'Sandplay': Res ni treba, da se s težavo soočimo sami

Zaradi pandemije covida-19 smo bili primorani spremeniti svoj vsakdan. Spremembe za ljudi predstavljajo stres, hkrati pa so bili naši stiki z drugimi ljudmi zaradi protikoronskih ukrepov omejeni, zato se je marsikdo znašel v stiski. Stiske sproščamo na različne načine – gotovo imamo znanca, ki rad sestavlja sestavljanke ali pa šiva, morda kvačka, v zadnjem času je postalo tudi med starejšimi  priljubljeno barvanje pobarvank. Navdušenci si različne fotografije izmenjujejo tudi v skupinah na Facebooku, ki so med epidemijo zrasle kot gobe po dežju.  

Pomembnejše od same vrste aktivnosti je to, da nas sprosti in pomirja, nam da občutek, da nam pomaga, in deluje terapevtsko. Še en korak dlje lahko naredimo z vodenimi terapijami, ki nam pomagajo tudi pri osebnem razvoju ter soočanju s težavami in njihovem reševanju. Hkrati pa so lahko tudi vodene terapije več kot le pogovorne. Med takimi je tudi  terapija "sandplay" oziroma igra s peskom, ki jo v Sloveniji izvajajo na Inštitutu za osebnosti razvoj Otok peska. Za vas smo preverili, kaj terapija s peskom pravzaprav sploh je.

Na Resljevi ulici v Ljubljani me je tako pričakala vodja in ustanoviteljica inštituta, družinska in zakonska psihoterapevtka Marijana Jokič. Že ob vstopu v prostor se čuti pozitivna energija, prijetno pa presenetijo tudi umetnine malih in velikih ustvarjalcev, ki krasijo stene. Jokičeva naju je s fotografom sprejela z nasmehom in nama ponudila skodelico kave, nato pa smo se odpravili v eno od "igralnic".

Terapija "sandplay" se običajno začne tako, da stranka roko položi v peskovnik in jo prekrije s peskom. Jokičeva je do tega pripravila tudi mene in me vprašala, kakšen je občutek peska na roki. "Prijeten, kot da sem na plaži," sem ji odvrnila. Pojasnila mi je, da je to že precej kognitiven opis. "Gremo na telo," je dejala. Pesek je bil hladen, zrnat, a kljub temu nežen. 

Razložila je, da ljudje, zlasti odrasli, na svet gledamo zelo kognitivno. "Tako močno si želimo razumeti stvari. Otroci pa niso tam – otroci so v trenutku. Otroci so v telesu. Otroci so najbolj čuječa bitja na tem svetu. Zato tudi na terapijah ne izhajamo iz tega, kaj bi želeli starši pri otroku 'popraviti', ampak iz tega, kakšno je njegovo doživljanje," je pojasnila. In čeprav se sprva morda zdi, da so terapije namenjene otrokom, to ne bo povsem držalo, saj jih izvajajo tudi za družine in odrasle. 

Zgodovina igre s peskom se začenja leta 1925, ko je Margaret Lowenfeld, angleška pediatrinja, opustila tradicionalno zdravljenje in začela psihiatrično zdravljenje otrok. Želela je ustvariti "svoboden in zaščiten prostor", v katerem bi lahko otroci zadovoljili svoje potrebe in sprostili domišljijo. V svoji kliniki je imela cinkast pladenj, napolnjen s peskom, s številnimi miniaturnimi modeli ljudi in predmetov. Poimenovala ga je Čarobna škatla (Wonder Box). Otroci so sami ustvarjali "svetove", spontano in navidezno neizogibno.

Na drugi strani pa je tehniko igre s peskom vpeljala švicarska analitična psihologinja po Jungu, Dora Kalff, ki se osredotoča na nezavedne procese pri delu. Metoda se je začela z otroki, vendar se je sčasoma razvijala in se dandanes uporablja tudi pri odraslih, tako da jo, kot že omenjeno, štejemo za metodo, ki ni namenjena določeni starostni skupini.

