'Prodaja Leka utemeljena'

Parlamentarna preiskovalna komisija, ki preučuje domnevno sporne prodaje deležev Kapitalske družbe (Kad) in Slovenske odškodninske družbe (Sod) v 83 gospodarskih družbah je zaslišala Metoda Dragonjo, nekdanjega ministra za gospodarski razvoj in dolgoletnega predsednika uprave Leka.

Dragonja je položaj ministra za gospodarski razvoj prevzel februarja 1996, resor pa je vodil do marca 1999, ko je s položaja odstopil. Vrsto let je vodil ljubljansko farmacevtsko družbo Lek, ki ga je v času njegovega vodenja prevzel švicarski Novartis (Lek je v roke Švicarjev prešel novembra 2002, Dragonja pa je bil na čelu družbe do marca 2005).

Cilj: prodor Leka na tržišče

Kot je zatrdil Dragonja, so bile vse odločitve za prodajo sprejete na poslovnih temeljih s ciljem dolgoročnega razvoja podjetja. Končna prevzemna cena v višini 105.000 takratnih tolarjev je pomenila 80,7-odstotno premijo ter je bila v tistem času in prostoru ustrezna.

Dragonja je preiskovalni komisiji, ki jo vodi Branko Marinič (SDS), pet let po prodaji enega paradnih konjev slovenskega gospodarstva med drugim pojasnil glavne motive za prodajo Leka Švicarjem. Po njegovih besedah je bila povezava označena kot strateška, glavni motiv pa je bil prodor Leka na ameriški trg in z njim povezana patentna tveganja. Lek je želel tudi postati del vodilne farmacevtske družbe generičnega profila v svetu, povezava z Novartisom pa naj bi zagotovila nadaljnjo rast poslovanja.

Dragonja: Prodaja je bila utemeljena

Med dokazi, ki potrjujejo, da je bila prodaja Švicarjem utemeljena, je Dragonja izpostavil, da ima Lek celotno obdobje od prodaje novembra 2002 višjo prodajo kot Krka. K temu je po njegovih besedah pripomogla različna struktura trgov obeh podjetij, ki sta sicer v času Dragonjinega vodenja dobro sodelovali. "Imeli smo zdravo relacijo, ki je bila konkurenčna, a korektna in je spodbujala razvoj," je zatrdil.

Uprava Leka je po Dragonjevih besedah sodelovala pri predhodnih pogovorih z Novartisom, ki so bili skladno s prevzemno zakonodajo tajni. V svojem mnenju pa je vodstvo Leka navedlo, da prevzem podpira in skupščini družbe predlagalo, da se odpravijo omejitve, ki so v statutu navedene kot varovalke glede glasovalnih pravic. Končna prevzemna cena je bila, tako Dragonja, rezultat pogajanj konzorcija delničarjev, ki so ceno izpogajali s sprva ponujenih 86.000 tolarjev na 105.000 tolarjev, kar je pomenilo 80,7-odstotno prevzemno premijo. Ob tem ni bilo ugotovljenih pomembnejših nepravilnosti, vezanih na zlorabo notranjih informacij, je zatrdil.

Delničarji bi lahko iztržili več

Marinič je Dragonji postregel s cenitvami londonske podružnice japonske cenitvene družbe Nomura, ki sta jo v času prevzemanja Leka najela Kad in Sod. Nomura je, tako Marinič, oktobra 2002 ocenila, da bi vrednost Lekove delnice lahko znašala med 107.000 in 126.000 tolarjev. Skupaj s prevzemno premijo pa bi delničarji za delnico lahko iztržili 142.000 tolarjev. "Grob izračun na podlagi teh podatkov pokaže, da je bil Lek prodan pod ceno," je zatrdil Marinič.

Dragonja predpostavlja, da so vsi delničarji Leka delnice prodaji po ponudbeni ceni (105.000 tolarjev). Tudi sam je imel nekaj delnic Leka, prav tako njegova družina, in je delnice prodal po ponujeni ceni. S prodajo je iztržil približno 70.000 evrov, je dejal. Dodal je še, da je uprava Leka v času postopka prodaje aktivno sodelovala pri pogajanjih z Novartisom in podpirala slovenske delničarje pri zviševanju prevzemne cene.

'Političnih pritiskov ni bilo'

Dragonja je zavrnil kakršnekoli politične pritiske na upravo Leka v zvezi s prodajo družbe. Politika se je takrat, kot je zatrdil, distancirala od tega. Ko je avgusta 2002 na obisk v Slovenijo prišel prvi mož Novartisa Daniel Vasella, je pojasnjeval Dragonja, je bil dogovorjen sestanek s takratnima predsednikom države Milanom Kučanom in premierom Janezom Drnovškom, ki pa sta na dan prihoda Vaselle v Slovenijo sestanek odpovedala.

Medtem ko se politika ni želela vpletati v prodajo Leka, pa sta v procesih prodaje družbe sodelovala Kad in Sod, ki sta bila skupaj lastnika 25,9-odstotnega deleža Leka. Dragonja je zatrdil, da mu ni znano, da bi kdo od takratne politične strukture pomembno vplival na prodajo državnega deleža v Leku.