Rop zatrjuje, da ne laže

prašek oprosti , ad te nisem opazil, ampak hitim, da vse napišem, pa sploh več ne dohajam LOL. Videl, pa zopet je nekaj dobrega napisal.LOL Ne mu povedat LOL

Prvo Borec , dokl007, politik70, Gen.T.: DAJMO NAŠI! »Kruha in iger!« so svetovali modri rimski voditelji, a je Rim nekega dne vseeno propadel. Toda prastara formula vodenja je ostala. Najprej dajmo ljudem jesti. To danes v tako imenovanem razvitem svetu ni več problem, niti v Sloveniji, saj je bila država v minulih letih z raketno hitrostjo poslana v krožnico gospodarsko uspešnih zahodnih držav in nič je ne more na tej poti ustaviti. Kruh torej v Sloveniji je. Vsakokratna oblast mora poskrbeti samo še za igre. Sedanja je tu bolj izvirna od vseh prejšnjih vlad. Če so nekoč fantje iz opozicijskih vrst novinarjem in medijskim hišam pošiljali nekakšne na pol resnične papirje, je danes, ko so pri koritu informacij, zgodba povsem drugačna. Državi in državljanom gledajo dobesedno v črevesje. Prav vsak se lahko znajde nalepljen na sosedovi ograji, in to v samih spodnjicah. To, kar imamo v Sloveniji zdaj, je pravi zabaviščni park, Disneyland, Gardaland, Lunapark, kar koli hočete. Ljudje se zabavajo. Zadnjič zagledam predsednika države, ki ga drago plačujem, v krogu nekdanjih jugoslovanskih generalov. Gre za dvajset let star črno-bel posnetek iz časov, ko je bil sedanji slovenski predsednik še predsednik skupne jugoslovanske države. Slika je kot večmetrski plakat danes nalepljena na vseh večjih reklamnih mestih. Ko zagledam kaj podobnega, se vedno vprašam: Zakaj, kaj so mi želeli povedati? Kaj počne naš predsednik skupaj s tistimi, ki naj bi domnevno sodili v Haag? Spomnim se podobnih plakatov v sosednji državi, ko so na podoben način ljudje sporočali povsem nasprotno: tega generala ne damo! Slovenci pa svojega predsednika pošiljamo pred vojaško sodišče, in to predsednika, ki ga bomo, tako kot vsakega demokratičnega predsednika, plačevali še po koncu mandata in bo nekega dne tudi kot »nekdanji predsednik« še vedno na neki način zastopal Slovenijo. Ko vidim kaj takega, se vedno vprašam: kdo bi lahko kaj takega nalepil po prestolnici, komu je v interesu, da tako sramoti predsednika Slovenije? Logičen odgovor je en sam: javno prikazovanje slovenskega predsednika skupaj z nekdanjim generalom Kadijevićem še najbolj koristi tistim, ki jih zares upravičeno pričakujejo in zahtevajo na haaškem Mednarodnem sodišču za človekove pravice, da bi jim sodili zaradi zločinov nad človeštvom. In potem se vprašam, kdo nam vlada v Sloveniji. Kaj se pravzaprav dogaja? Kruha imamo dovolj, dodamo samo igre, te pa so ali plod nekega zelo premetenega tujega uma ali pa bolnega, ki bi potreboval vsaj prijateljski nasvet psihiatra ali zdravnika. Izberite sami. In ker se vse to dogaja prek posrednikov, medijev, so v zavesti ljudi tudi ti razdeljeni na naše in vaše, na modre in rdeče. Namesto da bi gledali pod prste oblastnikom, ki zapravljajo njihov denar, skupaj s čredo vpijejo: dajmo, naši! Vida Petrovčič

@Prvo Borec Glede zastaranja samo ena pripomba. V Haagu trenutno ne sodijo zločincem po kateremkoli zakonu iz območja bivše Jugoslavije, ki je veljal 1991-2000 ali še velja. Zato tudi kakšne določbe v teh zakonih o zastaranju nimajo vpliva. Article 1 Competence of the International Tribunal The International Tribunal shall have the power to prosecute persons responsible for serious violations of international humanitarian law committed in the territory of the former Yugoslavia since 1991 in accordance with the provisions of the present Statute. Article 4 Genocide 1. The International Tribunal shall have the power to prosecute persons committing genocide as defined in paragraph 2 of this article or of committing any of the other acts enumerated in paragraph 3 of this article. 2. Genocide means any of the following acts committed with intent to destroy, in whole or in part, a national, ethnical, racial or religious group, as such: (a) killing members of the group; (b) causing serious bodily or mental harm to members of the group; (c) deliberately inflicting on the group conditions of life calculated to bring about its physical destruction in whole or in part; (d) imposing measures intended to prevent births within the group; (e) forcibly transferring children of the group to another group.

Toc Tac Tic Tac bum

passion je tut paradajzar sam tak gnil , ki je bil preveč na megli !!!!-.... tolko v vednost yukatan !!!!

Tomi.Passion najbolje potrjuje moje razmisljanje.