V času, ko je Jokičeva dobila svoje otroke, je na spletu zasledila Rusinjo, ki se je ukvarjala prav s terapijo sandplay. "Zdela se mi je tako čudovito orodje, da sem se odločila, da se bom s tem začela ukvarjati tudi sama in da se bom izobrazila na tem področju," je dodala in pojasnila, da so začeli z otroki, kasneje pa je Otok peska razširil na družine. 

Včasih ne znamo postaviti svoje meje ali enostavno reči ne – v peskovniku je to še toliko očitnejše

"Pri nas rečemo: Pridi in ustvari svoj svet. Nezavedni procesi tako v peskovniku postanejo vidni in z njimi lahko delamo," je dejala Jokičeva. Več nadzora imamo, če lahko neko stvar v peskovniku tudi fizično premaknemo. "To nam pokaže, da je lahko drugače," je še dejala. Resnično pa sem njene besede razumela šele, ko jih je v resnici spravila v peskovnik. Vsaka sva sedeli na svoji strani peskovnika, ona pa je s črto, ki jo je potegnila čez sredino, ustvarila dva svetova. Bilo je prijetno. No, vse dokler ni figuric postavila na mojo polovico peskovnika.

Čeprav teh občutkov nisem pričakovala, sem se počutila nekoliko neprijetno, kot da je vdrla v moj osebni prostor. Ni me vprašala, ali lahko pride bližje, vdrla je v "moj svet". Občutek me je hitro spomnil na to, da se v življenju večkrat soočimo s podobnimi situacijami, ko ne znamo postaviti meje ali enostavno reči ne. Ko je bilo to vidno v pesku, je postalo še toliko očitnejše. "Zdaj pa umakni figurice, ki ti ne ustrezajo," mi je dejala, zato sem prijela "vsiljivca" in ju prestavila daleč stran od črte. Počutila sem se opolnomočeno, imela sem nadzor in moč, kar je bil seveda cilj vaje, jaz pa sem to tokrat prvič razumela tudi čutno, ne le kognitivno. 

"Tudi otrokom lahko stvari ta način zelo dobro prikažemo," je pojasnila, saj se tako naučijo postaviti mejo. "Tako se naučijo, da imajo moč, da imajo možnost. In tu imajo možnost to tudi vaditi, s tem pa pridobijo občutek notranje moči," je dejala. Otroci se tako naučijo, katere notranje moči premorejo in katere so njihove dobre lastnosti. "Najlažje naštejemo stvari, za katere mislimo, da bi jih morali pri sebi izboljšati. Premalokrat pa se vprašamo, katere dobre lastnosti imamo, kaj je naša moč. Pomembno je, da znamo pogledati tudi na pozitivno stran in da jo znamo priklicati takrat, ko nam nekaj ne gre najbolje," je pojasnila. 

Pomembno je, kako smo opremljeni s socialnimi stiki in empatijo, kako vstopamo v svet neke osebe, razlaga Jokičeva. "Bom kar vdrla v tvoj svet ali bom vprašala, ali lahko vstopim?" je rekla. V roko je prijela eno od igrač v peskovniku in jo premaknila v moj prostor. "Tok, tok, lahko vstopim?" me je vprašala. "Seveda, kar naprej," sem ji odgovorila. "V redu, ampak samo, če res tako čutiš. Pravico imaš, da ti to ne ustreza, in takrat moraš znati reči ne," je dejala. "Če imaš starše, ki ti ne dajo možnosti reči ne, potem lahko to izbruhne nekje drugje," je pojasnila. Zato lahko še enkrat poudarimo, kako pomembno je postavljanje mej.

Ustvarjalni in splošni razvoj ter preprečevanje in odpravljanje težav

Vsi programi Otoka peska vključujejo tri glavne usmeritve: ustvarjalni razvoj, splošni razvoj ter psihološko preprečevanje in odpravljanje težav. Glede na to, da so otroci sami po sebi ustvarjalni, se med terapijami avtomatično razvija njihova ustvarjalnost. "Zlasti ko se naučijo tehnike risanja s peskom," je dejala Jokičeva in pojasnila, da se ustvarjalnost ob igri s peskom, ustvarjanju z glino ali drugem ustvarjanju razvija v vsakem primeru, tudi nezavedno. "Imamo tudi slikarko, ki dela peščene filme. Ona prispeva s svojim ustvarjanjem in kreativnostjo," je še dodala.

