Formalnost in demokracija

Danes se je prodajni cikel liberalizma skoraj zaključil oz. ustavil – odvisno, kako razumete človeško zgodovino. Udobje (konformizem) je nesporni favorit sodobnega sveta, je izgovor za zmanjševanje formalnosti v vsakdanjem življenju in bo zagotovo eden izmed razlogov za številne delitve med skupinami ljudi v prihodnosti. Pandemija covida-19 je zagotovo pokazatelj tovrstnih delitev, podobno je pri podnebnih spremembah, pri tehnološkem napredku in globalizaciji. Nenazadnje lahko v praksi opazujemo, kako formalnost izginja še iz zadnjih struktur, ki jih je še v prejšnjem stoletju determinirala – univerza in parlament. Tudi iz univerze in parlamenta bi formalnost že izginila, če je ne bi ščitili pravilniki, uredbe, statuti, kodeksi in drugi varnostni mehanizmi. Če ste se kdaj vprašali, zakaj so državne in univerzitetne strukture tako formalistične na papirju, je mogoče razlog v tem, da je nadaljnji upad formalizma na račun udobja s tem upočasnjen. Za vsako večjo spremembo praks, ki bi spremenile razmerje med formalnostjo in udobjem, je namreč zahtevana vsaj navadna večina tistih, ki odločajo, kar pomeni, da je potreben vsaj večinski konsenz s strani prevladujoče družbene skupine, na katero se spremembe nanašajo. 

Omeniti velja še tretjo institucijo, ki je zaradi sekularizacije pred tem namenoma nisem izpostavil, in to so verske organizacije. Čeprav obstajajo izjeme, poroke in pogrebi načeloma še vedno sledijo formalni tradiciji oz. protokolom, kot tudi drugi dogodki, ki spadajo v repertoar rednih aktivnosti dotične religije. A tudi tukaj je treba izpostaviti, da čeprav se najvišje religiozne institucije predstavljajo kot zadnji branik formalnosti, je na lokalni ravni precej drugače. Samo za primer lahko vzamemo lokalne cerkve, ki so se z vidika zvonjenja zvonov, terminov izvedbe maš ter drugih ceremonij prilagodile željam, navadam lokalnih prebivalcev – z drugimi besedami, prilagodile so se udobju. Navsezadnje bi lahko rekli, da so ideološke spremembe oz. spremembe v prepričanjih zgolj prilagajanje udobju dotične generacije. 

Udobje je zmagalo, formalnost izginja

Antone Martinho-Truswell je v juniju 2020 objavil izjemno zanimiv prispevek o tem, kako visoko formalni obredi doprinesejo k bolj demokratičnemu življenju. Avtor v prispevku osvetljuje pomen formalnosti kot branik nasproti najhujšim človeškim impulzom in jo metaforično opredeli kot cepivo proti človeški najnevarnejši nagnjenosti: ustvarjanju vključevalnih ter izključevalnih skupin (angl. in-groups/out-groups).

Če se lahko iz zgodovine kaj naučimo, je to, da je izjemno težko človeku preprečiti oblikovanje različnih skupin in združenj na podlagi ustvarjanja različnih označevalcev drugačnosti, kot je tudi težko preprečiti težnje po zidovih, ograjah in ogradah, ki ločujejo nas in njih. Več o tem v knjigi O evolucijskem izvoru vojne in etičnih konfliktov piše Bradley A. Thayer. Z uporabo etnoloških in statističnih študij vojskovanja med plemenskimi družbami izpelje trditev, da ljudje vodimo vojno iz razlogov, ki jih predvideva evolucijska teorija, in sicer zaradi težnje po pridobivanju in zaščiti vitalnih virov ter zaradi fizično in čustveno stimulativnih učinkov boja. Med drugim argumentira globoke vzroke etničnega konflikta na podlagi osvetlitve razvoja ksenofobije in etnocentrizma pri ljudeh. Tovrstna vedenja v preteklosti so odločilno prispevala k uspehu naših prednikov v sicer radikalno drugačnih okoljih, a vendar ostajajo ta vedenja tudi del nas.

Podobno tudi Martinho-Truswell navaja, da smo ljudje plemenske opice z možgani, zgrajenimi na način, ki povzroča pretiravanje z zvestobo svoji majhni skupini ljudi, medtem ko okrog sebe gradimo zidove proti drugim, ki se od nas razlikujejo po čedalje manjših razlikah. Na ravni posameznika, manjših skupin lahko z veliko vloženega truda in napora takšno evolucijsko programiranje sicer zatremo, a na ravni populacij oz. civilizacije to ni mogoče in bo vodilo v propad. Verjetnost, da se je to v preteklosti že zgodilo, je velika, saj še danes ne vemo zagotovo, kaj so bili ključni dejavniki propada nekdaj veličastnih in na videz večno obstojnih imperijev in civilizacij.