Kolikor je danes razbrati iz dnevnega časopisja Je Podbregar v zaslišanju pred komisijo vendarle povedal nekaj dejstev, ki so prej v prid Ropu kot pa Janši.

O zastaranju zločinov Na kritiko publicista Iva Žajdele v Družini 25. novembra letos ponavljam: »Kazenski pregon za hudodelstva na Slovenskem med vojno in ob koncu vojne .je zastaran.« V tem času je na območju Slovenije veljal kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije z dne 27. januarja 1929, dopolnjen 9. oktobra 1931, v katerem je v členu 6 pod točko 3 posebej določeno, da ostane v veljavi tudi zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi z dne 29. januarja 1929. V členu 78 navedenega zakonika je določeno, da »pravica do preganjanja zastara v dvajsetih letih pri zločinstvih, za katere je predpisana smrtna kazen ali dosmrtna robija«. Ta zakon je veljal do sprejema nove ustave DFJ in ga ni mogel preklicati noben avnojski sklep ne revolucionarno »pravo« Kominterne, ki tako in tako ni priznavala nobenega »buržoavzega prava« in je bilo njeno pravo samo v moči orožja. Ne samo Ivu Žajdeli, tudi mnogim drugim se upira misel, da bi tako grozni zločini mogli ostati nekaznovani. Ko I. Žajdela navaja člene v kazenskem zakonu, ki se nanašajo na »nezastarljiva hudodelstva«, prezre, daje sedanji zakon začel veljati šele 1. januarja 1995 in da je tudi kazenski zakon SFRJ z enako določbo začel veljati 1. julija 1977, ko so ti zločini že zastarali oziroma je zastaral kazenski pregon. Oblast prejšnje SFRJ je poskrbela, da je pregon proti storilcem zastaral, sedanja oblast pa si prizadeva, da odgovorni za pregon, ki so še živi, ne bi kazensko ali drugače odgovarjali. Na vprašanje, zakaj sem svoje mnenje zdaj sporočil javnosti, povem, da zato, da bi nevedne in dobro misleče odvrnil od upanja, da bodo po očitno krivični sodbi za Vinka Levstika zdaj prišli na vrsto pravi odgovorni za bratomorni holokavst. Slednje je izključeno, ker je simbioza med prejšnjo totalitarno in sedanjo oblastjo še premočna, da bi se pravosodje spoprijelo z vprašanji, na katere bi moralo odgovoriti. Na tiskovni konferenci 14. novembra letos smo naši najvišji znanstveni ustanovi, Univerzo v Ljubljani in Univerzo v Mariboru, zaprosili za odgovor na vprašanje, kateri kazenskopravni predpisi so v zadevnem času veljali na območju Slovenije, od govora nismo dobili. Odgovor bi moral biti zanimiv za pravosodje. Če bi se odločilo za nezastaranje, bi moralo upravičiti neukrepanje, če za zastaranje, bi moralo spremeniti Levstikovo obsodilno sodbo v oprostilno. Žajdelov očitek, da s svojim stališčem branim zločine, ne drži. Prav zato, ker jih obsojam, mnogi iz kontinuitete odklanjajo deklaracijo o narodni spravi, katere avtor sem. Glede na pol stoletno odmaknjenost kaznovanje še živečih storilcev, kljub teži dejanj, ne bi bilo več smiselno. Namesto kaznovanja - odpuščanje. Odpuščanje je bistvena sestavina sprave, ki je višja etična vrednota od vsake, še tako pravične sodbe. Sprava je najčistejša in najlepša zavrnitev sovraštva in terorizma, ki ogroža svet. Sprava je zmaga dobrega nad zlim. To spoznanje je vodilo našega gibanja za narodno spravo.

luser ,...a si sploh šel kej spat ,.....sam filozofiraš in lažeš ,.... Še sedaj mi nisi dal dokazov da rop laže kot prauš ?????'

Rop laže, da ne laže. Kar se Tone nauči, to Tone zna. Partijska šola iz ljubljanskih Murgel dela svoje.

Tukaj pa še konec komentarja. Zakaj je tako pomembno, da se svojih dolgov do preteklosti (in sedanjosti ter prihodnosti) zavedamo in da jih tudi rešujemo? Pred dnevi so se v hrvaški Istri spomnili nasilnega dogodka v Lanišću, ko je nahujskana drhal, ki je bila podaljšana roka uničevalnega režima, umorila duhovnika Miroslava Bulešića in hudo pretepla mons. Jakoba Ukmarja. Zločin – tako kot vsak – je imel hude posledice. Cerkev in vernike so z njim prestrašili za dolga desetletja. Dokler se režim ni umaknil demokraciji, je strah imel svojo moč v ljudeh. Zaradi tega, zaradi razdiralne moči strahu, ki vpliva tako rekoč na vse življenje, moramo nasilje vedno znova obsojati, ga raziskovati in opominjati nanj, kajti nikoli ne vemo, kdaj lahko kje spet začne svoje uničevalno delo. Nepripravljenost reševanja problemov iz zgodovine je naša nemoč pred poljem, ki mu je gospodar nasilje. Ivo Žajdela