Med terapijami se odvijajo tudi kognitivni procesi, kot so pozornost, spomin, domišljija, razmišljanje, govor, vizualna percepcija, prostorska orientacija in razvoj čustvene in socialne inteligence, pa tudi pozitivna komunikacija z vrstniki in odraslimi ter sposobnost prilagajanja novim razmeram. 

Tretja usmeritev programov pa je psihološko preprečevanje in odpravljanje težav. "Za otroka ustvarjamo posebno ozračje, v katerem s peskom izraža svoje strahove, potlačeno agresijo in druge neizrečene občutke. Učimo ga, kako najti pot iz konfliktnih situacij. Nagovarjamo otrokovo notranjo kreativnost in ustvarjamo razmere za uspeh, ki krepijo samozaupanje in zmogljivost. Tako pri otroku ustvarjamo prepričanje 'zmorem'". Kot je poudarila Jokičeva, je najpomembnejša preventiva. "Težava pri preventivi pa je, da je rezultate težko meriti," je dejala. 

"Vsekakor verjamem, da je preventiva osnova. Če otrok že v vrtcu kaže neke izzive, lahko to s pravimi pogoji spremenimo," je dejala. "Včasih starši ne želijo sodelovati, a kot pravim, mi posadimo seme, potem pa se otrok sreča s kakšno dobro vzgojiteljico, učiteljico, ki seme zalije, otrok pa začuti, da je tak, kakršen je, dovolj," je pojasnila. Spomnila je, da so tudi uspešni ljudje vedno hvaležni nekomu, ki je verjel vanje. "Če to niso starši, pa je to kakšna učiteljica, učitelj, trener ali mentor. Nek vzornik, ki jim je dal občutek, da zmorejo, da bo šlo," je dejala. 

"Cilj je povečati toleranco na frustracije, ker v življenju pač bodo"

"Pred šestimi, sedmimi leti, ko smo začeli, je bilo čisto drugače. Vsi so bežali, češ, mi tega ne potrebujemo," je dejala in pojasnila, da danes ljudje bolj aktivno želijo poskrbeti za svoje mentalno zdravje. Več tudi berejo in iščejo alternativne načine za (samo)pomoč. V Otoku peska se soočajo s strankami, ki pravijo, da so vse prebrale, da vse vedo, ampak se kljub temu zatikajo na istih mestih. "Kognitivno nam je jasno, a čustveno še nismo tam," je pojasnila in dodala, da za to potrebujemo tudi telo. 

Klienti, ki pridejo v Otok peska, se soočajo z različnimi težavami. "Pri vrtčevskih otrocih starši po pomoč načeloma pridejo, če otroci nefunkcionalno izražajo čutenje, na primer jezo, če tepejo druge, uničujejo stvari. Ko otroci rastejo, pa pride so socialnih izzivov, zlasti pri večjih mejnikih, na primer prehodih v prvi razred osnovne šole, prehod iz četrtega v peti razred, ali pa v prvi letnik srednje šole," je dejala in pojasnila, da pri velikih spremembah otroci potrebujejo podporo. 

"Frustracije v življenju pač bodo, mi pa jim skušamo pomagati povečati toleranco na frustracije," je dejala. Kot pravi, se težave navzven kažejo na različne načine, a so hkrati vedno vezane na posameznikov notranji svet in čutenje. "Vsak otrok, ki ima izzive, to sporoča skozi svoje vedenje. Vsako vedenje je sporočilo o tem, kako sem," je dejala.  

A otroci se ne učijo samo o tem, kako prisluhniti sebi in svojim občutkom, pač pa tudi empatije do drugih. "To gre vse z roko v roki. Temu pravzaprav pravimo čustvena inteligenca," je pojasnila Jokičeva. "Kako vem, da sem vesel ali žalosten? To prepoznamo v svojem telesu," je dejala in pojasnila, da nam del telesa pove, da nam nekaj ni po godu. Na terapijah se učijo to tudi prepoznati. "Torej kje na primer čutimo strah in kaj lahko glede tega naredimo. Iščemo rešitve skozi funkcionalne načine regulacije čutenj. Če sem jezna, ne bom razbila telefona. Kaj lahko naredim, da bo še vedno v polju tolerance," je pojasnila.

