Pred vstopom v šolo abeceda in računanje? Pomembno je marsikaj drugega

Za otroke je prehod v šolo pomemben mejnik. "Prehod v šolo je sprememba tako za otroka kot za starše oziroma celotno družino. Otrok prihaja v novo socialno okolje, kjer se vzgojnim ciljem ob bok enakovredno postavijo tudi izobraževalni cilji. V tem obdobju otroci potrebujejo našo podporo in spodbudo, zato so besede, da se z vstopom v šolo končata brezskrbno otroštvo in obdobje lepih izkušenj, povsem odveč," poudarja šolska psihologinja na OŠ Selnica ob Dravi Katja Repolusk.

 Pri vstopu v 1. razred je otrokov odziv odvisen od različnih dejavnikov, pripoveduje magistra zakonskih in družinskih študij pri Zvezi Anita Ogulin Monika Erjavec Bizjak. V veliki meri je odvisen od otrokove razvojne zrelosti: čustvene, socialne in kognitivne. Kako otrok zmore zdržati z neprijetnimi čutenji, se lahko veseli druženja s prijatelji in novih prijateljstev, koliko zmore slediti in razumeti navodila, ki veljajo v šoli.

Otrokove izkušnje, ki jih je pridobil v vrtcu, močno vplivajo na njegovo odzivanje in vedenje ob vstopu v šolo. Če otrok te izkušnje nima, je pogosto separacijski strah ob vstopu v šolo večji in potrebujejo nekaj časa, da zmorejo začutiti varnost in sprejetost znotraj šolskega okolja, razlaga. Ob tem imajo starši s svojo naravnanostjo do šole pomembno vlogo, saj pogosto svoje občutke in mnenja preusmerijo na otroke. Zato je straševska iskrena spodbuda glede izobraževanja na splošno, šole ter učiteljev ključna pri krepitvi otrokovega občutka varnosti v šoli, svetuje.

Kot poudarja Repoluskova, pa šola še zdaleč ni le prostor za pridobivanje znanja, ocen in rezultatov: "Je prostor, kjer otroci sklepajo prva prava prijateljstva, se učijo spoštljivega sobivanja, reševanja konfliktov in sprejemanja drugačnosti, hkrati pa razvijajo svoje interese, ustvarjalnost ..."

Naša sporočila zato močno oblikujejo otrokovo doživljanje te spremembe, izpostavlja tudi ona: "Če mu bomo šolo predstavljali kot nekaj napornega in resnega, bo prehod doživljal s strahom. Če pa mu sporočamo, da šola poleg novosti prinaša tudi veliko prijetnega učenja in lepih izkušenj, bo vstop v šolsko obdobje zanj veliko lažji in lepši."

Za večino otrok je ta sprememba prijetna izkušnja in veliko otrok vstopa v šolo s prijatelji in vrstniki iz vrtca, tako da jim v novem okolju ni povsem tuje. Prav tako pred vstopom v šolo na večini osnovnih šol potekajo srečanja, namenjena prvemu spoznavanju šolskih prostorov in ljudi, ki jih bodo v šoli srečevali. Veliko otrok v šolske prostore pride tudi že ob vpisnem postopku: "Kadar vprašam učence, zakaj pa vendarle radi gredo v šolo, vselej povedo, da zaradi prijateljev, mlajši pa tudi zaradi učiteljic. Šola je torej bogat poligon za pridobivanje znanja ter razvijanje socialnih, čustvenih in številnih drugih veščin," ponazarja.

Kot odgovarja Erjavec Bizjakova, sta strah in nelagodje popolnoma naravna odziva na spremembo, ki jo začetek šolskega leta prinese. Pomembno za starše je, da otroka ne prepričujejo kako "fino bo v šoli'': "Mogoče pa za njihovega otroka ne bo. Lahko bo občutil vse drugo, le fino mu ne bo. In takrat bo imel občutek, da je z njim nekaj narobe, če se le on ne more imeti fino. Otroci ne znajo ubesediti tega, kar čutijo, in pogosto se čutenja izražajo skozi telo, v obliki glavobolov, bolečine v trebuščku, motnjah spanja. Pomembno je prepoznati čustva, jih sprejeti kot odziv telesa na spremembo, ki prihaja, ter zdržati z njimi."

