Nemčija, Švedska in Islandija so kot prve zahodnoevropske države 19. decembra 1991 priznale samostojnost in neodvisnost Slovenije. Priznanje Nemčije in Švedske je sicer začelo veljati 15. januarja 1992, ko je Slovenijo priznala celotna takratna Evropska skupnost.
Potezi Evropske skupnosti, predhodnice današnje Evropske unije, so sledila številna druga priznanja, najprej v Evropi, nato pa tudi drugod po svetu. Dokončno je bila Slovenija v mednarodno skupnost sprejeta 22. maja 1992, ko je postala 176. članica Združenih narodov.
Nekatere evropske države so Slovenijo priznale že pred tem. Sosednja, na isti dan osamosvojena Hrvaška, je to storila 26. junija 1991, v drugi polovici leta pa nekatere na novo osamosvojene države, nastale na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze. Med slednjimi so bile vse tri pribaltske države (Estonija, Latvija in Litva) ter Gruzija, Ukrajina in Belorusija. Le malo pred tem sta Slovenijo priznala Vatikan in San Marino. Prvi prekomorski državi, ki sta naredili ta korak, pa sta bili Kanada in Avstralija, 15. in 16. januarja. Rusija je Slovenijo priznala 14. februarja, šele 7. aprila 1992 je sledilo priznanje ZDA, ki so bile sprva do slovenske osamosvojitve zelo zadržane.
Usoda Slovenije bi lahko bila podobna kosovski
Kot je dejala Petra Roter s katedre za mednarodne odnose na ljubljanski fakulteti za družbene vede, si je Slovenija pred dvema desetletjema v okoliščinah, ko mednarodna skupnost nikakor ni bila naklonjena razpadu Jugoslavije, močno prizadevala, da bi jo priznali, saj le mednarodno priznanje državi omogoči polnopravno vključitev v mednarodne odnose.
"V političnem smislu je teža priznanja s strani posameznih držav oz. skupin držav različna. Vsekakor si vsaka novoustanovljena država prizadeva, da bi jo med drugim priznale stalne članice Varnostnega sveta ZN, sosednje države ter države s pomembnimi gospodarskimi tokovi in politično močne države. Te lahko spodbudijo k priznanju tudi druge države, hkrati pa so ključne za uresničevanje posameznih zunanjepolitičnih ciljev nove države, npr. vzpostavitev diplomatskih odnosov in vstop v mednarodne vladne organizacije," je še dejala Roterjeva.
Zgodovinar Božo Repe je glede mednarodnega priznanja izpostavil pomen brionske deklaracije. "Slovenija je kot mednarodni subjekt prvič nastopila prav s sprejetjem brionske deklaracije v slovenski skupščini 10. julija 1991. Na koncu je bila sprejeta z veliko večino, a se mnogi tedanji politiki njenega pomena kot mednarodnega akta niso zavedali. Zavrnitev bi pomenila, da Evropska skupnost in ZDA Slovenijo prepuščata nadaljevanju vojne v razpadajoči Jugoslaviji," je dejal Repe.
Kot je spomnil, se je za Slovenijo moratorij, določen v deklaraciji, iztekel 8. oktobra 1991, JLA jo je v celoti zapustila 26. oktobra 1991. Sočasno je sicer potekala haaška konferenca o Jugoslaviji, ki se je začela septembra 1991 in je bila še zadnji poskus, da bi Jugoslavijo nekako obdržali. Vendar je tedaj že divjala vojna na Hrvaškem, začeli so se zapleti v BiH, pogajanja je blokiral tudi takratni srbski predsednik Slobodan Milošević.
Do novembra je postalo jasno, da bo s priznanjem republik, ki to želijo, treba nekaj storiti. Takratna Evropska skupnost je za rešitev tega zapletenega vprašanja imenovala t. i. Badinterjevo komisijo, vendar je hkrati potekal tudi hud diplomatski boj za priznanje Slovenije in Hrvaške, v ospredju katerega je bila Nemčija, je še spomnil Repe.
V času ključnega dogovarjanja o maastrichtskem sporazumu, s katerim je nato nastala EU, je tako takratni nemški kancler Helmut Kohl uspel prepričati takratnega francoskega predsednika Francoisa Miterranda, naj na priznanje pristane. Nemški pritisk je na kocko postavil njuno vodilno zavezništvo.
Kaj vse je bilo takrat predmet kupčevanja (nato tudi z Veliko Britanijo, Nizozemsko in drugimi državami), še danes ni povsem znano. So pa Nemčiji drugi pritisk močno zamerili, pravi Repe. Sicer pa meni, da bi se brez priznanja Evropske skupnosti slovenska agonija s priznanjem vlekla še dolgo, njena usoda bi bila najbrž zelo podobna kosovski.
KOMENTARJI (70)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.