Na slovenski in avstrijski strani Ljubelja sta potekali spominski proslavi v spomin na 61. obletnico osvoboditve koncentracijskih taborišč na južni in severni strani prelaza med Gorenjsko in avstrijsko Koroško. Slavnostni govornik na slovenski strani Ljubelja, član sveta ZZB NOB Slovenije Ivan Kristan, se je odločno izrekel proti poskusom "potvarjanja zgodovine" in prikazovanju partizanskega boja kot kriminalnega dejanja.
"Brez tega upora, ki je v okviru protifašistične koalicije prispeval svoj delež k zmagi nad Hitlerjem in njegovimi zavezniki, Slovencev kot naroda ne bilo več," je opozoril Kristan. Taborišče Podljubelj kaže, kakšno usodo so "vsi trije okupatorji, ki so si med seboj razdelili Slovenijo, in sicer Nemčija, Italija in Madžarska, namenili slovenskemu narodu: obsojen je bil na genocid, na iztrebljenje", je poudaril.
Slovenci se morajo zato vprašati, kaj bi bilo s slovenskim narodom, če se 27. aprila 1941 ne bi ustanovila Osvobodilna fronta slovenskega naroda, ki je Slovence dvignila v oborožen upor zoper okupatorja. To vprašanje je po Kristanovih besedah še posebej na mestu, ker po njegovem zadnje čase potekajo "agresivni" poskusi potvarjanja zgodovine druge svetovne vojne.
Žrtev so se spomnili tudi na avstrijski strani
Govorniki in predstavniki združenj internirancev iz Slovenije, Francije in Italije so se zavzeli za dostojen spomin na dogodke med drugo svetovno vojno, tako na slovenski kot avstrijski strani. Avstrijo so pozvali, da primerno uredi prostor nekdanjega koncentracijskega taborišča na severni strani Ljubelja, kjer je bilo koncentracijsko taborišče dolgo časa zamolčano. Šele leta 1995 se je na pobudo združenja Mauthausen Komitee Kaernten Koroška, ki ga vodi celovški univerzitetni profesor Peter Gstettner, prvič priredila spominska svečanost tudi na severni strani Ljubelja.
Suženjsko delo ob izgradnji prelaza
Koncentracijsko taborišče na Ljubelju so nacistični oblastniki kot izpostavo matičnega taborišča Mauthausen na Gornjem Avstrijskem ustanovili v začetku junija 1943 sprva na južni strani, nekaj tednov kasneje pa tudi na severni strani z namenom, da bi jetniki izgradili predor pod prelazom Ljubelj. Največ internirancev je bilo v obeh taboriščih hkrati avgusta 1944, in sicer 1300, vsega skupaj pa je bilo na obeh straneh Ljubelja okoli 1650 jetnikov, v glavnem iz Francije, Poljske, Norveške, Rusije in tedanje Jugoslavije.
Od njih jih je 33 umrlo na Ljubelju, bodisi zaradi izmučenosti, usmrtitev ali pa zaradi smrtonosnih injekcij bencina, ki jih je izvedel zloglasni taboriščni zdravnik Sigbert Ramsauer. Slednji je tudi sodeloval pri določanju internirancev, ki so jih zaradi bolezni ali telesne oslabelosti vračali v Mauthausen. Po zadnjih podatkih jih je od njih v matičnem koncentracijskem taborišču umrlo okoli 400.
KOMENTARJI (17)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.