Prometna kultura Slovencev: 'Tako kot živimo, tudi vozimo'

Darsovi posnetki dokazujejo, da so nespametne in nevarne vožnje voznikov na naših cestah precej pogoste, zagotovo pa se je vsak od nas že srečal tudi z objestnimi in agresivnimi vozniki. Prehitevanje po desni, naglo zaviranje in lepljenje na zadek, "blendanje" in razne kretnje ... Takšna dejanja v najmilejši obliki med vozniki povzročijo veliko slabe volje, nekateri primeri se končajo celo s fizičnim obračunavanjem ali, še huje, s prometno nesrečo.

"V predoru Šentvid se mi je že večkrat zgodilo, da sem peljala po omejitvi, torej 80 km/h, ko se mi je na zadek prilepil tovornjakar, mi hupal in me z dolgimi lučmi silil v to, da bi šla hitreje. Niti pomisliti si ne upam, kaj bi se lahko zgodilo, če bi zaradi neke nepredvidljive okoliščine takrat morala na hitro ustaviti – njemu se verjetno ne bi zgodilo nič, njegovo objestnost bi plačala jaz," pripoveduje voznica.

Še hujši je primer, ki se je zgodil našemu sodelavcu – pred kratkim ga je nekdo, kot v filmu, poskušal zriniti s ceste. "Po omejitvah 130 km/h sem po prehitevalnem pasu prehiteval tovornjak, ko se mi je na zadek nalepil voznik in mi blendal in mahal z rokami. Takoj ko sem bil mimo tovornjaka, sem dal desni smernik, da bi se prestavil na vozni pas, ko me je voznik za menoj po desni prehitel. S hitrimi refleksi sem ga opazil in nisem zavil desno, mu potrobil in se umaknil na vozni pas. Nato je pred menoj močno zavrl, da sem se moral znova refleksno prestaviti na prehitevalni pas, in ga prehitel. Vnovič se mi je prilepil na zadek in sem se znova umaknil na vozni pas. Nakar se je objestni voznik na prehitevalnem pasu postavil ob moj bok, začel zavijati vame, me zrinil na rob odstavnega pasu in mi sugeriral z grozilnimi gestami. To je počel kakšen kilometer, nato pa se je odpeljal naprej," je povedal.

"Spomnim se primera v preteklosti, ko je voznik peljal tako tesno za mojim fantom, da je ta namenoma stopil na zavoro, samo toliko, da je posvetila lučka, in mu tako dal vedeti, da je preblizu. Vozniku zadaj se je povsem zmešalo, prehitel naju je in pred nama naglo zavrl, skoraj popolnoma ustavil, nato speljal naprej in enako ponovil še dvakrat. Ko smo se vsi skupaj ustavili na semaforju, je celo izstopil iz vozila, prišel k najinemu in poskušal odpreti vrata na fantovi strani. Ker naju je ta k sreči pravočasno zaklenil, je z roko udaril po steklu, midva pa sva kljub rdeči luči od strahu speljala naprej in mu pobegnila. Velika sreča je bila, da v tistem trenutku v križišču ni bilo nobenega drugega avta in da so bila vrata zaklenjena, saj bi nasilnež verjetno iz avta izvlekel in pretepel mojega fanta," pa opisuje še ena voznica.

Raziskava AMZS iz leta 2013, v kateri je sodelovalo 669 ljudi, je pokazala, da imamo slovenski vozniki o kulturi vožnje v Sloveniji precej slabo mnenje, o samih sebi pa ravno nasprotno – zelo pozitivno. Večina voznikov je o sebi menila, da so strpni (80 %), hkrati pa je večina mislila, da so drugi vozniki nestrpni (74 %).

Prometni psiholog: Tako kot živiš, tudi voziš

Takšna ocena ni značilna samo za naše voznike, po vsem svetu je tako, da sebe vedno vidimo v lepši luči kot druge, smo boljši in previdnejši od njih, pravi prometni psiholog Marko Polič.

Promet po njegovem mnenju odslikava vsakdanje življenje. "Ko imajo ljudje težave, se to kaže tudi na cesti. Tako kot se nekdo, ki pride iz službe slabe volje, znese nad otroki ali ženo, enako je tudi na cesti. V agresivni družbi se na tak način rešujejo razne težave," pojasnjuje in dodaja, "Tako, kot živiš, tudi voziš."

O tem, kakšen je tipičen slovenski voznik, strokovnjak ne želi govoriti, saj pravi, da ne mara posploševanja. "Raziskave so pokazale, da smo Slovenci nekje v zlati sredini – smo povprečni evropski vozniki. Večina voznikov vozi spodobno, razmeram primerno in upošteva druge, imamo pa, tako kot v vsaki državi, seveda tudi ljudi, ki so egoistični in gledajo samo nase – da bodo čim prej prišli, kamor hočejo, varnost pa pri tem ni pomembna," pravi.

Dolgoročna rešitev za takšne voznike je po njegovem mnenju vzgoja k strpnosti in toleranci od malih nog, kratkoročna pa policijsko sankcioniranje. "Če se le da, se čimprej umaknite in ga spustite naprej. Izognite se direktni konfrontaciji in raje pokličite policijo, ki je tu zato, da takšne agresivneže strokovno obvlada. Država mora s sankcijami jasno pokazati, da se to v neki spodobni družbi ne sme delati."