Razbremenimo otroka s tem, da mu dovolimo, da čuti strah, ker ne ve, kaj ga čaka v šoli, da je žalosten, ker je z vstopom v šolo izgubil veliko časa za prosto igro, da pogreša prijatelje iz vrtca, našteva: "Otrok naj čuti, tako kot čuti. Starši pa bodimo ob njem. Skupaj z njim zdržimo to žalost, izžalujmo konec nekega obdobja. Zdržimo ta čustva s skupnim branjem, opazovanjem narave, barvanjem pobarvanke, metanjem na koš ali pa le z globokim dihanjem, ko s tebuščkom delamo valove in se spomnimo prijetnih spominov na poletje, kot opomnik, da pa se imamo lahko tudi lepo. Ko starši skupaj ob otroku poskrbijo, da predela strah, ga s tem naučijo pomembne veščine za življenje. Kajti strah bo še dolgo njegov spremljevalec v življenju."

 Tudi Repoluskova dodaja, da je pomembno, da se starši z otrokom pogovarjajo in odgovarjajo na njegove dvome in vprašanja, če izraža tesnobo ali strah: "Starši naj delujejo kar se da umirjeno in spodbudno, otroku povedo kakšno svojo prijetno izkušnjo iz šole, predstavijo kakšno aktivnost, za katero vedo, da jo bodo imeli v šoli. Če npr. otrok rad poje, mu povedo, da bo poleg glasbene umetnosti lahko obiskoval še pevski zbor; če se rad giba, mu povemo, da ima šola številne aktivnosti v okviru razširjenega programa, ki so namenjene gibanju. Obstaja tudi literatura na to temo, ki je lahko dobra podlaga za pogovor z otrokom."

Skozi pripovedovanje zgodb in izkušenj, kako smo sami reševali težave in se spoprijeli s strahovi, kje smo poiskali pomoč, kako smo uspeli ob naporih, in tudi z informacijo, da je za učenje in pridobivanje znanja ter krepitev veščin potreben napor, občasno tudi odložitev prostočasnih aktivnosti na poznejši čas, bomo otrokom približali realno sliko življenja v šoli, svetuje.  Pomembna je tudi rutina poslavljanja, ko otroka pripeljemo v šolo. Ta rutina naj bo vnaprej dogovorjena in kratka, da ni dolgega poslavljanja v solzah, s čimer se otrokova tesnoba še stopnjuje (npr. z otrokom se objamemo, si zaželimo lep dan, damo petko in gremo), izpostavlja.

S prvim razredom se začne oblikovati otrokov odnos do izobraževanja. Pri tem je ključno, da se v otroku vzbudi občutek varnosti, k temu močno prispevajo šolska pravila, ki vedno ščitijo tiste najbolj ranljive in vzbujajo zaupanje,  in občutek pripadnosti. Občutek pripadnosti je v veliki meri odvisen od razredne dinamike, za katero pa je odgovoren razrednik oziroma učitelj.

Otroka razbremenjujmo raznih pričakovanj tako, da se zanimamo za njegov odnos do šole, odnos do sošolcev in učiteljev (poleg vprašanj "Kaj si se naučil?" tudi vprašanja "S kom in kaj si se igral med odmorom?, "Te je danes kdo nasmejal ali razjezil?", "Je bil kakšen trenutek v dnevu, ko si dobil občutek, da te črviči v trebuhu?"). Če otroka od malega spodbujamo k pogovoru o vsem (ne le učnem procesu in ocenah) oblikujemo zanj pomemben varovalni dejavnik, ki mu bo skozi celoten proces šolanja pomagal pri uravnavi stresa, izpostavlja Erjavec Bizjakova. 

