Evangeličanska duhovnica: Ne vem, če bi lahko živela brez ljubezni

Ob današnjem dnevu po vseh evangeličanskih cerkvenih občinah pripravljajo bogoslužja, ki jih vodijo tudi ženske. Pogovarjali smo se z evangeličansko duhovnico Judit Andrejek, tudi o zelo drugačnem položaju žensk v protestantski cerkvi v primerjavi s katoliško.

Andrejkova je mati treh otrok, Madžarka, ki zadnjih 12 let živi in deluje v Prekmurju. Kot pravi, verjame, da je tudi ženski aspekt v cerkvi zelo pomemben. "Seveda pravijo, da so moški boljši voditelji, ampak ta ženski aspekt – kaj me prinašamo – tudi to je pomembno."

Sprva ni želela postati duhovnica, vendar jo je pot po študiju teologije in sociologije v Budimpešti vodila v tej smeri. Sedaj deluje tako v Murski Soboti, kot tudi v Lendavi.

Druga velika razlika pa je tudi ta, da v Evangeličanski cerkvi ni celibata. "So ljudje, ki lahko sami živijo in jim ni problem – živijo kot Jezusove neveste in ta odnos doživijo z Bogom. Jaz ne vem, če bi lahko živela brez ljubezni, priznam," razlaga.

Današnji praznik reformacije ji pomeni veliko. "Dan reformacije je naš rojstni dan," je ponosna. "To je, tudi gledano na naše versko življenje, zelo pomembno. Zakaj? Posledica je namreč bila, da so se sveta pisma začela prevajati v različne jezike in jih danes vsi lahko beremo v maternem jeziku."

Čeprav z leti ljudje izgubljajo zaupanje v cerkev kot institucijo, pravi, da vsi potrebujemo skupnost in iščemo notranji mir. Ter dodaja, da tudi v evangeličanskih cerkvah opaža, da manjka srednja generacija. "Najpomembneje je, da nas vidijo, kako živimo, kako mi doživimo to vero kot duhovniki. Moja generacija – da vidi, kako živim jaz, moji otroci hodijo k verouku, sodelujejo v skupnosti, hodijo v cerkev."

Njen hobi je petje, ki ga v madžarščini poučuje tudi v dvojezičnih vrtcih. "Ko sem prišla sem in še nisem govorila jezika, so bila to moja pričevanja. In jaz to vedno pravim drugim pevcem: da so to molitve, pričevanja. In ko še nisem mogla z besedami izraziti svoje vere, sem pričevala s pesmijo," opisuje.

Čeprav je Madžarka, se v Sloveniji počuti domače. "Sprejela sem vašo kulturo," razlaga. Pri današnjih mladih pa, pravi, opaža, da si želijo najti neko skupnost in mir. "Oboje je pomembno, ne samo da verujemo, ampak da imamo skupnost in nismo sami v tem svetu."

Kar je pomembno ob današnjem dnevu, zaključi, saj se duh reformacije nadaljuje v odprtosti, sodelovanju in spoštovanju drugačnosti – vrednotah, ki povezujejo ljudi tudi danes.