'Otrok, ki je gibalno aktiven, je navajen, da kdaj pa kdaj tudi izgubi'

V deželi gora in fjordov se življenje na prostem začne že zgodaj. Zato je kar 11.000 predšolskih otrok na Norveškem svoj prvi šolski dan začelo s pohodi po poteh okoli norveških vrtcev. "Upamo, da bomo otroke navdihnili, da bodo na prostem," je dejala Kristin Oftedal iz Norveškega združenja za pohodništvo, prostovoljne organizacije, ki si prizadeva za spodbujanje dejavnosti na prostem. "Verjamemo, da so otroci na prostem srečni otroci."

In če je to povsem naravno za Norveško, je to tako naravno tudi za Slovenijo? V naši državi imamo sicer veliko programov, ki vzpodbujajo zdrav življenjski slog, kot je denimo Gozdni vrtec. Slednji je namenjen razvijanju naravoslovnih metod, gozd obravnavajo kot učilnico in vir idej za vse predmete oziroma področja kurikula, predvsem pa se osredotočajo na vpliv narave na zdravje in razvoj otrok ter njihovih vrednot.

Pa ne samo to, tudi podaljšano bivanje, ki se dogaja zunaj šol, pa same šole in vrtci vedno več spodbujajo zdrav življenjski slog. 

Kot pojasnjuje specialistka klinične psihologije dr. Andreja Mikuž, sta gibanje in prosta igra (posebej pri mlajših otrocih) pomembna za celosten zdrav razvoj otrok. "Pomembno je, da imajo otroci in mladostniki priložnost tudi za dejavnost, ki si jo v skladu s svojimi razvojnimi značilnostmi in zmožnostmi izberejo in organizirajo sami." Seveda, poudarja, so tudi treningi koristni, če ima otrok nek šport rad in gre z veseljem na trening, je tam pohvaljen, mu da trener priznanje, razvija vztrajnost, tudi to je za njegovo duševno in telesno zdravje izredno podporno. Če otroci v prostem času želijo, denimo, na trening nogometa ali baleta, je to odlično. "Manj ugodno pa je, če ima otrok vsak dan strukturiran z dejavnostmi, ki so mu jih izbrali odrasli, in nima priložnosti za prosto igro," dodaja Mikuževa.

Prosta igra ima namreč vrsto pozitivnih učinkov na otrokov celostni razvoj,  pojasnjuje psihologinja, na miselni razvoj, razvoj učnih zmožnosti, razvoj zmožnosti usmerjanja in vzdrževanja pozornosti,  na zdrav čustveni in socialni razvoj ter v splošnem na dobro psihofizično kondicijo.

Pri majhnih otrocih je seveda to za odtenek bolj zapleteno, otroci v predšolskem obdobju ne potrebujejo toliko zaslonov, temveč pozornost staršev in sorojencev ter igro. "Pri mlajših otrocih je pomemben vpliv življenjskega sloga družine. Če hočemo vzpodbujati zdrave življenjske navade, npr. dovolj gibanja in igre, dovolj spanja, zdravo mešano prehrano in manjšo rabo zaslonov, moramo vedeti, da so starši, drugi odrasli v družini in sorojenci tisti, ki imajo na otroka v predšolskem obdobju in prvi triadi osnovne šole največji vpliv," poudarja Mikuževa.

Z govorjenjem otrokom o zdravju, pojasnjuje dr. Gregor Jurak, profesor na Fakulteti za šport, ne bomo naredili veliko, ker je to za njih preveč abstrakten pojem. "Njih zanima veselje ob gibanju, da se bodo dobro počutili in da ne bodo odrezani od ostalih. Treba jim je prikazati vrednost gibanja."

Sicer pa, dodaja dr. Jurak, je pri športni vadbi na prvem mestu raznovrstnost gibalnih vzorcev, recimo gimnastika, atletika, borilni športi... Šele kasneje, pri 12. letih, pa nastopi obdobje specializacije, otroci se začnejo usmerjati v določene športe, tisti, ki pa so že prej imeli dobre osnovne gibalne vzorce, bodo potem lažje osvajali bolj specialne vzorce, značilne za posamezne športe.

Če bodo starši, dodaja dr. Mikuževa, odložili telefon in ne bodo uporabljali zaslonov za zabavo, sproščanje, druženje, ampak se bodo družili v živo, šli v naravo, potem bo to nek model, ki ga bo pridobil tudi otrok in bo razvil enake navade. Zdravniška zbornica denimo svetuje, da otrok do dveh let ne bi sploh smel gledati zaslonov in da vsekakor ne bi smeli zaslonov uporabljati za pomirjanje, uspavanje ali preusmeritev pozornosti. V obdobju dveh do petih let svetujejo, naj bo uporaba zaslona omejena na manj kot eno uro na dan, še takrat pa naj bo otrok pred zaslonom le v spremstvu staršev. Predvsem pa je pomembno, da se za otroke izberejo vsebine, ki so za njegovo starost primerne.