Otok peska poleg otrok in družin obiskujejo tudi pari, zakonci in posamezniki. "Večina je sicer družin. Jaz vedno pravim, da so otroci odlična motivacija za neko točko spremembe tudi za starše," je dejala in pojasnila, da starši otroka običajno pripeljejo zaradi težav v šoli ali socialnega okolja, ali pa ima kakšno diagnozo (veliko je na primer otrok z motnjo pozornosti). Potem pa tudi starši, ko se skupaj igrajo, ugotovijo, da bi morali morda kakšno spremembo uvesti tudi pri sebi. "Otrok je na nek način tako lahko simptom, zaradi katerega pridejo, potem pa se zdravljenje nadaljuje na neki sistemski ravni," je pojasnila. 

"Zavedanje je osnova spremembe"

"Zdravljenje je vedno tukaj in zdaj, v sedanjosti, v ustvarjanju novih doživljanj," je dodala, saj nam nova doživljanja omogočajo, da se sinapse v možganih povežejo drugače in omogočijo spremembo. "Zavedanje je osnova spremembe, nova izkušnja pa se integrira v možgane na tak način, da nam omogoča nove odzive na znane situacije," je pojasnila. 

"Ni treba, da so nas starši tepli, ali da se je zgodila kakšna druga zloraba. Dovolj je lahko že to, da so bili starši čustveno odsotni," je pojasnila Jokičeva in dodala, da je možno, da so se naši možgani zaradi tega razvili na povsem drug način. "Naša amigdala, ki je zadolžena za sprožanje reakcije – boj ali beg kot odziv na nevarnost, se v takšnih okoljih veliko prižiga in kadar je amigdala bolj aktivna, lahko odrasli nekatere situacije vidimo kot bolj nevarne, kot dejansko so. Treba je najti način, da ozavestimo, da gre samo za občutek , ki prihaja iz preteklih izkušenj in zreguliramo svoje telo," je dejala. 

"Večina ljudi ima izzive, ker svoje čutenje regulirajo na nefunkcionalen način," je dejala in dodala, da so tovrstni načini regulacije nastali z razlogom. V nekih družinskih okoliščinah so posamezniki lahko samo tako preživeli. "Ko smo odrasli, pa nam tovrstni odzivi delajo težave. In zdaj je čas, da dojamemo, da je to nekoč bilo in da lahko ta mehanizem zamenjamo s kakšnim bolj funkcionalnim," je pripomnila.

Med igro, na primer s peskom, na nek način ustavimo vsakdanje dojemanje sveta, damo čutilom prostor, kar nam omogoča dostop do nezavednega. "Pridemo dlje kot le do besed. Veliko stvari smo naučeni, na kakšen način nekaj povemo, tudi kaj drugi pričakujejo, da bomo rekli. Tukaj tega ni," je dejala in dodala, da je terapija pomembna tudi za odrasle. "V roke jim damo pesek ali glino in takrat sprostijo verbalni, kognitivni del zavednega, v okviru katerega delujemo. Nehote se odpre ogromno enih stvari," je dejala. 

Včasih je otrok v stiski, pa starši tega ne prepoznajo

Veliko je družin, ki ugotovijo, da imajo težavo in pridejo po pomoč. "To je zelo velik korak," je dejala Jokičeva. A hkrati obstaja tudi mnogo takšnih, kjer bi otrok potreboval pomoč in je v stiski, a starši tega ne prepoznajo ali pa morda niti niso sposobni prepoznati stiske. Jokičeva pojasnjuje, da prek različnih projektov skušajo v obravnavo vključiti tudi take. 

"Sodelujemo s šolami, vrtci in svetovalnimi službami. Na nivoju občine Ljubljana smo imeli na obisku svetovalke, ki spoznajo naš način dela in predlagajo otroke, ki bi jim naša terapija pomagala," je pojasnila. Z Mestno občino Ljubljana sodelujejo že pet let, večinoma gre za večgeneracijske projekte. "Sodelovali smo tudi z domovi za starejše," je dodala.  

