Fotografski opus Slavka Smoleja je širši slovenski kulturni javnosti še najbolj znan po fotografiji Plavžar iz leta 1950, saj je zaradi pogostih objav postala kar nekakšen prepoznavni znak njegovega fotografskega snovanja. Pričujoča študijsko zasnovana razstava pa razkriva, da je tistih nekaj fotografij z železarsko tematiko, ki so še do nedavnega pomenile nekakšen stalni repertoar razmeroma številnih posthumnih razstav, le zelo majhen del Smolejevega t.i. železarskega fotoarhiva. Podobno kot vrh ledene gore nakazujejo razsežnosti prave fotografske kronike, ki z epsko širino izrisuje življenje Železarne Jesenice od začetka 30-ih do konca 50-ih let.
Štrumejeva je razstavo zasnovala z izvirnimi fotografijami, ki so večinoma del stalne zbirke fotografij Moderne galerije in z reprinti, narejenimi za sedanjo razstavo po izbranih izvirnih negativih iz Železarskega fotoarhiva. Pri odkrivanju pomenov Smolejevih fotografij je kustosinja upoštevala spodbude, ki so fotografije pogojile in jih je mogoče razbrati med drugim tudi iz razmeroma številnih Smolejevih člankov o različnih raziskovanjih, ki se jim je posvečal - od gorske flore, alpinizma, gojenja sviloprejke do zgodovine železarstva na Gorenjskem - vselej pospremljene s fotografijami.
Za Smoleja je bila torej fotografija sredstvo za dokumentiranje življenjske resničnosti, obenem pa za estetsko izražanje. Imela je seveda tudi kulturno-zgodovinski pomen.