Poudarja pa, da ni tako pomembna višina kazni kot doslednost in zavedanje voznika: če kršim, bom zasačen. "S študenti sem bil pred leti na Trojanah, kjer imajo posneto kopico zadev, kaj ljudje vse počnejo v predorih. Če bi ljudje to videli, bi se držali za glavo – od seksa v odstavni niši do opravljanja potrebe! Ker zunaj dežuje, voznik zapelje v predor in opravi potrebo. Torej hoče zadovoljiti svojo akutno potrebo, ne pomisli pa na to, da s tem ogroža druge! Vse je torej posneto, lahko bi ljudi identificirali in jih sankcionirali, a pri nas to zaradi varovanja osebnih podatkov ni mogoče. Če lahko človek znova in znova krši, policija pa ga bo dobila le vsakič stotič, bo verjetno že prej prišlo do kakšne nesreče," ocenjuje Polič in poudarja, "nisem za to, da bi imeli Velikega brata in policista na vsakem ovinku, ampak v Avstraliji, na primer, so vpeljali cestne radarje, in voznik, če je prehitro vozil, ga je doma že čakala položnica. Tudi nekatere zahodnoevropske države to že imajo vpeljano, ne vem, zakaj imamo pri nas samo prazne škatle namesto radarjev. Če bo nekdo vedel, da bo zasačen, bo verjetno vozil bolj previdno, s tem pa bomo rešili nekaj človeških življenj."

Tudi stvar kulture je, še dodaja, koliko so ljudje navajeni, kaj se na avtocesti sme ali ne sme početi. "Pri nas vsi vsaj približno vedo, kaj lahko, ampak še vedno počenjajo marsikaj, na primer vozijo po odstavnem pasu, ko so zastoji, ali pa pri nesreči ne pustijo sredinskega pasu za reševalce ... Ljudje smo v povprečju nagnjeni k temu, da gledamo samo svoje neposredne potrebe in hočemo čim prej nekam priti. Pri tem pa mnogi veselo kršijo pravila in – kar je še slabše – ko eden to začne, ga ostali posnemajo, t. i. ovčje vedenje. Tako je na primer na prehodih za pešce, ko gori rdeča luč in vsi čakajo, potem gre pa eden čez cesto in se vsi vsujejo za njim, čeprav je še vedno rdeča luč."

Kljub vsemu se prometna varnost pri nas, če jo merimo s številom žrtev in nesreč, izboljšuje, ocenjuje strokovnjak, a "še vedno je vsaka žrtev preveč". Za zgled so nam po njegovem mnenju lahko Skandinavci, Nemci in Angleži, seveda pa obstajajo tudi države, ki so nevarnejše od naše, a to ne sme biti izgovor. Vedno se moramo primerjati z boljšimi in varnejšimi, še pove Polič in opozori tudi na našo pivsko kulturo, ki jo tako radi reklamiramo.

AMZS: Prometna kultura v Sloveniji se izboljšuje

Ključna ugotovitev raziskave iz leta 2013, ki danes verjetno ne bi dala bistveno drugačnih rezultatov, je, da smo slovenski vozniki in voznice premalo samokritični in da na drugih voznikih oziroma udeležencih v prometu vidimo zgolj napake. Druge zelo težko pohvalimo, še težje pa priznamo svojo napako, ocenjuje vodja AMZS šole vožnje in inštruktor varne vožnje Manuel Pungertnik.

Sicer pa se prometna kultura v Sloveniji po njegovem mnenju izboljšuje. "Mnogi vozniki se že zavedajo, da prometna varnost ni nekaj samoumevnega, prav tako ni samoumevno naše vozniško znanje. Spreminjajo se namreč prometni predpisi, infrastruktura, tehnologija pri avtomobilih je izjemno napredovala … Da smo varni vozniki, je nujno vseživljenjsko učenje oziroma treniranje vožnje," je povedal.

Da smo v Sloveniji v prometni varnosti naredili pomemben korak naprej, dokazuje tudi statistika. "Prometno varnost je sicer nehvaležno predstavljati s statistiko, saj so za vsako številko ljudje, ponesrečenci, njihove družine in bližnji. Vseeno pa je to eden izmed načinov, s katerim lahko ocenimo, ali smo kot družba napredovali," pravi Pungertnik. V AMZS so ob desetletnici Centra varne vožnje na Vranskem naredili primerjalno analizo in ugotovili sledeče: pred več kot desetletjem je na naših cestah v povprečju umrlo 261 ljudi na leto, v obdobju od 2009 do 2017 pa v povprečju 130; letos do zdaj manj kot 90.

"Zagotovo so k večji varnosti pomagala tako varnejša vozila kot boljša infrastruktura, a vendarle je na koncu še vedno človek tisti, ki mora v kritični situaciji izvesti ustrezen vozniški manever. In ravno ta manjkajoči del mozaika prometne varnosti – vadbeni poligon za izobraževanje voznikov, je AMZS začel snovati pred poldrugim desetletjem. Leta 2004, ko so bili razgrnjeni načrti za center varne vožnje na Vranskem, pa prešla od besed k dejanjem. Od odprtja centra leta 2008 do danes smo več kot 150 tisoč voznikom pomagali do znanj in veščin, s katerimi vozijo varneje. In čeprav neposrednega učinka našega dela ne bomo mogli nikoli izmeriti, nas opogumlja zavedanje, da smo, če smo pomagali rešiti eno življenje, naredili več, kot smo si pred desetimi leti drznili upati," je še dejal.