Zapuščena deklica

Nad prostovoljci sem bila vedno navdušena, spoštovala sem to človeško toplino in pripravljenost pomagati sočloveku. V mislih sem si vedno prigovarjala, da bom tudi jaz nekoč prostovoljka. Čas ni ravno moj zaveznik, vedno ga je premalo. Imam službo brez urnika, družino s tremi otroki in še veliko postranskih del.

V službi sem pripravljala prispevek prav o tem kriznem centru za otroke, poimenovali so ga Palčica. V Grosupljem, le nekaj kilometrov iz Ljubljane, stoji mogočna in lepo urejena stavba. Notranjost ne daje občutka, da gre za zavod ali ustanovo, je kot družinska hiša, dom. Prepričana sem, da se veliko ljudem niti ne sanja, kakšna je slaba stran naše družbe, predvsem pa nekaterih, ki prizadenejo tiste, ki bi jih morali ljubiti in varovati – otroke. Take hiše sploh ne bi smeli potrebovati, a žal je resničnost drugačna...

Da čustva v službi ne smejo ovirati mojega dela, sem se že navadila, a ko se kamera in luči ugasnejo, čustva oživijo. Še dolgo po snemanju prispevka sem se čudila, spraševala in poslušala. Najbolj neverjetne zgodbe, tako krute stvari se ne bi smele dogajati majhnim otrokom, nobenemu otroku! Kot bi me kdo s kladivom po glavi, me odvil iz vate in mi rekel: "Da, tudi v naši državi imamo zlorabljene, pretepene in zapuščene otroke!"
Taki otroci najdejo zavetje v Palčici, a le za 21 dni! Potem gredo v rejniško družino ali pa nazaj k staršem, če se seveda ti v tako kratkem času „popravijo“. V Palčici je zaposlenih sedem strokovnih delavcev, tam so podnevi in ponoči, kuhajo, pospravljajo in skrbijo za zlomljena mala srčeca in telesca. Ker sem se javila kot prostovoljka, so me zadnji teden v avgustu poklicali.

"Imamo dojenčico, staro deset dni, potrebujemo pomoč!" Na hitro sem preletela urnik in takoj pristala. Z vodjo hiše Manuelo Ham sva se dogovorili za podrobnosti. Noč pred tem nisem spala. Po glavi mi je rojilo tisoče vprašanj. Kako se je tako majhen dojenček znašel v tej hiši, kje sta mama in oče? Kje je kdo, ki bo to malo bitje stisnil k sebi in mu pel nežne uspavanke? Neprespana in polna pričakovanj sem naslednji dan pozvonila na vratih. Kako sem preživela moje prvo prostovoljstvo, si preberite na spletnem portalu Bibaleze.si.