Tudi dr. Jurak pojasnjuje, da je se je družba kar spremenila pod vplivom tehnoloških sprememb, pametni telefoni pa so nekaj kar otroke vseh starosti zelo pritegne. "Če starejši otroci nimajo druge aktivnosti, pridejo iz šole, in se usedejo pred zaslon, to pa jih pritegne v sedeč način življenja." Kot poudarja, bi bil čas, da začnemo razmišljati o tem, in da šola zapolni to vrzel z nekim kakovostnim preživljanjem časa, denimo da po koncu pouka naredijo najprej šolsko delo, potem pa imajo na voljo športne aktivnosti ali druge ustvarjalne aktivnosti, kot so šport, igranje inštrumenta ali ustvarjanje.

Otroci, dodaja, do 12. leta sami iščejo gibalne priložnosti, po tem pa je treba njihovo gibanje tudi malo bolj strukturirati. "Šola je okolje, kjer je to mogoče narediti vendar nimamo sistemskih rešitev, morali bi odpreti razpravo o tem. V nasprotnem primeru, to pomeni, da bomo šli po poti, ki vodi v vse večje socialno razslojevanje. To pomeni, da starši, ki se zavedajo pomena športne aktivnosti in ki si ga zmorejo privoščiti, bodo svojim otrokom omogočili gibanje, drugi pa ne."

Določeni športi zahtevajo velike finančne vložke in logistično podporo, nekateri pa tega preprosto ne zmorejo. "S tem izgubljamo vsi, tudi družba," opozarja Jurak. Sam staršem priporoča, da predvsem v nižjih razredih, povprašajo v šoli o ponudbi športnih in ustvarjalnih aktivnosti.

V prosti igri otroci razvijajo socialne veščine

Otroci v prosti igri, sami ali z vrstniki, razvijajo tudi socialne veščine, zdravo samopodobo, zmožnost prilagajanja drugemu, domišljijo, razlaga Mikuževa. "Igre v predšolskem obdobju in v prvih razredih osnovne šole vsebujejo veliko gibanja, otroci se lovijo, tečejo, plezajo, skačejo, se igrajo z žogo ... To je spontano, otroci se gibajo, če jim to dovolimo in če imajo priložnost," pove. Ko je treba otroke zamotiti ali umiriti, npr. če družina živi v majhnem stanovanju, med vožnjo v trgovino ipd., pa starši otroku pogosto ponudijo telefon ali tablico.

Pomembna življenjska veščina, pravi Mikuževa, ki jo moramo vsi osvojiti, je veščina uravnavanja sebe, svojih razpoloženj ali svojih doživljanj in vedenja. "V okoliščinah, ko nimamo česa početi in se ne dogaja nič zanimivega, nam je vsem dolgčas." Lep primer tega bi bil denimo vožnja v avtobusu ali na vlaku. Če pogledamo okoli sebe, lahko opazimo, da imajo večinsko vsi potniki nekaj v roki, s čimer se zamotijo, in to ponavadi niso več knjige ali časopisi, temveč neke vrste zasloni. In če že odrasli tako radi posežemo po telefonu, računalniku ali tabličnem računalniku, kako ne bi tudi otroci? "Otrok se pelje v vozičku, gleda ven, vse mu je zanimivo, steguje rokice, želi kaj prijeti, rad bi komuniciral. Starši, da umirijo otroka, posežejo po telefonu. Ampak to pomeni, da otrok zamuja priložnosti za opazovanje, učenje komunikacije, izražanja svojih želja in za učenje veščine odlaganja zadovoljitve svojih želja na kasneje, učenje prenašanje nelagodja."

V zgodnjem obdobju se namreč največ naučimo v komunikaciji z drugimi otroki in odraslimi in če to komunikacijo prekinemo, otrok ne razvije veščine uravnavanja sebe, doda. Vse dejavnosti, ki spodbujajo aktivnosti otrok v naravi, raziskovanje lastnih idej in zmožnosti, krepijo fizično zmogljivost in imajo pozitivne učinke tako na učenje kot učne zmožnosti.

Če je otrokom omogočena prekomerna raba zaslonov, se otroci nehajo znati igrati, razvoj igre pa vpliva na razvoj mišljenja. "Otroci se v igri dejavno učijo, raziskujejo, kako stvari delujejo, iščejo načine, kako bodo nekaj dosegli, vse to vpliva na razvoj mišljenja," pojasnjuje Mikuževa.

Zdrav življenjski slog je pomemben tako za psihično kot fizično zdravje otroka

Življenjski slog, kjer se veliko časa preživi v notranjih prostorih in z malo druženja, ni ugoden niti za telesno niti za duševno zdravje, poudarja Mikuževa. "Vemo, da sta telesno in duševno zdravje pomembno povezana med seboj, zadovoljujoči medosebni odnosi pa imajo ugoden učinek na naše doživljanje. Z drugimi besedami: otrok, ki se s prijatelji podi po gozdu, je zadovoljen otrok."

