Psihologinja v zaporu: Morajo se soočiti s tem, kar so storili

Seveda, to so ljudje, ki so sami odgovorni, da so pristali za zapahi, a razumeti moramo, da ne gre vedno za protagoniste, kakršnih smo vajeni v filmih, denimo znameniti dr. Hannibal Lecter, ki ga je izvrstno upodobil meni eden ljubših igralcev Anthony Hopkins. Včasih so to ljudje tako kot mi, ki so morda imeli malo manj sreče kot mi.

Marsikdo izmed nas je v mladih letih sedel za volan, četudi je spil pivo ali dve – v časih moje mladosti pojma taksi ali klic staršev ponoči, da te pridejo iskat na žur, sploh nismo poznali. Zato skušajmo razumeti mlado žensko, ki je sedla v avto le za nekaj kilometrov – zabava je bila na vikendu manj kot štiri kilometre stran od njenega doma, a ker je bila vinjena, se je njena pot ustavila za prvim blažjim ovinkom. Umrl je njen najboljši prijatelj in mlada ženska, ki je zgledno živela, imela tudi redno službo, je končala v ženskem zaporu na Igu.

Spoznala sem moškega, ki je bil uspešen podjetnik, doma je bil nekje na Gorenjskem. Enkrat je sklenil nek posel, ki ni bil najbolj zakonit. Ker nihče ni opazil, je tako nadaljeval. Godilo je tudi njegovi ženi, saj je denar pritekal v potokih tudi zanjo. Ko so ga ujeli, je žena takoj odšla, predvidevam, da k drugemu finančnemu potoku ... Poti in načinov, zakaj nekdo pristane v zaporu, je veliko. A vsi ljudje, ki jim svobodo odvzamejo za daljši čas, doživljajo to zelo stresno.

Nekateri so kradli ali izvrševali kakšna druga kazniva dejanja, ker niso imeli dovolj denarja za plačilo položnic. Zdaj pa so pristali v zaporu z neplačanimi položnicami in krediti, izgubo službe in otroki v veliki finančni in tudi siceršnji stiski. Breme je res zelo veliko, zato so primeri, ko oseba ne vidi več luči na koncu tunela in si skuša vzeti življenje.

"V zaporu je prišel trenutek, ko se mi je podrl svet, in takrat ne vidiš ničesar pozitivnega. Vidiš samo, kaj si naredil, vsem si v napoto. V glavi imaš samo dejanje, ki si ga zakrivil ... Družini si naredil sramoto, naredil si sramoto partnerki, naredil si sramoto celi žlahti ... Nisem bil daleč od točke, ko bi vse to končal," je za oddajo Svet na Kanalu A povedal obsojenec, ki je zaradi umora v sostorilstvu v zaporu že devet let.

Vse, ki v zaporu poskušajo narediti samomor ali se resno samopoškodujejo, praviloma namestijo na enoto za forenzično psihiatrijo v UKC Maribor, kjer imajo potrebno psihološko in psihiatrično oskrbo. "Samopoškodbeno vedenje je približno sedemkrat pogostejše v zaporu kot pa v nezaporski populaciji," je povedal vodja enote za forenzično psihiatrijo Miran Pustoslemšek.

"Dejansko so najbolj tvegani prvi dnevi, prva noč za samomor pri nekomu, ki ni računal, da bo pristal v priporu. Težek trenutek pa je tudi pri nastopu prestajanja zaporne kazni," je še dodal psihiater.

A kljub temu, da je bivanje v zaporu že samo po sebi dejavnik tveganja za samopoškodbeno vedenje in samomore, je to istočasno prostor, kjer je nekdo, ki je v hudi stiski, lahko prej opažen. Že leta 2004 je Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij RS sprejela strategijo preprečevanja samomorov in samopoškodb, ki zajema tudi obravnavo tistih, ki so bili zaradi nekega samomora kakor koli prizadeti. Strategija povezuje vse zaposlene v zaporih v neko celoto, vsi imajo oči na pecljih in so pozorni na sleherno odstopanje v vedenju pripornikov ali obsojencev.

Koordinator za preprečevanje samomorov v zaporu v Ljubljani, pedagog Fulvio Dovgan, opiše, kdaj začne svetiti alarm: "Ko se nekdo začenja umikati, ko se izloča iz neke skupine, v kateri je prej bil, ko ne hodi več na sprehode oziroma ne koristi gibanja na svežem zraku v zaporskem notranjem dvorišču in postane bolj tih ..."

Psihologinja v mariborskem zaporu Urška Tropenauer pa bo za Svet opisala, kako je rešila življenje priporniku, ki se je resno samopoškodoval. Če ne bi prišla pogledat, kaj je z njim, vprašanje, če bi preživel. "V tistem konkretnem primeru mi je bilo zanimivo, da tega človeka naenkrat ni bilo na sprehodu, pa vem, da sem ga pred tem vedno opazila na sprehodu, da se je sprehajal z ostalo skupino pripornikov." Povprašala je pri pravosodnih policistih, ali je morda zbolel, zakaj ga ni. Ko so ji rekli, da ni zbolel in da ne vedo, zakaj ga ni, se je nemudoma napotila do njegove celice.

Zelo rizično obdobje za priprte je tudi začetek sojenja. Nekateri bi svoji odgovornosti na nek način radi ubežali. "Lažje se je izogibati stvarem, lažje je ubežati nekam, lažje se je ne soočiti s tem. A jaz mislim, da tudi z moralnega vidika, sodba je zapisana v imenu ljudstva, da je prav, da zaprta oseba vse to sliši, da sliši, kaj je zagrešila, kaj se je zgodilo in da mogoče najde motivacijo za naprej, za spremembo za naprej," še poudarja psihologinja iz mariborskega zapora.

Več pa v oddaji Svet ob 18.00.