Prvi slovenski Highlander navdušil z neverjetnimi razgledi in doživetji

V sredo, po petih dneh, se je v Kobaridu zaključila prva slovenska različica popotniške avanture I feel Slovenia Highlander Julian Alps. Dobrih 100 kilometrov dolga dogodivščina se je začela v soboto dopoldan ob Bohinjskem jezeru, ko je kar 143 neučakanih domačih in tujih navdušencev ob prijavi prejelo svojo številko, zemljevid z vrisano potjo ter vrečko z živili za pripravo obrokov do naslednjega dne. Polni pričakovanj, morda celo dvomov, ali jim bo uspelo priti do cilja, so si oprtali težke pohodniške nahrbtnike, se poslovili od svojcev in prijateljev, naredili še zadnje posnetke pred odhodom, nato pa se podali pod obronke ene najlepših gorskih verig v Sloveniji – od Črne prsti do Rodice.  

Prvi dan so premagali kar 23,5 kilometra dolgo pot do postojanke nad Podbrdom, kar pomeni, da so preko enega najlepših naravnih prevalov z Bohinjskega zakorakali na Tolminsko. V vročem, sončnem vremenu so se morali dvigniti s 530 na 1420 metrov nadmorske višine, nato pa se po poteh nekdanje Rapalske meje s prečudovitimi razgledi na Baško grapo ter čeznjo na Porezen spustiti do prvega kampa in kontrolne točke, kjer so v svojo knjižico dobili prvo štampiljko. Večina navdušena nad vtisi prvega dne in prijetno utrujena si je postavila prenočišče, pripravila energijski obrok in se osvežila v prijetno hladni Bači. Sledil je družaben večer, predavanje o Rapalski meji in sproščanje ob prijetnih ritmih bobna. Ob opozorilih enega od organizatorjev, da jih naslednji dan čaka najbolj zahtevna etapa – 22,7 kilometra od Podbrda do Kneških Ravn, pri čemer bodo morali premagati kar 1382 metrov višincev ter na nekaj odsekih celo preplezati nekaj klinov, so se mnogi kmalu odpravili v svoje šotore in bivake, saj je pisani kamp v nedeljo že zgodaj zjutraj oživel, prvi pa so kamp zapustili že pred 6. uro zjutraj.

Po kratkem spustu v Podbrdo je sledil precej naporen vzpon po pobočjih Baške grape in pohod skozi precej opuščene, a neverjetno lepe vasi Kal, Stražišče in Rut. V vročini, ki je pritiskala že od jutra, je bil počitek pod več kot 500 let staro lipo v vasi Rut prava nagrada za utrujene pohodnike. Nekateri so si tam pripravili kosilo, drugi napolnili plastenke z vodo ter znova zagrizli v strmo pobočje in se vse do druge kontrolne točke pri lovski koči nad Kneškimi Ravnami lahko nagledali neverjetnih geoloških biserov v Sloveniji, saj tu poteka trasa Slovenske geološke poti, opremljena s številnimi poučnimi tablami. Mnogim je na tej poti zastajal korak ob pogledu na stik treh različnih tektonskih struktur: krnskega, koblanskega in rutarskega pokrova, drugi pa so hiteli mimo in raje občudovali neverjetne razglede. Kot je bilo napovedano, se je pozno popoldan na obronkih Baške grape ulil dež. Številni, ki še niso prečili dela poti, kjer so bili zahtevnejši prehodi in klini, so imeli zaradi mokrega terena veliko več dela in nevšečnosti, zvečer v taboru pa premočene gojzarje in pohodne čevlje. Tako so na drugi kontrolni točki organizatorji poskrbeli tudi za sušenje, saj je zvečer ob kampu zagorel taborni ogenj, ki so ga kmalu obkrožili pari premočenih gojzarjev in nogavic, nato pa utrujeni, a še vedno izredno dobro razpoloženi bodoči highlanderji. Tudi dež ni pokvaril vzdušja in ob ognju so se nekateri samo še bolj povezali ali pa stkali nova poznanstva. Vendarle je smisel te avanture vse prej kot premagovanje poti in osvojitev cilja. To je čas spoznavanja sebe in drugih, sodelovanja z drugimi, uživanja v naravi in čas odklopa od vsakodnevnih težav.

