Upokojenca, ki iz Kalifornije prihajata na Jezersko sadit zelenjavo

"Počasi zaključujemo s pletjem in sajenjem. Posadili smo paprike in paradižnike, v tole vrsto, ki je še edina prazna, pa bomo zdaj posadili še zelje," takoj pristopi Peggy, nasmejana upokojenka iz Kalifornije. Že na prvi pogled je jasno, da naravnost obožuje to, kar počne.

"Vas zanima, kaj vse imamo? Dve različni vrsti malin, ribez in rabarbaro, jagode, meto, dve različni vrsti fižola, grah, korenje in seveda čebulo in česen. Tam je koleraba, tu so pesa, cvetača in rdeče zelje. Na koncu imamo sončnice in še več fižola, pa tudi nekaj krompirja," ponosno kaže s prstom.

Njen soprog Patrick nam – zatopljen v svoje delo – pomaha v pozdrav. "Veste, njegovi predniki so iz Slovenije. Oba stara starša sta se konec 19. ali v začetku 20. stoletja preselila v ZDA, v Pueblo v Koloradu, in se – si lahko mislite – šele tam spoznala. Ko sva raziskovala našo družinsko preteklost, sva se začela spraševati, kakšna je Slovenija," se spominja.

Prvič sta prišla skupaj z otroki pred približno desetimi leti. Čeprav še nista uspela ugotoviti, od kod izvira Patrickova družina in priimek Rebol, sta se v našo državo preprosto zaljubila. Ona učiteljica, on elektrotehnik. 25 let sta živela v dolini na severu Kalifornije, kjer je zaradi podnebnih sprememb postajalo vse bolj suho in vroče, vse bolj pogosti so bili tudi požari. Vedela sta, da ju bo to sčasoma doletelo, zato sta prodala svojo posest in zaživela po nomadsko.

"Vedno sva bila del skupnosti, ukvarjala sva se s prostovoljstvom in tudi po upokojitvi sva hotela nekaj početi, da se nama življenje ne bi ustavilo. Vufanje se nama je zdelo popolno, saj oba rada vrtnariva in gojiva zelenjavo. In ko sva na spletni strani med izbirami zagledala Slovenijo, sva takoj vedela, da bova šla tja," pripoveduje Peggy.

Njuna prva izkušnja vufanja je bila delo na Šenkovi domačiji. "Prišla sva za dva tedna in bilo nama je tako všeč, da sva naslednje leto prosila, če se lahko vrneva za mesec dni!" se smeji Peggy. Delala sta na Shetlandskih otokih, na Severnem Irskem in na Škotskem pa v dveh različnih krajih v ZDA in se učila kmetovanja v specifičnih podnebjih. A Slovenija je zanju posebna. Lani sta ostala kar dva meseca, enako načrtujeta tudi letos.

"Polona je hotela, da prideva in pomagava vse postaviti, opleti in posaditi ter pripraviti za poletje, ko bo zraslo. Da bo letina za njihove goste res dobra, saj vso zelenjavo in sadje pridelajo doma! Ta družina je neverjetna in tisto, kar naju je pritegnilo, je prav ta njihov etos, trajnostni pristop, lokalno okolje, sistem pridelave hrane in izmenjava izdelkov po celi dolini. Sčasoma si tudi midva želiva imeti posest, na kateri bi pridelovala lastno hrano," prizna Peggy.

Z enakim ciljem sta na kmetijo prišla tudi Axel in Fanny, učitelj zgodovine in inženirka z obrobja Stockholma, ki sta s seboj pripeljala še devetmesečno psičko Bonnie. "Doma opraviva veliko prostovoljskega dela v sklopu programa 4H, ki mladim ponuja izobraževalne priložnosti na področju kmetijstva, in nekaj wwoofinga sva že poskusila na Švedskem. Varčujeva denar, ker bi rada kupila nekaj zemlje in imela lastno kmetijo, a pred tem želiva potovati po svetu in se naučiti, kako to deluje v različnih državah, ter dobiti kakšno idejo ali navdih," nam zaupa Axel.

