Še preden razglasimo prebujenje narodnega volilnega telesa, ki bi želelo podpreti ženske (in od izvoljenih predstavnikov morebiti pričakovalo in zahtevalo tudi izboljšanja in premike na področju zagotavljanja bolj enakega položaja žensk) ali še preden nas do konca obsede paranoja o ženskah, ki imajo v rokah (preveč) moči, je potrebno poudariti vsaj troje – najprej, volilni rezultati kažejo, da na višanje izvoljivosti žensk pomembno vpliva starostna doba neke politične stranke. Ker je zmagovalna stranka volitev v Državni zbor razmeroma mlada stranka, ki na izvoljiva mesta ne rabi postavljati etabliranih in zaslužnih članov (ki so večinoma moškega spola), je preprosto rečeno, (tudi) tokrat več prostora ostalo ženskam.
Drugič, kljub temu da mednarodne raziskave kažejo, da so ženske tiste, ki na javno-politični dnevni red pogosteje uvrščajo vprašanja, ki se dotikajo širšega položaja žensk, samo preštevanje žensk v dvoranah in odborih ne pomeni nič, če ženskam njihovo delo, zastavljanje vprašanj in izpostavljanje problemov, ni omogočeno na enak način kot moškim.
In tretjič, z večanjem števila političark, ki pogumno vstopajo v polje, ki bi po mnenju mnogih še vedno moralo biti na voljo predvsem moškim, se veča število napadov in nasilja, s katerim se morajo spopasti.
Najbrž ravno to slednje botruje dejstvu, da se ženske za vstop v politiko odločijo težje in šele po tehtnem premisleku, da v politiki ostajajo manj časa kot moški in da se morajo – žalostno – zatekati tudi k samocenzuri kot sredstvu, ki jim omogoča lažje preživetje. Zadeva je preprosta in jasna - če si ne želijo biti napadane, degradirane in dehumanizirane, se morajo v politiki obnašati tako, kot da so deležne časti sedenja za mizo, kamor ne bi smele biti niti vabljene. Zato naj z ničemer ne opozorijo nase, kaj šele da bi povzdignile glas, obule rdeče čevlje in se same, kot avtonomne osebe, sprehodile po rdeči preprogi.
Ta drugačna obravnava ženskih političark, ki razkriva dejansko razumevanje vloge spolov pri nas, je v zadnjem času postala še posebno očitna. Pod težo posiljenih nasmehov in praznih zavez o tem, kako smo si ali si moramo postati še bolj enakopravni, se mnogi spozabijo, da se enakost med spoli predvsem živi, tako mimogrede v vsaki vsakdanji praksi. Potem pa se čudimo, zakaj se ženske kritizira zaradi lastnosti, ki jih pri moških cenimo (ambicioznost, odločnost), od kod si lahko vsak vzame pravico in z znanjem ali brez slednjega (psiho)analizira političarke, tako kot da bi jih s tem želel odvrniti od vsakega nadaljnjega pojavljanja v javnosti, in nenazadnje od kod prihaja ta neverjetna obča skrb za družino in potomce političark, ki se jim v obliki pomembnih vprašanj, ki naj bi morala zanimati javnost, nenehno postavljajo. Nikogar pa, zanimivo, ne zanima, kdo skrbi za otroke moških politikov, medtem ko slednji upravljajo z našo prihodnostjo.
Ampak dejstvo, da (skoraj) nikogar ne zanima, kaj političarke mislijo o tem ali onem, kot da je faktor presojanja njihove uspešnosti zadržanost pri izbiri barv, krojev oblačil in stila obutve, najbrž glasno sporoča dekletom, ki vse to berejo in poslušajo, da so pri odločitvi za vstop v aktivno politiko pogoji za vse enaki zgolj v teoriji. Čemu bi bili priča, če ne bi imeli uzakonjenih kvot, ki mnogim vzbujajo večje dvome o demokratičnosti volilne izbire, kot bi jih občutili ob dejstvu, če bi polovica človeštva še vedno ostajala nezastopana?
Kako pa kaj vaša domača omizja določajo relevantnost mnenj (mladih) žensk? Se jim prisluhne? Upošteva? Ali občudovanje tistega, ki ve, zna in govori, ostaja v podobi moškega? Smo pripravljeni slišati, kako ženske doživljajo življenje v moškem svetu? Smo pripravljeni na to?
KOMENTARJI (143)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.