Reševalci po 90 letih delovanja: dela je več, nas pa ne

Kot je pojasnil Remškar, lahko reševalec v Ljubljani na leto sodeluje tudi v 1500 intervencijah, reševalec na podeželskem območju pa v 200 intervencijah. Kar se tiče pogostosti ukrepanj po njegovih besedah sicer ni večjih razlik med dnevom in nočjo. Ob potrebi je reševalcem na voljo tudi prva psihološka pomoč.

Poleg premajhnega števila reševalcev je Remškar izpostavil tudi prostore, v katerih deluje ljubljanska reševalna postaja. "Prostori za nas niso najbolj primerni, pod asfaltom so še vedno tirnice, stranišča, tuši, osnovne stvari so v zelo slabem stanju," je pojasnil in dodal, da se prostore vzdržuje le toliko, kot je nujno. Pri tem jim po njegovih besedah pomagajo sponzorji, saj samo z javnimi sredstvi ne bi mogli normalno delovati. Poudaril pa je, da je razumljivo, da se sredstva vlaga v opremo reševalcev, izobraževanja in podobno.

"Tu smo od leta 1948, objekt ni bil nikoli namenjen naši dejavnosti. Imamo sprojektirane načrte za nove prostore v sklopu objekta nove urgence. Kdaj bomo dočakali selitev v nove prostore, ni več odvisno od nas," pa je o prostorih reševalne postaje povedal vodja postaje Andrej Fink.

Odzivni čas v Ljubljani je manjši od pičlih 9 minut

Odzivni čas reševalcev je po besedah Finka v optimalnih okoliščinah med osmimi in devetimi minutami v Ljubljani ter med 13 in 15 minutami v predmestju. Remškar je pojasnil, da je čas prihoda odvisen na primer od prometa in dostopnosti ulice. Kot je povedal, se zgodi, da mora reševalec 500 metrov peš, ker je nekdo skočil v trgovino in pustil vozilo sredi ceste.
Reševalec Esad Kočan je povedal, da na reševalni postaji obravnavajo od 150 do 230 intervencij na dan. V prometni konici je po njegovih besedah za vožnjo problematična vsa Ljubljana, sicer pa imajo težave predvsem v Šentvidu proti Medvodam. Istega mnenja je tudi še delujoči reševalec ljubljanske reševalne postaje z najdaljšim stažem Franci Kramar. Na postaji je zaposlen od leta 1982, po njegovih besedah pa so takratna oprema, tehnologija in izobrazba neprimerljive s trenutnim stanjem.

Kakšni so bili začetki?

Začetek reševalne dejavnosti v Ljubljani po Finkovih besedah sega v leto 1870, do okoli leta 1922 pa so jo izvajali predvsem na prostovoljni ravni. Kot začetek poklicnega dela obeležujejo leto 1922, do leta 1947 pa so še delovali skupaj z gasilci v sklopu Mestnega gasilskega urada. Po letu 1947 so se ločili in postali samostojna organizacija reševalna postaja Ljubljana, nato pa so leta 1968 postali del klinične bolnišnice oziroma danes UKC Ljubljana.

Na reševalni postaji so zaposleni 103 ljudje, ki delajo v vseh razmerah, vse dni v letu, je še povedal Fink in dodal, da pokrivajo Mestno občino Ljubljana in 14 primestnih občin.