V tem kontekstu Martinho-Truswell argumentira, da formalnost izginja, udobje je zmagalo, neformalnost pa prinaša svojo ceno – in to je ravno delitev na nas in njih oziroma naturalizacija in gradnja identitet prek poudarjanja razlik. Da formalnost izginja, potrjuje vsakdanje življenje – ne glede na situacijo (za lažje razumevanje uporabimo termin projekt) dobimo nič kaj presenetljive nasvete, za katere se zdi, da sledijo zdaj že ustaljenemu narativu: nov projekt je lahko moderen – ni potrebe po upoštevanju zgodovinskega konteksta oz. tradicionalnosti. Nov projekt ne potrebuje formalnih dodatkov, kot je npr. obleka, uradna večerja ali predpisana pravila obnašanja. (U)porabniki novega projekta želijo in pričakujejo samo priložnostnost (angl. casual) in ležernost (angl. casualness).

Brez poglobljenega raziskovanja lahko sklepamo, da je to mišljenje domače predvsem mlajšim generacijam, ki smo rasle in odrasle v svetu številnih, na trenutke celo preštevilnih priložnosti ter predvsem opominjanja na formalizem 20. stoletja, ki se ga v 21. stoletju drži predvsem konotacija zatiranja manjšin, žensk in drugih družbenih in interesnih skupin ter združenj, katerih cilji niso bili poravnani z vladajočo konzervativno in patriarhalno elito. Navsezadnje naši starši večinoma pripadajo tisti generaciji, ki je rasla in odrasla s formalizmom, zato je naše strinjanje oz. nestrinjanje z njim globoko zasidrano v naši podzavesti.

Za preživetje potrebujemo formalnost

Iluzorno je mišljenje, da se lahko kot osebe odrečemo vsem označevalcem drugačnosti – lahko se odrečemo in zatremo nekatere, saj so si označevalci med seboj zelo različni – lahko so povsem neškodljivi, kakor so športne in druge ekipe, ali pa izjemno škodljivi in zlobni, kakor sta spol ali rasa. Združitev različnosti pa je možna ravno prek formalnosti – spodbujati bi morali več nepotrebne formalnosti, ritualov in ceremonij, saj so med najučinkovitejšimi načini za bolj vključevalne in egalitarne supranacionalne in nacionalne institucije. Velika napaka je mišljenje, da to omogoča naključno vključevanje in odraz tega se vidi v zmanjševanju formalnosti v zadnjih, mogočnih institucijah formalnosti – univerzi ter parlamentu.

Za preživetje v tem kompleksnem in hitro spreminjajočem se svetu potrebujemo formalnost. Formalnost nam daje nekaj neškodljivega, okrog česar se lahko poenotimo kljub svojim razlikam, hkrati pa je dostopna in dosegljiva vsem – vsak človek se lahko priuči formalnosti, kar pomeni, da je lahko vsak človek del skupine, ne glede na temeljne podobnosti in razlike. Tega se zavedajo številne organizacije, saj je bila formalnost dolgo razumljena kot lastnost elite, bogatašev oz. tistih, ki imajo več. A to ne drži, saj obstajajo številne organizacije, ki združujejo srednji ali nižji sloj, navadne delavce, a so pri tem formalne in tradicionalne, saj razumejo, da formalnost doprinese pri poenotenju članstva kljub inherentnim razlikam, zaradi česar se počutijo kot eno.

Da smo lahko združeni v različnosti, je neizpodbitno dejstvo, ki so se ga v preteklosti še predobro zavedale univerze in fakultete, saj je formalnost predstavljala vezivno tkivno izjemne diverzitete. Ne zato, da se diverziteta izniči, temveč, da se združi in polno izkoristi. Ni težko zapolniti prostora z različnimi ljudmi, ki se sicer prijazno pozdravljajo in priznavajo, a v resnici živijo zase in stremijo k osebnim ciljem. A da zapolnimo prostor z različnimi ljudmi, ki bodo kljub medsebojnim razlikam sposobni delovati skupaj, v skupno dobro in se v prostoru dojemali kot eno, pa potrebujemo formalnost, tradicijo in rituale, ki bodo takšno vedenje spodbujali.

Združevanje različnosti v politični skupnosti zato nujno potrebuje formalnost – le skozi formalnost lahko sobivajo in sodelujejo razlike, ki se jih ne naturalizira. Brez formalnosti ni demokratične skupnosti, temveč le konformizem, razkroj družbenih vezi in potrženje razlik za profite.