, živali, družbo ter ves planet, ter da je s tem že v svojem bistvu nevreden naših življenj. Nasprotno pa je rešitev, ki jo za nas pripravlja kapitalizem, sledeča: če v predvidenih dneh žalovanja niste uspeli predelati smrti ali izgube, potem je treba le še povečati odmerek.