Udeleženci so se do konca druge etape že nekoliko razkropili, saj si je del prijavljenih zadal za cilj, da avanturo zaključi v treh dneh, kar pomeni, da so na dan opravili približno etapo in pol. Večina pa je sledila organizatorjevim priporočilom in si zvečer vzela še čas za druženje.

Tretja etapa, ki jo je prinesel ponedeljek, je bila ena krajših in manj zahtevnih, a zato nič manj napornih, saj je pohodnike čakal vzpon od Kneških Ravn pa vse do planin Kuk in Lom po znova izredno razgledni poti. Tisti, ki so komaj čakali na domače mlečne dobrote, so si na planini privoščili svežo odlično skuto ter tolminski sir, nekateri pa so skočili še na planino pod Razorjem, kjer so se lahko posladkali z znamenitimi štruklji in drugimi dobrotami. Edini napor na tej poti je predstavljal precej strm in dolg spust s planine Lom po obronkih Tolminskega Triglava v Tolmin (več kot tisoč metrov višincev spusta), kar je mnogim poleg utrujenih nog prineslo še pohodniško klasiko – žulje na podplatih. Prva pomoč ob prihodu na tretjo kontrolno točko je bila zagotovo ohladitev v mrzli in osvežilni Tolminki, saj je bila postojanka v Kampu Siber. Spet drugi so ohladitev poiskali v prvem ‘pravem’ baru. A tudi prelepa Soča, ki se je že pred spustom bohotila v daljavi, ni bila več daleč, zato je bilo osvežitve dovolj. Pa še kako prav je prišla, saj je bil ponedeljek najbolj vroč dan pohoda in mnogi so Tolmin zapustili še pred večerom, saj je bilo prevroče za spanje, prav tako je bilo za torek napovedano poslabšanje vremena s plohami in nevihtami, kar je mnoge, ki morda niso načrtovali končati preizkušnje že v torek, spodbudilo, da so se podali čimprej naprej. Tisti, ki so ostali, so bili nagrajeni z zabavnim in okusnim večernim druženjem, hkrati pa so si ob prihodu v betonsko džunglo lahko dokupili manjkajoče zaloge ali si ogledali katero od lokalnih znamenitosti.

V Tolminu, tretji da pohoda, so organizatorji naznanili, da so popoldan v Kobarid prispeli prvi trije udeleženci in si tako prislužili prrve značke highlanderja. 

Prav tako so bile spodbudne novice, da so zaenkrat pot vsi končali brez večjih poškodb in da sta odstopila le dva udeleženca, saj si je dekle že kmalu po začetku prve etape zvilo gleženj, fant pa jo je pospremil nazaj v dolino. Ostali so prišli varno do Tolmina. Eni sicer brez spodnjic, ki so jih izgubili nekje na poti, drugi brez telefona, ki jim je padel iz žepa, tretji že z načeto voljo in dvomi, če zmorejo do konca. A na splošno je bilo vzdušje ves čas zelo spodbudno in prijateljsko. V Tolminu so na račun prišli tudi tisti, ki so v racionalizaciji opreme in z namenom, da bo nahrbtnik čim lažji, doma pustili razne dodatne baterije za telefone ter prenosne baterije. Pa tudi tisti, ki so si zaželeli kopalnice.

Pred večino udeležencev sta bila še dva dneva, ki pa nista obetala najboljšega vremena. Tako so se nekateri že v ponedeljek popoldan podali na četrto, zahtevnejšo etapo, saj jih je čakal vzpon iz Tolmina na Kolovrat, nato pa prečenje Kolovrata in vzpon na razgledni Kuk ter spust vse do Livka. Skratka, 22,2 kilometra, 1190 višinskih metrov marsikje izredno strmega in zaradi sončnega pripekanja zelo vročega vzpona ter nato 665 višincev spusta v Livek. Zahtevna tura, ki pa je bila polna doživetij, norih razgledov in podoživljanja zgodb vojakov, ki so bili del tretje italijanske obrambne črte. Namreč, ko prideš na začetek Kolovrata, te pričaka muzej na prostem, nato pa se pot nadaljuje po vrhovih Kolovrata, kjer je speljana znamenita Pot miru. Na eni strani so utrujene noge in boleče podplate mirili pogledi na mogočni Krn in njegovo pogorje, na drugi pa je pogled segal čez Benečijo in Furlansko nižino do Jadranskega morja. Tisti, ki je ta del v želji po čimprejšnjem zaključku zgolj pretekel ali prehodil brez ustavljanja, je naredil veliko napako. To je zgodba v naravi, je zgodba o strahotah človeštva in želji, da se nikoli več ne ponovi. Ob spustu v Livek je pohodnike pričakala fontana, na kateri je kamnita upodobitev našega planeta, na njej pa napis: Ta zemlja noče več meja!