Večina otrok se šole veseli in so ob vstopu v šolo tudi ponosni, saj zanje to pomeni velik korak. Mnogi s ponosom pokažejo svojo šolsko torbo in si nadenejo rumeno rutico. Pomembno k takšnemu odnosu prispeva tudi spodbudno vrtčevsko okolje, če pa se pojavita tudi strah in zaskrbljenost, bo otroku pomagalo, da uvedemo šolsko rutino, ki je povezana z dovolj zgodnjim spanjem, rednimi obroki, dovolj gibanja, sprostitve in igre ter časom, namenjenim delu za šolo, dodaja Repoluskova.

Na otroka deluje zelo motivacijsko, če ima nek svoj kotiček za učenje, ki si ga otrok uredi po svoje (npr. s svojimi pisali, barvnimi papirji, učnimi pripomočki), kjer bo lahko v miru vsak dan delal za šolo. Učni ritem, ko je otrok vsak dan vsaj za kratek čas vajen sesti k zvezku, knjigi, delovnemu listu ali si zgolj pripraviti torbo, pri otroku gradi samostojnost, občutek kompetentnosti, na dolgi rok pa so takšni otroci tudi uspešnejši. Otrok, ki sproti "zrači" zvezke (to pomeni, da pogleda in ponovi, kaj so v šoli tisti dan delali, naredi domačo nalogo, pripravi potrebščine za naslednji dan), sproti ponavlja in utrjuje obravnavano učno snov. Pri mlajših je dovolj, da samo s svojimi besedami povzame, kaj so se tisti dan novega ali zanimivega naučili. Pri tem naj starši pohvalijo njegov trud, delo, ne zgolj njegovega rezultata. Na dolgi rok bo tak otrok porabil manj časa za učenje pred ocenjevanji in bo uspešnejši.

Pomembno je, da otroka naučimo osnovnih veščin samostojnosti (tudi skozi pomoč pri domačih opravilih), s čimer krepimo otrokov občutek lastne kompetentnosti. Otroku ne koristimo, če mu vedno vse pripravimo in smo ves čas na preži, da česa ne bo pozabil ali naredil kaj narobe: Tudi napake so del življenja. Otroku dajmo vedeti, da verjamemo vanj in v to, da bo zmogel. Naj velja pravilo, da kar otrok zmore sam, naj tudi opravi sam, čeprav malo po svoje in počasneje, svetuje.

Posebej težko ob vstopu v šolo in nasploh ob različnih spremembah v življenju je visoko senzitivnim otrokom, ki zelo intenzivno doživljajo čustva in hitro dosežejo senzorično preobremenjenost (v novem okolju in v množici otrok je veliko zunanjih držljajev). Intenzivno doživljanje strahu se lahko izraža kot separacijski strah (predvsem ko otrok prvič odhaja v okolje, kjer ne bo njemu poznanega bližnjega), strah pred neuspehom (otrok, ki vstopa v šolo, poln pričakovanj staršev in okolja, "Sedaj pa gre zares", "Uspešen si le, če si najboljši") in socialna anksioznost (strah pred nesprejetostjo: "Sem sploh dovolj zanimiv, da me bodo imeli radi?), našteva Erjavec Bizjakova. Naloga odraslih je otrokove strahove prepoznati in sprejeti. Če te strahove prepustimo otroku, da jih sam obvladuje, bo to zanj preveliko breme. Otrok bo postal kljubovalen in uporniški. S svojim vedenjem bo sporočal, da smo nanj preložili breme, ki ga ne zmore nositi, poudarja.

Ob vstopu v šolo je lahko še posebej težko otrokom iz nespodbudnih družinskih okolij z večjimi dejavniki tveganja, kot so nasilje v družini, nizek socialno ekonomski status družine, bolezen, ločitev, smrt staršev idr. Težko je lahko tudi otrokom, ki prihajajo iz tujejezičnega družinskega okolja, priseljencem, kjer je poleg vseh sprememb pomembna tudi pregrada jezika in kulture. Na vse te otroke moramo biti v šolskem okolju še posebej pozorni, dodaja Repoluskova in ponavlja, da šola ni zgolj vir skrbi in stisk, ampak je lahko za marsikaterega otroka prav šola varovalno okolje.Večina stisk je tako prehodnih, kar pomeni, da tako otroci kot starši, ki so morda sami čutili stisko ob šolanju, sčasoma pridobijo občutek varnosti in zaupajo, da je šolsko okolje večinoma prijetno, spodbudno, predvidljivo in varno, pomirja sogovornica.

