Prvi primeri okužbe z virusom Zahodnega Nila v Sloveniji

"Eden je imel blažji potek in je že odpuščen, drugi ima nekoliko težji potek, določene zaplete, ni pa življenjsko ogrožen," je za STA povedala predstojnica oddelka Božena Kotnik Kevorkijan. "Predvsem je zanimivo to, da sta dobila okužbo pri nas, to so torej avtohtone okužbe, niso vnesene iz tujine," je dodala predstojnica. 

Primeri okuženih med seboj niso povezani, je povedala višja zdravnica specialistka na NIJZ Eva Grilc. 

Vročico Zahodnega Nila povzroča virus Zahodnega Nila (po angleško West Nile Virus – WNV), prenašalci virusa so komarji. 

Virus se na človeka običajno prenaša s pikom okuženega komarja, ti pa se okužijo pri sesanju krvi okuženih ptic, ki predstavljajo naravni rezervoar bolezni. Stik s pticami ne predstavlja tveganja za prenos virusa. "Drugi načini prenosa so redki in vključujejo prenos prek transfuzije krvi in komponent ter darovanih organov, kar je mogoče, vendar izjemno redko. Mogoč je prenos z matere na nerojenega otroka in prenos prek materinega mleka," o načinu prenosa navajajo pri NIJZ. 

Ob pojavu primerov okužb je treba s preventivnimi ukrepi poskrbeti, da se tveganje za okužbo zmanjša. Z uporabo repelentov in primernih oblačil (dolge hlače, dolgi rokavi) ter mrežami na oknih zmanjšamo število pikov in preprečimo okužbo. Odstranimo stoječe vode v naši bližnji okolici – komarjem zadostujejo že majhne količine vode za uspešno razmnoževanje.

Kakšni so simptomi? 

Po piku komarja večina ljudi, okoli 80 odstotkov, ne zboli, manjši del okuženih pa razvije kratkotrajno vročinsko bolezen, ki jo spremljajo simptomi, kot so slabo počutje, glavobol, vročina, izpuščaji, bolečine v mišicah in sklepih (vročica Zahodnega Nila). Približno ena oseba na 150 okuženih razvije težjo obliko bolezni s prizadetostjo osrednjega živčnega sistema in znake, kot so okrnjena zavest, krči, nevrološki izpadi in motnje gibanja.

Učinkovitih protivirusnih zdravil ni, zdravljenje je simptomatsko, kar pomeni, da se lajšajo simptomi bolezni, ter podporno – podpirajo se prizadeti organski sistemi. Cepiva, ki bi preprečilo okužbo z virusom Zahodnega Nila pri ljudeh, ni.

Na okužbo so sicer dovzetne vse osebe, ki še niso bile okužene. Večje tveganje za hujši potek bolezni je pri osebah, starejših od 50 let, in osebah z oslabljenim imunskim sistemom. Imunost po okužbi je najverjetneje dolgotrajna. 

Letos okužbe tudi v soseščini

V letu 2013 in v letu 2017 so na NIJZ prejeli po eno prijavo, v letu 2018 pet prijav. "Do letos ni bilo prijavljenega primera okužbe. V državah Evropske unije in sosednjih državah so se primeri okužb z virusom Zahodnega Nila v letu 2024 pričeli pojavljati zgodaj v sezoni. Letos o pojavu poročajo Italija, Avstrija, Madžarska, Hrvaška, Španija, Francija, Bolgarija, Nemčija, Romunija in druge evropske države: Srbija, Albanija in Kosovo," so navedli pri NIJZ. 

V nekaterih državah so z namenom omejitve širjenja virusa začeli s škropljenjem. Po oceni Grilčeve tega zaenkrat pri nas ne načrtujejo, če bi se zanj odločili, bi se sicer pred tem uskladili z drugimi ustanovami, kot je urad za kemikalije. 

Čeprav države, ki so v slovenski soseščini, poročajo o okužbah s tem virusom, so regije s potrjenimi primeri na Hrvaškem (v Osječko-baranjski županiji), v Avstriji (okolica Dunaja in proti slovaški meji) in na Madžarskem (severne regije) precej oddaljene od slovenske meje. V Italiji pa so potrdili primere v Furlaniji - Julijski krajini, kar je blizu Slovenije.

Virus Zahodnega Nila so leta 1937 odkrili na severozahodu Ugande. Virus so razvrstili v pet samostojnih linij, od katerih dve krožita v naravi. L1 so našli v Afriki, na Bližnjem vzhodu, v Evropi, Indiji, Avstraliji in Ameriki. Linijo L2 pa so odkrili v Podsaharski Afriki, na Madagaskarju ter kasneje tudi v Evropi, piše na spletni strani nacionalnega inštituta.