Jubilejna razstava osemdesetletnika (rojen 1920 v Debrecenu na Madžarskem) zaznamuje samo eno stran njegovega ustvarjanja. Aleksander Kovač se je vse življenje razdajal petju in se s prav tako vnemo posvetil kiparstvu.
Po tem ko je pri devetnajstih letih začel študirati solo petje pri glasbeni pedagoginji Heleni Lapajne, je bil od 1948 (do upokojitve 1972) stalni član opernega zbora Maribor. Pet let kasneje je v istem ansamblu postal solist. Leta 1946 je na tekmovanju v ljubljanski operi kot basist osvojil prvo nagrado. Leta 1960 je samouško obvladovanje varilne tehnike združil s profesionalno dejavnostjo opernega pevca in ustvaril prvo skulpturo. Stik s kiparjem Slavkom Tihcem je bil spodbuden, čeprav je sam krenil svojo pot. Leta 1962 je že imel prvo razstavo v celjskem gledališču in na Dunaju. V varilni tehniki je ustvarjal od začetka; s Tonetom Svetino sta bila v tej tehniki skoraj edina pri nas.
Opernogledališki opus kiparskih del je po mnenju Igorja Gedriha le del tematike kiparstva Aleksandra Kovača, a dovolj prepoznaven in značilen in v svoji vsebini prav poseben.
Aleksander Kovač je izvirna osebnost v umetnostnem varjenju. Po mnenju Ivana P. Polajnarja je posebnost in veličina Kovačevih del v tem, da zna v mrtvo kovino z globokim čutenjem kovine, umetniškim talentom in perfekcionističnim obvladovanjem tehnike plamenskega varjenja vnesti zven življenja.
