Finančna pogajalska izhodišča, ki jih je določil Bruselj, so dvignila veliko prahu. Posebej glasni so kmetje, ki opozarjajo, da jih večina ne bo preživela. Kaj se da oziroma se sploh da kaj storiti in kako doseči solidno rešitev za naše kmetijstvo?
Mislim, da so to predvsem pogajalska izhodišča in da jih je na tak način tudi mogoče razumeti. Doslej so pogajanja resda potekala na način, da smo bolj ali manj sprejemali tisto, kar je bilo predhodno skupno dogovorjeno na tehničnih sestankih. Vendar se v tem konkretnem primeru skupna rešitev ni iskala naprej, tako da gre za pogajalsko izhodišče, ki ga je na eni strani predstavila Slovenija, na drugi strani pa je to izhodišče EU.
Imamo že dobre, strokovno močne, podprte argumente, ki smo jih sprejeli na vladi in mislim, da se da še marsikaj narediti.
Vaš kolega iz ožje pogajalske skupine Emil Erjavec je dejal, da so ena od rešitev tudi ločena pogajanja. Ali obstaja ta možnost?
Pri tej izjavi je najverjetneje mislil na način, da se upoštevajo specifičnosti vsake od posameznih držav kandidatk. Tak dogovor je težko doseči, vendar smo prepričani, da je to edini način. S tem ko se naša stališča predstavljajo dnevno članicam in tudi Evropski komisiji, poskušamo predstavit naše probleme, ki so drugačni kot pri ostalih kandidatkah.
V čem pa se naše kmetijstvo bistveno razlikuje od drugih evropskih kmetijstev?
Ključni sta dve stvari. Ena je ta, da so cene v Sloveniji relativno visoke, torej v primeru, da bi prišlo do zniževanja cen, bi pri naših kmetovalcih dejansko prihajalo do izpada dohodkov, ki bi ga bilo potrebno kompenzirati. To ni primer v ostalih državah, ker so cene nižje. Drug problem je te, da je tudi naša implementacijska struktura, ki se na nek način v sedanjih pogajalskih izhodiščih EU navaja kot eden od kritičnih delov, relativno dobra. Tako da smo dobro usposobljeni, imamo že akreditirano agencijo in mislim, da se v tem bistveno razlikujemo od ostalih kandidatk.
Bruselj doslej praviloma ni odstopal od svojih izhodišč. Kakšna je verjetnost, da bo v primeru Slovenije pristal na drugačna pogajanja?
Mislim, da je to nujno. Obstajajo nekatera izhodišča, ki za kandidatke niso sprejemljiva, so nekatera stališča, ki za Slovenijo niso sprejemljiva in potrebno se bo pogajati.
Izhodišča so vse kandidatke ocenile precej kritično. So pa posamezni predstavniki držav članic menda napovedali, da utegnejo tudi nekatere nove članice – med njimi Slovenija - v kratkem postati neto vplačnice v bruseljsko blagajno. To pa ni nič kaj optimistična napoved.
Dokument jasno določa, da nobena od kandidatk v obdobju te finančne perspektive, torej od leta 2004 do 2007, ne bo neto plačnica oziroma ne bo v slabšem finančnem položaju, kot je danes. Danes Slovenija denimo iz predpristopne pomoči prejema okoli 0,3 odstotka BDP. Tako da se nam tega ni bati. Vendar pa to ni tisto, kar bi moral biti naš cilj. Če bi želeli biti enakovredno obravnavani, si moramo cilje postaviti višje.
