Računsko sodišče je v reviziji ministrstvu podalo priporočila v zvezi z oblikovanjem projektnih skupin, pripravo investicijske dokumentacije in načrtovanjem finančnih sredstev.
Po ugotovitvah računskega sodišča je ministrstvo pri projektih izgradnje urgentnih centrov uporabilo investicijsko starejšo dokumentacijo, ki je bila izdelana za projekte prenove splošnih bolnišnic. Prav tako ministrstvo ni obvladovalo razkoraka med na eni strani željami in dejanskimi potrebami bolnišnic in dejanskimi finančnimi zmožnostmi.
Računsko sodišče izpostavlja neusklajeno načrtovanje projektov urgentnih centrov; investicijsko dokumentacijo zanje so pripravili tako na ministrstvu kot v bolnišnicah, dokumentacija v večini primerov ni bila izdelana tako, da bi urgentne centre zajela kot tehnično-tehnološko in ekonomsko celoto. Zaradi tega je bila ob zaključku gradenj potrebna optimizacija prostorov ter nabava dodatne nujno potrebne opreme. Slednje pa je ministrstvo financiralo iz proračunskih sredstev, saj sofinanciranje s sredstvi Evropske unije ni bilo več mogoče.
Poleg tega odločitve o načinu izgradnje posameznega urgentnega centra ministrstvo ni sprejelo po proučitve več variant, zato po oceni računskega sodišča ni mogoče trditi, da je ministrstvo izbralo optimalno varianto.
Državni revizorji še ugotavljajo, da je ministrstvo v več primerih vladi predlagalo uvrstitev projektov urgentnih centrov v načrt razvojnih programov šele v letu, v katerem so bila izplačila iz proračuna že predvidena oz. je ministrstvo celo že prejelo odločbe o dodelitvi sredstev in so bila za projekte že porabljena sredstva iz sorodnih projektov. Ministrstvo je prvo investicijsko dokumentacijo, ki odraža jasno namero o izvedbi projekta, pripravilo v letu 2009, prvi projekt pa je bil v načrt razvojnih programov vključen šele v letu 2012.
Med neučinkovitostmi računsko sodišče izpostavlja tudi, da so bile gradnje urgentnih centrov dejansko financirane iz sredstev različnih projektov. Ministrstvo pri več urgentnih centrih ob njihovi uvrstitvi v načrt razvojnih programov ni zagotovilo zaprte finančne konstrukcije in jim je pozneje odvzelo pravice porabe. Predvsem pa pri večini urgentnih centrov ministrstvo ni ustrezno načrtovalo pravic porabe za leto 2016, in sicer zato, ker bi urgentni centri morali biti dokončani do konca 2015.
Pri slabi polovici primerov urgentnih centrov ministrstvo za zdravje ni vzpostavilo sistema notranjih kontrol, s katerim bi preprečilo umeščanje projektov v načrt razvojnih programov brez predhodnega soglasja vlade. Ministrstvo za zdravje v dveh primerih, ko se je vrednost projekta povečala za več kot 20 odstotkov, ni pripravilo novelacije investicijskega programa.
V slabi tretjini primerov pa ministrstvo projektov, ki jih je vključilo v načrt razvojnih programov, ni izkazalo v zaključnih računih in o njih poročalo v obrazložitvah zaključnih računov. Tako je po ugotovitvah državni revizorjev ministrstvo "prikrilo poročanje o neuspešnosti pri izvedbi projektov v obravnavanih letih".
Na ministrstvu očitek o neučinkovitosti zavračajo, priporočila pa bodo še podrobneje preučili. V odzivu so zatrdili, da so ves čas sodelovali z računskim sodiščem in njegovim predstavnikom tudi pojasnili, zakaj menijo, da "je projekt Mreža urgentnih centrov izveden učinkovito, predvsem če vzamemo v ozir takrat razpoložljive finančne in kadrovske vire".
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.