Fanny trenutno veliko dela z robotiko, zanima pa jo tudi trajnostno kmetijstvo. "Ker bi rada nekoč imela svojo kmetijo, nabirava izkušnje in se učiva tehnik, kako pridelati hrano na okolju bolj prijazen način," pove temnolaska. Njene sanje so izkoristiti znanje, ki ga ima, v ruralnem okolju – pripeljati tehnologijo v naravo v takšnem obsegu, da je pri tem ne bi uničili.

V Slovenijo sta s Švedske pripotovala čez Poljsko, Češko in Avstrijo. Na Šenkovi domačiji bosta ostala dva tedna, nato se bosta premaknila še na eno kmetijo. "Slovenijo nama je priporočilo kar nekaj ljudi. Moji prijatelji na Poljskem so nama povedali, da je zelo lepa država, ki je turizem še ni uničil. Potem pa sva še malo sama brskala po spletu in na wwoofingu našla to kmetijo z bogato zgodovino. Fotografijam tega okolja in teh hribov se res ne moreš upreti ... to je verjetno eden najlepših krajev, kar sem jih kdaj obiskal," Axel ne skriva navdušenja.

Na Švedskem namreč ni veliko sonca, živita v mestu – v stanovanju zunaj Stockholma – in Švedi so znani po tem, da so bolj hladni in zadržani. Tukaj pa je vse drugače, še pove. "Na visoke temperature se sicer še malo privajava, a vzdušje je prijetno, ljudje so zelo prijazni. Tempo je bolj umirjen, veseliva se tudi poskušanja tradicionalne slovenske hrane!" Ker sta bila ob našem obisku tam šele en dan, še ni bilo veliko priložnosti za to.

"Polona vsak dan peče kruh z drožmi. Različni namazi, siri, meso, zelenjava, vse je sveže ... spoznava različne jedi in mislim, da nisva poskusila še ničesar, kar nama ne bi bilo všeč. Pred kratkim sva jedla polento in bila je odlična!" pristavi Peggy, ki je že dodobra spoznala slovenski besednjak. "Kako si, Ne vem, Se vidimo jutri, Men' se ne da ..." našteva v smehu.

Da se jima "ne bi dalo", se sicer nikoli ne zgodi. "Midva rada delava, ampak temu tukaj sploh ne bi rekla delo! Začela sem kot biologinja in delala na raziskovalnih področjih, nato pa sem bila večino življenja učiteljica in organizatorka dogodkov, torej sem imela precej raznoliko življenje. Stvar, ki me vedno žene, je druženje in sodelovanje z ljudmi z nekim pozitivnim ciljem. Tudi Pat je večino življenja delal za veliko elektroenergetsko podjetje, nato pa je bil prostovoljec – 15 let je pomagal trenirati srednješolsko tekaško ekipo. Ko delaš celo življenje, se ob upokojitvi vprašaš, kakšen je sploh tvoj smisel na tem svetu. Midva sva rada zaposlena in oba čutiva, da lahko nekje narediva pozitivno spremembo, hkrati pa se ob tem dobro počutiva."

Njuni trije otroci ju pri tem spodbujajo. "Oni so zaposleni s svojimi življenji in ves čas nama govorijo, naj bova pustolovska in naj počneva stvari, ki naju veselijo. Midva pa sva srečna in hvaležna, da sva še toliko zdrava, da lahko to počneva. Dokler bova lahko, bova vztrajala, saj nama to daje občutek svobode."