Po treh dneh vzponov, spustov, prečenj grebenov ter prepadnih grap, pa postavljanja taborov in druženja pred spanjem je postalo jasno, da ta pohodniška dogodivščina ruši upravne, družbene in tudi osebne meje, saj je utrujenost marsikoga že dodobra načela. Pred večino je bila zgolj še zadnja, najkrajša etapa, hkrati pa deževno popoldne in nevihtna noč. Eni so Livek zapustili že po kratkem okrepčilu, se poslovili od sotrpinov in se podali še na zadnji vzpon do Idrske planine, ki leži na vzhodnih pobočjih Matajurja. 655 metrov vzpona z utrujenimi, žuljavimi nogami po treh dneh hoje in prehojenih 85 kilometrih res ni veliko, a je naporno. K sreči so na planini veseli vsakega gosta in zelo radi razkažejo, kako se delajo njihov najboljši sir, pa skuta in maslo. Kot da ni že dovolj težek nahrbtnik umazanih cunj, šotora, spalne vreče, podloge za ležanje, pa posode, vode in nekaj proteinskih prigrizkov, so ga nekateri napolnili še z mlečnimi dobrotami – za domov, in po strmi gozdni poti dobesedno padali po vznožju Matajurja do vasi Svino. Verjeli ali ne, za konec so organizatorji poskrbeli še za krepitev stegenskih mišic ter rahlanje kolenskih vezi, saj se je bilo treba v eni uri spustiti za dobrih 1100 metrov višincev, nato pa zadnja dva kilometra, ki so jih nekateri naredili že v dežju, ponosno prehoditi skozi središče Kobarida, čez znameniti Napoleonov most in smaragdno Sočo do zadnje kontrolne točke v kampu Koren v Kobaridu in s tem do (krvavo in boleče) zasluženega naziva highlander.

Slovenija je tokrat prvič gostila pohodniški dogodek Highlander in glede na pozitivne odzive zagotovo ne zadnjič. Takšna prireditev, ki promovira gibanje v čim bolj neokrnjeni naravi, spoznavanje lokalnih zgodb, spodbujanje pozitivnega odnosa do narave, krepitev sodelovanja med udeleženci ter poznavanje osnov orientacije je zagotovo nekaj, kar slovenska javnost potrebuje, saj smo vendarle narod pohodnikov, hkrati pa je to lahko odlična turistična promocija naše res čudovite dežele. 

Letos avantura Highlander poteka v kar 15 državah. Iz Slovenije se 24. julija seli v Bosno in Hercegovino, natančneje na 100-kilometrsko preizkušnjo v nacionalnem parku Blidinje. Nekateri, ki so se potili na poti od Bohinjskega jezera do Kobarida, bodo čez devet dni že na startu v BiH. In, če jih vprašaš, ali ni to malce prenaporno, se bodo najverjetneje vsi strinjali, da postati highlander nikoli ni bilo mišljeno kot nekaj lahkega, pač pa kot nekaj navdušujočega.

Športno društvo Outdoor Adventures, katerega člani med drugim sodelujejo pri organizaciji triatlona I feel Slovenia IRONMAN 70,3 v Kopru, Istrskega kolesarskega maratona in mnogih drugih prireditev, je poskrbelo za nepozabno dogodivščino. O tem govorijo tudi nasmeški na licih vseh, ki so prehodili vso dolgo pot in si s tem prislužili priznanje in naziv highlanderja. Tisti, ki jih na cilju ni bilo, ker so morali odstopiti, pa upam, da vedo, da ni bistvo v cilju, pač pa v poti, ki pelje tja. Prva slovenska preizkušnja je neverjetno navdušila, o tem sem se prepričala tudi sama, ko sem se potila od Bohinja do Kobarida in uživala vsak trenutek izziva.