Rimski nagrobnik in skrivnostna ladja

Med gradnjo Potniškega centra Ljubljana oziroma projekta Emonika so arheologi naleteli na eno najpomembnejših najdb zadnjih let – rimski nagrobni spomenik iz 1. stoletja našega štetja. Njegova posebnost ni le izjemna ohranjenost, temveč predvsem dejstvo, da je bil odkrit tam, kjer je stal pred skoraj dvema tisočletjema.

"Večina rimskih nagrobnikov je uničenih ali pa so bili pozneje vzidani v mlajše stavbe. Ta nagrobnik pa je bil najden in situ, torej na mestu odložitve, tam, kjer bi ga Rimljan oziroma Emonec pričakoval na grobni parceli," pojasnjuje sovodja arheoloških raziskav na območju Emonike Matjaž Jenko.

Po njegovih besedah je stal na elitni lokaciji ob rimski cesti, kar kaže, da je pripadal pomembnemu in premožnemu meščanu. Strokovnjaki menijo, da je izdelan iz apnenca z območja pri Trstu, kar pomeni, da je bil kot končni izdelek pripeljan v Emono.

"Gre za precej umetelno izdelan nagrobnik. Po mnenju strokovnjakov gre za produkcijo, ki se konča nekje sredi prvega stoletja našega štetja. Verjetno je pripadal enemu od prvih rodov emonskih naseljencev," pravi Jenko.

Čeprav neposrednih posmrtnih ostankov osebe, ki ji je bil nagrobnik posvečen, niso našli, so odkrili obsežno grobišče.

"Ob Dunajski cesti smo našli 48 grobov, v ozadju gradbene jame Emonike pa še 101 grob. Verjetno vsi sodijo v sklop grobne parcele, ki ji pripada tudi nagrobnik," pojasnjuje arheolog.

Takšne najdbe niso pomembne le zaradi predmetov, temveč tudi zaradi zgodb, ki jih pripovedujejo o ljudeh. Kot poudarja Jenko, so grobovi odsev identitete pokojnikov.

"Pokojniki so skušali pokazati, kdo so bili, komu so pripadali in da so bili Rimljani. Grobovi so bili način predstavljanja posameznika skupnosti."

Mnogi arheologe še vedno ljubkovalno imenujejo "žličkarji", saj njihove raziskave pogosto upočasnijo gradbene projekte. A Jenko opozarja, da gre za izjemno zahtevno in natančno delo.

"Arheološko delo najlažje razložimo kot knjigo, ki jo bereš od zadnje platnice naprej. Odkopavamo plast za plastjo, vsako dokumentiramo z geodetskimi metodami, fotografijami in sodobnimi digitalnimi tehnologijami."

Pri uspehu pa ne gre le za srečo.

"Pomembni so zakonska podlaga, ki omogoča raziskave, ter znanje celotne ekipe. Arheološka izkopavanja so ekipno delo."

Medtem ko arheologi v Ljubljani raziskujejo ostanke nekdanje Emone, podvodni arheologi v slovenskem morju bdijo nad še eno izjemno najdbo. Letos mineva 22 let od odkritja edine znane rimske ladijske razbitine v slovenskem morju.

Direktor Zavoda za podvodno arheologijo Rene Masaryk pojasnjuje, da je bila ladja odkrita leta 2004 v Koprskem zalivu.

"Potapljači so raziskovali anomalije na morskem dnu in naleteli na razbitino. Nato je tam dolgo časa praktično samevala."

Nedavne raziskave so potrdile, da gre za plovilo iz 1. stoletja našega štetja.

"Vzeli smo vzorce lesa za datacijo in danes smo trdno prepričani, da gre za razbitino plovila iz prvega stoletja."

Po ocenah je bila ladja dolga okoli 15 do 16 metrov in je najverjetneje služila trgovskim ali ribiškim namenom.

Čeprav dokazov za to ni, Masaryk zanimive možnosti ne izključuje.

"Malo za hec smo že omenjali, da bi lahko bila to ladja, ki je pripeljala ta spomenik. Trgovina med Oglejem in slovensko obalo je bila takrat zelo živahna. Če je nekdo želel pripeljati težek obdelan kamnit blok, je bila morska pot najlažja možnost."

Za zdaj ostaja največja uganka tovor ladje.

"Zaenkrat o njem ne vemo praktično nič. Ladja je prekrita z muljem in organizmi. To je naloga za prihodnost – ugotoviti prisotnost tovora, njen namen in jo povezati z dogodki tistega časa."

Čeprav je razbitina presenetljivo dobro ohranjena, ji grozi resna nevarnost.

"Vsakič se lahko zgodi, da bo uničena. V bližini sidrajo velike ladje, ki čakajo na vplutje v Koper. Če sidro potegne čez razbitino, lahko izgine."

Prav zato strokovnjaki razmišljajo o različnih možnostih zaščite. Ena od idej je celo preselitev ladje na varnejšo lokacijo v podvodnem arheološkem parku v Simonovem zalivu.

Če si večina predstavlja arheologa s čopičem v roki, je pod vodo zgodba nekoliko drugačna.

"Čopičev praktično ne uporabljamo. Imamo podvodni sesalec, ki deluje na principu vodnega sesanja. Princip je sicer enak kot na kopnem – odstranjevanje plasti po plasti in iskanje drobnih najdb."

Potapljači nato vse dokumentirajo s podvodno fotogrametrijo in digitalnimi modeli.

Oba gosta opozarjata tudi na nekatere zmotne predstave o Rimljanih.

"Ena pogostih predstav je, da so Rimljani neprestano prirejali razkošne gostije. To so bili predvsem izredni dogodki bogatejšega sloja. Večina ljudi je jedla precej preprosto hrano, predvsem različne kaše," pojasnjuje Masaryk.

Jenko pa dodaja, da rimska družba ni bila tako enotna in vojaško usmerjena, kot si jo pogosto predstavljamo.

"Šlo je za precej heterogeno družbo. Pomemben je bil odnos posameznika do skupnosti in države. Cenili so različne religije in skupnosti, dokler so spoštovale zakone."

Na vprašanje, kaj bi bilo njuno sanjsko odkritje, sta sogovornika odgovorila skoraj soglasno.

"Emonsko gledališče," se je nasmehnil Jenko.

"Tega še nimamo," je dodal Masaryk.

Morda prav pod ulicami sodobne Ljubljane ali pod plastmi mulja slovenskega morja še vedno čakajo zgodbe, ki bodo povsem spremenile naše razumevanje življenja na tem prostoru pred dva tisoč leti.