Stiske pa so sicer lahko zelo raznolike, bodisi zaradi težav v procesu učenja (branje, pisanje, pomnjenje, pozornost, nemir idr.), bodisi zaradi medvrstniških odnosov ali stisk, ki izvirajo iz družinskega okolja, težav na področju vedenja, v zadnjem času pa tudi vse pogostejše stiske z nizko samopodobo otrok, anksioznostjo, tesnobo in nasploh razpoloženjskih motenj, našteva. Kadar pri otroku zaznamo stisko, je pomembno, da smo nanjo pozorni in se z otrokom skušamo pogovoriti. Če stiska traja dlje časa ali pri pomoči nismo uspešni, je dobro, da se obrnemo na učitelja ali šolsko svetovalno službo, svetuje tudi ona.

Priprava na šolo je izredno pomembna, saj postavi čustveni in praktični temelj za otrokov vstop v novo okolje s ciljem zmanjševanja strahu pred nepoznanim, kar otroku vzbuja varnost, razlaga Erjavec Bizjakova: "Priprava na šolo ne pomeni, da otroka učimo branja in računanja. Pomeni pa, da otrokom preberemo zgodbe, slikanice, ki jim pomagajo ubesediti lastna čustva in vprašanja."

Da bo otrok dobro pripravljen na šolo, ne pomeni, da mora ob vstopu v šolo obvladati abecedo, brati, pisati ali računati, se strinja tudi Repoluskova: "Dobra priprava na šolo pomeni, da se najprej z otrokom pogovorimo, kaj ga v šoli čaka, pri čemer nobena skrajnost ni dobra – niti da bo v šoli vse super, da torej idealiziramo šolo, niti da bo vse slabo in otroka zastrašujemo. Otroku realno povemo, koga bo v šoli spoznal (nove prijatelje, učitelje in druge zaposlene), v katerih prostorih bo imel aktivnosti in pouk, da se bo v šoli še vedno lahko igral in se seveda učil. Povemo mu, kako bo videti povprečen šolski dan, da bo imel tudi malico, da bodo šli v telovadnico, knjižnico, na sprehod ipd. Povemo lahko kakšno svojo izkušnjo."

Priprava na šolo pomeni, da večkrat obiščemo šolsko igrišče in se tam prosto igramo in s tem otroku vzbujamo občutek domačnosti šolskega prostora. Skupaj nakupimo šolske potrebščine, jih podpišemo in pripravimo šolsko torbo. Pri tem kar najbolj spobujajmo otrokovo samostojnost. Priprava na šolo naj vključuje tudi oblikovanje ritma spanja. Otroci v prvi triadi potrebujejo med 10–11 ur spanja in oblikovanje ritma spanja je ključnega pomena za otrokov zdrav razvoj, pa pravi Erjavec Bizjakova.

Najpomembnejša priprava na šolo je skozi celotno predšolsko obdobje skrb za otrokovo pozitivno samopodobo, učenje samostojnosti, odgovornosti in vztrajnosti, razvijanje socialnih veščin (upoštevanje pravil, potrpežljivosti, upoštevanje drugih) skozi različne igre in situacije, pa našteva Repoluskova.

Pomembno je, da si otrok zna sam pripraviti oblačila, se obleči, obuti in si zavezati vezalke, zapeti gumbe in zadrgo, iti samostojno na stranišče, se umiti, pospraviti igrače, jesti, da prepozna svoje stvari, da bo v garderobi vedel, čigavi čevlji in oblačila so njegovi in si sčasoma zna samostojno pripraviti šolsko torbo.

