Psihologi: Sestava družine nima pomembnega vpliva na otrokov razvoj

Zbornica kliničnih psihologov Slovenije, Združenje psihoterapevtov Slovenije in Katedra za razvojno psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani opozarjajo, da navedbe nekaterih zagovornikov referenduma proti Družinskemu zakoniku, ki se sklicujejo na psihološko stroko in psihoterapijo, ne držijo.

Sklicevanju na psihološko in psihoterapevtsko stroko pri poskusih omejevanja pravic otrokom, ki ne živijo v klasični družinski skupnosti, še posebej tistim, ki živijo v družinah z istospolno usmerjenima staršema, odločno nasprotujejo. "Poudarjamo, da empirične psihološke raziskave dosledno potrjujejo, da se otroci, ki odraščajo v družinah s staršema istega spola v psihološkem funkcioniranju, spoznavnih sposobnostih in socialnih odnosih z vrstniki in odraslimi ne razlikujejo od otrok, ki odraščajo v družinah s staršema različnega spola; prav tako pri obeh skupinah otrok enako poteka razvoj spolne identitete, spolne vloge in spolne usmerjenosti," so zapisali.

Sestava družine nima pomembnega vpliva na otrokov razvoj

Sestava družine nima pomembnega vpliva na otrokov razvoj. Enako učinkovito kot v tradicionalni družini lahko pogoje za zdrav razvoj otroku zagotavljajo tudi strukturno drugačne družine - družine z enim staršem, dopolnjene družine, razširjene družine, družine z istospolno usmerjenima staršema in druge, pravijo. Ključni za otrokov razvoj so namreč procesi v družini, kot so kakovost starševstva in vzgojni slog, kakovost odnosov in zadovoljstvo z odnosi, medsebojna navezanost in podpora, sodelovanje in harmonija med staršema ter psihosocialno blagostanje staršev. Na otrokov razvoj ugodno vpliva odsotnost konfliktov v družini, medsebojno sodelovanje, zaupanje, povezanost, toplina, varnost in skrb. Pomembna je tudi podpora širše socialne mreže.

Izsledki različnih empiričnih psiholoških raziskav, izvedenih v zadnjih 40 letih v ZDA, Avstraliji, Veliki Britaniji, Nemčiji in drugih evropskih državah, po njihovih besedah ugotavljajo, da se družine z istospolno usmerjenima staršema in družine s staršema različnega spola ter otroci, ki v njih odraščajo, ne razlikujejo v psiholoških značilnostih, socialni prilagojenosti in duševnem zdravju. Starši iz enih in drugih družin se med seboj ne razlikujejo v čustvenih značilnostih, starševskih spretnostih ali prepričanjih, oboji imajo običajno pozitiven odnos s svojimi otroki. Prav tako se otroci iz obeh skupin med seboj ne razlikujejo v telesnem in gibalnem razvoju ter spoznavnih sposobnostih, učni uspešnosti, psihosocialni prilagojenosti, samopodobi, moralnosti in spolnem vedenju.

Ključna je toplina in ljubezen najmanj ene odrasle osebe

V primerjavi z vrstniki, ki živijo v družini s staršema različnega spola, se pri otrocih iz družin z istospolno usmerjenima staršema ne pojavljajo pogosteje duševne motnje, zloraba prepovedanih drog ali vedenjske motnje ter težave v odnosih z vrstniki. Razvoj spolne identitete, spolne vloge in spolne usmerjenosti poteka pri obeh skupinah otrok enako; za otroke z istospolno usmerjenima staršema ne obstaja večja verjetnost, da bi bili istospolno usmerjeni ali imeli težave spolno identiteto kot za otroke, ki živijo v družinah s staršema različnega spola.

"Za otrokov razvoj je ključna toplina in ljubezen najmanj ene odrasle osebe, na katero se lahko otrok naveže in ki se tudi sama naveže na otroka, prepoznava otrokove potrebe in se nanje ustrezno odziva. Pomembno je, kako se ta oseba prilagaja na spremembe v otrokovih potrebah po bližini in navezanosti ter podpori pri osamosvajanju in navezovanju na druge pomembne odrasle in vstopanju v vrstniške prijateljske in kasneje partnerske odnose. Zmožnost za tovrsten odnos ni pogojena s spolom starša ali njegovo spolno orientacijo," so še zapisali.

Prav tako, kot kažeta kliničnopsihološka in psihoterapevtska klinična praksa, življenje v družini s staršema različnega spola samo po sebi ne prinaša zagotovila, da bo otrok živel v primernem družinskem okolju in da bosta starša zmogla slediti njegovim razvojnim potrebam. "Opozarjamo, da morajo imeti vsi otroci zagotovljene pravice, ki jim omogočajo enako stopnjo varnosti, stalnosti in skrbi staršev. Skrajna izključevalna stališča pobudnikov in zagovornikov referenduma o Družinskem zakoniku so za starše in otroke iz družin, ki zaradi različnih razlogov niso sestavljene iz očeta in matere, škodljiva in obremenjujoča. Poleg tega vzpodbujajo družbeno klimo, ki neugodno vplivana procese znotraj teh družin," so zaključili.

Varuhinja: Nikakor ne moremo trditi, da le raznospolna skupnost prinaša pravo podobo družine

Sprejem izenačitve istospolnih zvez z raznospolnimi pozdravlja tudi varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer. Zbiranje podpisov proti zakonu je legitimen izraz nestrinjanja posameznikov in nevladnih organizacij, pravi, vendar pa bi morala vsakršna kampanja temeljiti na resničnih in preverjenih informacijah, ki ne zavajajo posameznikov pri odločanju. "Če nam je res mar za otroke, nikakor ne moremo pritrditi, da le raznospolna skupnost prinaša tisto pravo podobo družine, varnost in dobro vzgojo za otroke," meni.

Vsak dan smo namreč priče nasilju, spolnim zlorabam, zanemarjanju in surovemu ravnanju v t.i. normalnih družinah, ki se kruto razhajajo, otroci pa postanejo le predmet, ki ga želi eden od staršev v izključno posest. Otrokom, ki zaradi skrajno zaostrenih družinskih razmer po ubojih in samomorih staršev ostajajo sirote, država zagotovi rejništvo kot začasno rešitev ali pa posvojitev kot trajno razrešitev stresne situacije. To je pravica otrok in dolžnost države, ne pa pravica posameznikov ali družin, ki želijo posvojiti otroka in ustvariti družino. Takšnih želja je letno okrog 500, uresničenih pa precej manj (okrog 40 letno). "Bojazni, o kateri govori iniciativa, da bo teh posvojitev veliko, torej niso realne. Poudariti je treba, da mora o vsaki posvojitvi otroka odločiti predvsem stroka, ki mora v vsakem primeru posebej ugotoviti največjo otrokovo korist, pri čemer interes odraslih ne sme biti odločilen, kot se zmotno prikazuje," še poudarjajo.

Varuhinja meni, da o odpravi neustavnega stanja na področju človekovih pravic ne bi smeli odločati na referendumu, bo pa spoštovala tudi morebitno drugačno odločitev ustavnega sodišča.