Premierji in šefi drugih članic ste tako rekoč po dveh letih in pol našli težaven kompromis o evropski ustavi. Katera je tista bistvena prednost, ki jo prinaša dogovor?
Na koncu nihče ni bil zelo zadovoljen in srečen s posameznimi rešitvami, vsi pa smo bili zelo zadovoljni, da je to za nami in smo bili presrečni in smo se objemali. Mislim, da je bilo to nekaj zelo lepega. Sedaj se bo EU ukvarjala z vsebinskimi vprašanji, z iskanjem poti, kako zagotoviti državljanom najboljše življenje.
Koliko pa ste bili v imenu tega kompromisa pripravljeni omehčati pogajalska stališča. Slovenija je vztrajala na načelu 'vsaki državi članici enega komisarja'. Sedaj ste pristali na to, da bo tako le še deset let. Zdaj ste pristali na to, da bo tako le še 10 let? Se bo ta debata takrat ponovila ali je to zaključena zgodba?
Sedaj je v ustavni pogodbi zagotovljeno, da gre za enakopravno rotacijo ne glede na velikost države. V zadnjem dnevu pa smo, skupina manjših držav, uspeli doseči, da se bo leta 2014 možno dogovoriti za konkretno številko, seveda s soglasjem evropskega sveta. Povsem možno je, da bo končno število komisarjev večje in da bomo vsi bližje cilju, ki ga želimo, to je 'ena država – en komisar'. Po drugi strani pa želimo imeti učinkovito komisijo, to je komisijo, kjer ne bo preveč komisarjev in to ne bo motilo funkcioniranja. In v teh desetih letih se bomo vsi skupaj lahko učili, pogledali, kaj je optimum in ga nato izbrali.
Čeprav naj bi nova evropska ustava poenostavila pravila odločanja v Uniji, so ta še vedno nadvse zapletena, obstaja splošno načelo odločanja, ki pa ima veliko izjem. Če poenostaviva, s koliko državami bo Slovenija morala sklepati nekakšne koalicije, da bo uveljavila svoje stališče ali pa vsaj blokirala nekaj, kar ni v njeno korist? Pri katerih temah?
To je 15 držav, kar z drugimi besedami pomeni, da dokler bo v uniji 25 držav, je spodnji prag 60 odstotkov, kar je več kot smo pravzaprav pričakovali v tem trenutku. To pomeni, da bo v tistem trenutku, ko bo deset držav takšnih, da nečesa ne bodo želele sprejeti, tega ne bo možno sprejeti. In, na primer, znotraj skupine enakomislečih nas je bilo trinajst. Vendar, Slovenija ne bo sklepala koalicij in dogovorov samo s temi državami. Vse bo odvisno od posameznih tem in interesov, tako evropskih, kot tudi slovenskih. Vendar je pomen Slovenije po teh zadnjih spremembah bistveno oziroma pomembno večji kot je bil pred tem.
Nova ustava tudi dviga prag najmanjšega števila poslancev v evropskem parlamentu, iz 4 na 6, lahko pričakujejo, da bomo namesto tudi Slovenci več predstavnikov v Strassbourgu?
Slovenija se je vseskozi zavzemala za to, da bi se ta prag povečal. Predvsem zato, ker če bi prag ostal pri štirih poslancih, bi lahko prišlo do novih preračunavanj in lahko bi se zgodilo, da bi na osnovi teh preračunov in na osnovi števila prebivalcev Slovenija izgubila poslance. Po nekih preračunih bi to bilo pet ali šest; in nova številka Sloveniji zagotavlja, da bo imela še naprej sedem poslancev. In to je zelo dobro.
Niste pa našli dogovora o nasledniku Romana Prodija. V igri je bilo kar nekaj imen. Zdelo se je, kot da ste se vkopali v dva tabora – levosrediskega okoli Verhofstadta in desnega okoli Chrisa Pattena. So tu že kakšna nova imena, ali pa bi v imenu dogovora podprli favorita Evropske ljudske stranke?
Ni šlo toliko za strankarske delitve. Predvsem je res, da so poskušale ljudske stranke po strankarski liniji doseči uveljavitev svojega kandidata. Po drugi strani pa so se pojavljale nekatere države, ki so bile na strani belgijskega premiera Verhofstadta. Med njimi so na primer Francozi, ki so del ljudske internacionale, pa tudi Nemci. Bistvo naše, slovenske vloge je bilo to, da se nismo priključevali tistim, ki bi predstavljali blokado. Mi nismo želeli posebej blokirati nobenega od predstavljenih kandiatov, smo pa sodelovali v razpravi, ki je poudarjala, da je vsekakor treba upoštevati izide evropskih volitev, da je pa treba upoštevati tudi nacionalne parlamente in seveda tudi vlade.