Zelo dobrodošlo je tudi, da je otrok že v predšolskem obdobju deležen bralnih izkušenj – ko odrasli berejo otroku, si zanj vzamejo čas, otrok pridobiva na besednem zakladu in jeziku, motivaciji za branje, pri čemer ni pomembno število prebranih zgodb, ampak izkušnja skupnega branja, s katero krepimo tudi čustveni razvoj otroka. Skupno branje je z vidika čustvenega razvoja smiselno ohraniti tudi kasneje (do konca prve triade), ko otrok že zmore brati sam. 

Posebej ob tem poudarja omejeno uporabo elektronskih naprav. "V zadnjih letih, morda že desetletju, smo v stroki posebej zaskrbljeni glede prekomerne uporabe elektronskih naprav med mladimi, pri nekaterih otrocih brez omejitev v času in nadzora v vsebini, kar je lahko izjemno škodljivo za otrokov celostni razvoj. Iz prakse lahko povem, da so nekateri desetletniki na elektronskih napravah tudi več kot 5 ur na dan," poudarja.

V praksi opažam izjemno pogosto in tudi količinsko prekomerno rabo elektronskih naprav že pri zelo majhnih otrocih. Uporaba elektronskih naprav lahko bistveno vpliva na učni proces in nižjo učno uspešnost, saj se kot neugodni učinki prekomerne rabe zaslonov kažejo slabše kognitivne sposobnosti, odstopanja na področju govorno-jezikovne komunikacije, motnja pozornosti, motnje spanja idr. Odgovornost glede rabe in njenih omejitev je izključno na strani staršev oz. odraslih, saj otroci sami tovrstne regulacije ne zmorejo, prav tako je pomemben zgled staršev in prisotnost elektronskih naprav v družini na splošno.

Na to opozarja tudi Erjavec Bizjakova. Pri vprašanju sprememb, ki vplivajo na razvoj otrok, namreč ne moremo mimo vpliva digitalnega sveta na razvoj otrokovih možganov. Možgani so ob spremljanju vsebin na zaslonih močno stimulirani zaradi vseh držljajev, ki jih zasloni sprožajo (npr. risanka ali video vsebina, kjer so prisotni močni senzorni držlaji, neprestane hitre menjave kadra, močni zvočni efekti, barve). Otrokovi mehanizmi pozornosti ne zmorejo obvladovati te zasičenosti z informacijami, kar se odraža na motnji pozornosti, koncentracije, spomina. Tako kot otrok ne more pojesti več hrane, kot jo zmore prebaviti, tudi ne more predelati preveč informacij. Hkrati pa hitri formati videov na platformah, kot sta TikTok in YouTube Shorts, privajajo možgane na takojšnji občutek zadovoljstva, ki se konstantno nadgrajuje. 

Tradicionalni šolski pouk se otrokom zato pogosto zdi počasen, dolgočasen in premalo stimulativen, opozarja Erjavec Bizjakova. Kot dodaja Repoluskova, je v tem pogledu današnja šola s svojimi pričakovanji zelo zahtevna. Učenci, ki so vajeni prekomerne rabe zaslonov, namreč težje vzdržujejo pozornost pri daljših razlagah, hitreje izgubijo motivacijo za naloge, ki zahtevajo vztrajnost, pričakujejo hitre rezultate, imajo slabše razvite socialne veščine, kot so dogovarjanje, poslušanje, sprejemanje, samokontrola, potrpežljivost, sočutje ipd. Opažajo tudi več negotovosti in družbenega pritiska.

Starševska pozornost mora biti zato usmerjena v spremembe pri otroku, ki bi lahko kazale na prekomerno izpostavljenost zaslonom, opozarja Erjavec Bizjakova: opustitev prej ljubih dejavnosti, zmanjšana telesna dejavnost, slabše socialne interakcije (vedno raje izbere zaslon kot igro z drugimi), številne zdravstvene težave (motnje spanja, motnje prehranjevanja, kratkovidnost...).

Otrokovo pozornost in osredotočenost lahko enostavno preverimo z obiskom gledališča ali branjem zgodbe: "Ali otrok zmore slediti pripovedovanju, kjer nastopa zgolj ena oseba in je potrebno veliko domišljije, da se poglobi v zgodbo?"