Kot razlaga Mikuževa, je zdrav življenjski slog varovalnik za duševno zdravje. Če smo telesno zdravi in se gibamo, če imamo neke vire zadovoljstva v tem, da se družimo z vrstniki, ki se tudi dobro počutijo, potem smo bolj zaščiteni takrat, ko nastopijo obremenilni dejavniki. "Otroci in mladostniki imajo mnogokrat zahtevne življenjske okoliščine, tudi šola je za prenekaterega otroka in mladostnika zelo zahtevna."

Kolikor je na eni strani šola varovalni dejavnik, ki ima veliko različnih aktivnosti, možnost druženja z vrstniki, ponuja umik iz mogoče neugodnih domačih okoliščin, ima dobre vsebine, obšolske dejavnosti in projekte, je po drugi strani tudi (pre)obremenjenost s šolskim delom za otroke obremenilni dejavnik, poudarja Mikuževa. "Boljša psihofizična kondicija pomeni boljše spoprijemanje z življenjskimi izzivi," zaključuje.

Tudi dr. Jurak pojasnjuje, da obstajajo znanstveni dokazi kako telesna zmogljivost vpliva na učno uspešnost in druge stvari. "En vidik je vezan na vztrajnost, gre za bolj psihološko dimenzijo," pove. "Nekdo, ki se ukvarja s športom, je navajen, da je treba več vlagati, da brez vložka se stvari ne zgodijo čez dan, navajen pa je tudi izgubiti."

Kot opiše, gre za to, da s tem ko se gibamo povečamo koncentracijo beljakovine BDNF, ki zelo vpliva na rast in razvoj živčnih celic v možganih, "s tem pa ustvarjamo milje, da lahko v bistvu dejansko naše telo boljše funkcionira ob miselnem naporu". Potem je seveda pomembna tudi programska oprema, s tem ko se gibamo namreč ustvarjamo motorične programe. "Če vržemo kamen z drugo roko, bomo vrgli čudno in nerodno. Vendar če ta gib ponovimo 10.000krat, ga bomo izpopolnili." To mišično verigo, dodaja, izpopolnimo prek živčnih povezav, ki so v možganih. Gre za povezave med živčnimi celicami, ki se jim reče sinapse. Več tovrstnih programov kot jih imamo, imamo pa jih že tako ogromno, večje možnosti imamo za reševanje kognitivnih nalog. S tem seveda ne pomeni, opozarja, da so otroci, ki so bolj gibalno dejavni, bolj pametni. To ni res, tisti, ki so bolj gibalno aktivni lahko bolje izkoristijo potencial, ki ga imajo na voljo.

Eden izmed dejavnikov je tudi genotip, nanj lahko vplivamo z okoljem in vedenjem, vsi imamo namreč neko dedno zasnovo, dodaja dr. Jurak. "Ključno spodbudno sporočilo je, da imamo posameznike, ki so bolj debelušni, ampak zelo zmogljivi, to pa izrazito zniža tveganje za presnovni sindrom." Staršem to predaja pomembno sporočilo, da tudi, če je otrok nekoliko debelušen, se ni potrebno obremenjevati z izgledom in podobo, ker smo različni, takšni in drugačni, zelo pomembno pa je, kako smo zmogljivi.

Z mladostniki je treba soustvarjati

Kot pove dr. Jurak je treba stopiti tudi korak nasproti mladostnikom, v tujini to poznajo kot codesign. "Pripraviti nek gibalni program, ki bo mladim v veselje, hkrati pa bo imel tudi cilj. Na primer, da imamo skupino mladostnikov, ki bi morali delati na moči telesa. Skupaj z njimi, kot enakopravnimi partnerji, najdemo vsebine in način vadbe skladno z njihovimi interesi."

Že v nižjih razredih imamo na voljo podaljšano bivanje, ki omogoča vrsto priložnosti in šole to lahko izkoristijo v zelo dobri ali manj dobri smeri. "Starši so tisti, ki so sogovorci s šolo okoli tega kakšne dejavnosti bodo na voljo. Starši so partnerji, imajo pomembno vlogo, ampak morajo tudi določene stvari razumeti." Pomembno je, da zaupajo šoli pri organizaciji športnih programov in da sprejmejo, da imamo vsi šibkosti in dobre stvari. Na šibkih stvareh je treba delati, vztrajati, današnji otroci in mladina, pa tudi starši, pa niso več tako pripravljeni delati na tem, dodaja dr. Jurak.

"Vsi imamo šibkosti in dobre stvari. Na šibkih stvareh je treba delati, vztrajati, današnji otroci in mladina, pa tudi starši pa niso več tako pripravljeni delati na tem," dodaja dr. Jurak. 

To tudi staršem sporoča, naj se ne obremenjujejo toliko z videzom in podobo, ker smo različni, takšni in drugačni, zelo pomembno je, kako smo zmogljivi, če imamo otroka, ki je zmogljiv, pa vseeno malce debelušen, je ta otrok na dobri poti, ker se lahko ta debelušnost spremeni kasneje.