Terapija pri njih tako ni namenjena le tistim, ki težavo prepoznajo znotraj družine in si terapijo lahko tudi finančno privoščijo, pač pa se jo trudijo prek projektov brezplačno zagotoviti tudi širšemu krogu ljudi. Otroke k njim tako napotijo tudi svetovalne službe. "Če starši ne prepoznajo stiske, jih enostavno povabimo, da se pride otrok k nam igrat. Ko starši vidijo, da to ni nič takšnega, običajno začnejo sodelovati," je dejala. "Vsak starš za svojega otroka želi le najboljše," je prepričana. Pojasnila je, da tudi tisti starši, ki imajo sprva morda do terapije odpor, odpora nimajo zato, ker bi otroku želeli kaj slabega, pač pa tudi sami izvirajo iz notranjega strahu in občutka nevarnosti. 

"Želimo si ustanoviti družinske centre"

"Moja želja je ustanoviti center, kjer bi imeli psihologa, ki bi otroku lahko postavil diagnozo, da bi imeli terapevte za igro, družinske terapevte, pa tudi zakonske. Da bi bila lahko obravnava resnično celostna," je dejala. "Da ne bi bilo treba pošiljati otrok sem in tja, ampak da bi bilo vse pod isto streho," je dodala in pojasnila, da na ta način delajo varne hiše. "Dobro bi bilo narediti nekaj podobnega za druge izzive, ki niso samo fizična, psihična ali spolna zloraba, ampak izzivi, ki jih imamo v vsakdanjem življenju," je dodala. Zato tudi radi sodelujejo z različnimi zavodi in na različnih projektih. 

Treba je opozoriti, da stvari glede psihoterapije pri nas še niso zakonsko regulirane. Po obstoječi regulativi v zdravstvu lahko pri nas psihoterapevtske storitve opravljajo psihiatri in klinični psihologi (in so za to plačani od zavarovalnice). Na drugi strani psihoterapevti, ki po osnovni izobrazbi niso psihiatri ali klinični psihologi, ne morejo priti do koncesije za opravljanje psihoterapevtskih storitev, ker poklic psihoterapevt v Sloveniji še ni registriran.

Projekti in sodelovanja s šolami na nek način lahko predstavljajo nadomestek koncesiji. "Držimo pesti, da se bodo tovrstni preventivni programi še nadaljevali," je dejala Jokičeva in poudarila, da je moč v sodelovanju. "Razpisi so tako zelo pomembni, saj je tako psihoterapija dostopna tudi družinam v stiskah, ki si tega sicer ne morejo privoščiti," je pojasnila. 

"Pri nas individualna ura za otroke stane 45 evrov, individualna za odrasle pa 60, kar je v primerjavi z razmerami na trgu ugodno," je dejala. Cene za uro psihoterapije se v Sloveniji sicer gibljejo od 50 do 120 evrov. Večino strank v Otok peska dobijo prek priporočil. 

Kako dobro poznate svoja čustva? Jih poznajo vaši otroci?

Bralcem je svetovala, da začnejo uvajati "čustven jezik", kar pomeni, da naslovimo čutenja. "Poznamo zemljevid čutenj. To je taka luštna družinska stvar, ki jo lahko naredimo ob na primer deževnem koncu tedna," je dejala. Stvar je povsem enostavna, na papir narišemo svoje telo, lahko v pomanjšani obliki na A4 list, če pa želimo otrokom pričarati nekoliko več zabave, pa jih lahko na večjem listu papirja tudi obrišemo. 

Potem pa začnemo z vprašanji o njihovem čutenju. Vprašamo jih, kje na primer čutijo žalost, kje veselje in kje jezo. Nato jih vprašamo, kakšne barve bi bila njihova žalost, strah ali veselje. "Naj pobarvajo na skici svojega telesa," je svetovala. Na ta način naredimo nekakšen zemljevid svojega telesa z vsemi čutenji. "To je neka osnova čustvenega jezika, pri čemer otrok začne zaznavati svoje telo, se začne na njega odzivati in iskati rešitve" je še dodala.