Če je v preteklosti mladostnik neko neprijetno medvrstniško izkušnjo doživel v šoli, ji v domačem okolju ni bil ponovno izpostavljen. V današnjem času, ko mladi tako množično uporabljajo družbena omrežja, pa se jim lahko neprijetne izkušnje izločanja, zasmehovanja in medvrstniškega nasilja nasploh dogajajo ves čas. Vse to pomembno in izjemno škodljivo vpliva na duševno zdravje mladih. Pogosto se zgodi, da se ravno v šolskem prostoru kažejo stiske, ki so posledica spletnega nasilja, nastalega izven šole, pri tem dodaja tudi Repoluskova.

Šola je torej na pomembni prelomnici, da na eni strani otrokom posreduje znanje in jim na drugi strani pomaga pri razvijanju kritičnega mišljenja ter socialnih, čustvenih in digitalnih kompetenc, pri čemer potrebuje pomembne sogovornike – starše.

"Z vstopom v šolo otrok torej vstopi v pomembno vlogo šolarja, učenca. Vendar to ni njegova edina vloga. Še vedno je otrok, ki potrebuje veliko igre, še vedno je sin ali hči, ki potrebuje veliko ljubečega 'crkljanja', še vedno je brat oz. sestra in prijatelj, ki potrebuje veliko druženja, smeha, še vedno je mali raziskovalec in nadobudni športnik, ki potrebuje veliko gibanja. Pomembno je otroku dopustiti, da je veliko več kot le učenec. Da zmore razumeti, da ga ne definira zgolj učni uspeh. Ob tem pa skrbeti, da dovolj spi in ohranja povezanost v "živih" odnosih. Tako povezanosti in pripadnosti ne bo iskal v digitalnem svetu," zaključi Erjavec Bizjakova.

"Pomembna se mi zdi povezanost staršev z otrokom, da se zanimajo za otroka, ga vprašajo, kako je preživel dan, kaj je zanimivega počel, čemu se je nasmejal ipd., tako da mu z vprašanji dajo pozitivno pozornost. Hkrati pa je pomembno, da imajo odprte oči za morebitne spremembe in težave, če se pojavijo, da so mu na voljo za pogovor, če opazijo stisko, in da po potrebi, če težave vztrajajo, poiščejo pomoč. Pomembno se mi zdi tudi, da otroku znajo postaviti meje in mu odločno povedo, kakšno vedenje je sprejemljivo in kakšno ni ter ga s svojim zgledom učijo spoštljivih odnosov in zdravega načina življenja. Pri tem je treba biti vztrajen. Pomembno je tudi zavedanje staršev, da kadar jih šola obvešča o zaznanih težavah ali neprimernem vedenju otroka, je to vedno z namenom, da skupaj poiščemo rešitve in otroku nudimo čim boljšo podporo," dodaja Repoluskova.

Današnji tempo življenja pogosto narekuje hitenje, ko odrasli opravljamo več nalog hkrati oziroma smo ob opravljanju ene naloge v mislih že pri naslednji, ko pa smo končno prosti, marsikdo najprej v roke vzame telefon (le-ta je pogosto tudi prvi, ki mu zjutraj damo pozornost): "Iz prakse lahko povem, da se odnosi v nekaterih družinah sčasoma tako odtujijo, da pogovora znotraj njih skorajda ni. Ko se pojavijo stiske, pa začnemo graditi čisto na začetku – kako se ponovno pogovarjati in opaziti drug drugega. Skušajmo težiti k temu, da bo otrokov vsakdan kar se da uravnotežen z različnimi aktivnostmi: šolskimi obveznostmi, igro oziroma sprostitvenimi dejavnostmi, gibanjem, spanjem, skupnimi obroki, pomoči pri domačih opravilih ... Naj velja, da ni toliko pomembno, koliko časa preživimo skupaj, ampak način, kako ga takrat preživljamo. Če bomo dan zaključili s skupno pravljico in prisluhnili otroku, kako je preživel svoj dan, ter mu povedali tudi, kaj lepega ali zanimivega se je zgodilo nam, smo za otrokov razvoj naredili največ," sklene Repoluskova.