Kako pa je pravzaprav videti njihov dan? Zajtrkujejo ob 8. uri, od 8.30 do 11.00 obdelujejo njivo, sledi odmor za kavo, še nekaj ur dela in kosilo ob 14. uri. Večina njihovega dela predstavlja delo z zelenjavo, pomagajo pa tudi v kuhinji, če je to zaradi števila gostov potrebno. Popoldneve imajo proste, kar večina izkoristi za pohodništvo po okoliških hribih in sprehode v naravi. Zvečer jih pričaka še večerja.

Peggy in Patrick mlademu paru pomagata pri privajanju na delo, ju učita dela, priporočila sta jima tudi, katere kraje si morata ogledati. "Najprej si bova ogledala okolico. Peggy nama je priporočila Bohinj, rada bi šla tudi na slovensko obalo, v Piran. Z avtomobilom se bova vozila naokoli in odkrivala vaše lepe kraje," načrte razkrije Axel.

"Če bi lahko, bi ostala celo leto," pa pravi Peggy, ki se v ZDA vrača zaradi ostarele mame, za katero skrbita s sestro. Zime in vrhunca poletne sezone pri nas še nista doživela, a ju brez dvoma nekoč bosta, se smejita.

Na Šenkovi domačiji prostovoljce prek platforme Wwoof (World Wide Opportunities on Organic Farms) sprejemajo že od leta 2017, do danes pa jih je ob dveletnem premoru zaradi epidemije koronavirusa k njim prišlo že 140.

"Večinoma so to ljudje, ki so radi v naravi – hodijo v hribe ali pa vzamejo kolesa in z njimi raziskujejo okolico. Gre za mlajše, med 20 in 25 let, prihajajo tudi družine z otroki, redkeje pa starejši. Največ je Američanov in Francozov pa tudi Nemcev in Nizozemcev. Imeli smo Brazilko, celo dva fanta iz Gane pa ljudi iz Kolumbije, Tajvana, Litve, eno Japonko in Mehičanko ..." našteva Polona Karničar.

V roki drži knjižico z njihovimi fotografijami – najprej je vtise o njih zapisovala sama, zadnja leta pa to prepušča kar njim. Vsak zapis je pohvala družine in dobre hrane ter zahvala za čas, ki so ga lahko preživeli pri njih.

Prostovoljce sprejemajo od aprila do oktobra, zaželeno je, da ostanejo po tri tedne. "V osnovi gre za delo na kmečkem področju. Ker smo ekološka kmetija, ni nobenih strupov in škropljenja, razen s kakšnimi organskimi pripravki, ki so dovoljeni, tako da je veliko ročnega pletja. In prav je, da spoznajo vsi, še posebej vegetarijanci, da zelenjave s poudarkom na kakovostni hrani ni tako enostavno pridelati. Spomladi je več pripravljanja njiv in vrtov, sajenja, kompostiranja, dajanja zastirk ... Poleti se to vzdržuje in sproti pobira, jeseni pa je več pobiranja, skladiščenja in konzerviranja hrane."

Ljudje, ki pridejo k njim, ponavadi nimajo nekega velikega znanja o kmetijstvu, si pa želijo nekoč imeti svoje vrtove, njive, kmetije in jim je treba vse pokazati in jih naučiti. "Prvi teden jih učimo, ker se še malo lovijo, potem pa steče. Ne povzroča pa to nobenih težav, vseeno nam njihovo delo veliko odtehta," prizna naša sogovornica.

Na kmetiji vidijo, kako ekološko kmetovanje poteka v kombinaciji s turizmom. V zameno za to, da delajo približno 5 ur na dan in še kakšno uro za konec tedna oz. po potrebi, dobijo hrano in nastanitev. V tem času se med njimi stkejo pristne vezi. "Postanejo del družine – skupaj jemo, pred kosilom skupaj molimo, če želijo, jih peljemo v cerkev k maši, da spoznajo del naše kulture in to, na kakšen način živimo. Na tak način spoznamo vse sorte ljudi, ki nas bogatijo. In če že mi ne hodimo veliko po svetu, radi rečemo, da k nam pride cel svet," zaključi.