Za vse, ki toliko napadate Cerkev. Pa lep Marijin praznik vam želim. Od srede je v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani na ogled razstava, ki nazorno prikazuje, na kakšne načine je poskušal komunistični režim uničiti katoliško Cerkev na Slovenskem. Kdo bi si pred na primer sedemnajstimi ali pred desetimi leti mislil, da bodo tekle stvari v zvezi z našo polpreteklo zgodovino tako počasi. Pred sedemnajstimi leti smo preprečili, da bi komunizem še naprej uničeval narodovo substanco, pred desetimi leti pa je bila v istem muzeju postavljena razstava Temna stran meseca, ki je med drugim opozorila na obnašanje »stroke« (zgodovinarjev in muzejev) glede naše preteklosti. Ta je kljub padcu režima še naprej rinila v ospredje zgodovino, ki je slavila politiko in ideologijo, ki bo ostala v naši zgodovini kot velik teman madež. Ta politika in ideologija je v nekem trenutku (leta 1941) izkoristila priložnost, ko je okupacija dežele z različnimi nasilnimi ukrepi izpraznila slovenski politični prostor. Vpadli so v ta izpraznjeni prostor in z neizmernim fizičnim (umori) in verbalnim (propaganda) nasiljem začeli sistematično uničevati tradicionalne politične osebnosti, ki so bile paralizirane z okupatorjevimi ukrepi. Bilanca tega uničevanja, ki ga nekateri narobe imenujejo državljanska vojna, je bila strahotna. Potem ko so del naroda prisilili, da se je branil v nemogočih razmerah okupacije, ko so že med vojno zakrivili smrt več deset tisoč Slovencev, so po vojni, ko jih niti okupator ni več oviral, sistematično pomorili še petnajst tisoč Slovencev, več tisoč, med njimi pomemben del naroda, se jim je pred tem uničevalnim strojem umaknil v tujino, na desetine tisočev pa so jih potem ustrahovali na najrazličnejše nasilne načine. Ko so leta 1945 uničili politični del naroda, jim je ostala še katoliška Cerkev, ki so jo potem uničevali petnajst in več let. Ni jim jo uspelo uničiti. Toda posledice so (bile) hude. O njih nam govori stanje duha sedemnajst let po demokratizaciji. V Evropi ostajamo kot ena redkih držav, ki nekaterih vprašanj noče začeti reševati. Oblastne in tudi druge ustanove, ki konstituirajo državo, so odgovorne, da ima država (državni uradniki) zdrav in dejaven odnos do reševanja problemov. To niso problemi preteklosti, kot tolikokrat slišimo iz ust tistih, ki zagovarjajo zločine prejšnjega režima. To so in bodo tako dolgo problemi sedanjosti, dokler ne bodo rešeni. Pa naj gre za raziskavo povojnih pomorov, za preiskavo in ureditev grobišč, za vračanje ukradenega premoženja, za (sicer simbolične) odškodnine žrtvam revolucionarnega nasilja ali za vrnitev dobrega imena vsem, ki jim ga je režim odvzel, vse to pa je šele osnova za vračanje kulture v naš narod, kulture, ki bo spoštovala mnoge pridobitve človeštva, o katerih nenehno govorimo in so vedno aktualne in jih tu ne bomo naštevali. V Sloveniji so še vedno povsod vidni sledovi čaščenja simbolov, ki so konstituirali zločinski sistem. To so imena ulic in ustanov, spomeniki in politično-pravno zaščiteni privilegiji revolucionarjev, proslave, kjer bi morali kvečjemu žalovati, sledovi v medijih, kulturi, šolstvu ... Gotovo je tudi to razlog, da moramo že več let gledati sramotne razprave o vojni zakonodaji, ki je namenjena le skromnim popravam neskončnih krivic. Že sedemnajst let lahko samo strmimo nad bedo nekega državnega sistema, ki se ni pripravljen niti malo potruditi, da bi rehabilitiral vnebovpijočo krivično »sodbo«, s katero je nekdanji ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman še vedno kriv hudih kaznivih dejanj. Za nameček so ga »obsodili« tisti, ki so sami povzročali huda kazniva dejanja. Že zdavnaj bi ga morali prekopati iz daljnega Lemonta na mesto sredi Slovenije, kjer so pokopani ljubljanski škofje. Ne gre le za dolg, ampak tudi za simbolno dejanje, s katerim bi pokazali, da nam ni vseeno in da smo pripravljeni urejati svet. Zakaj je tako pomembno, da

Prvo Borec, dokl007 in ostali: a boste malo več vedeli, je tukaj kolumna znane slovenske novinarke. Spodaj je podpoisana. Pa lep dan še naporej. Letos sem se spet odpravila na krajši oddih na slovensko obalo. Prijetno sem bila presenečena. Hotel je bil po moji meri, nič velikega, nič luksuznega, pač pa družinsko ozračje. In, kar je bistveno, popolnoma prenovljena hiša je ponujala za zmerno ceno televizijski sprejemnik v vsaki sobi in brezžično povezavo na svetovni splet ter možnost najema koles. Videlo se je, da je hotel v zasebni lasti. Samo zasebniki se tako potrudijo za stranke. Ko sem prijazni uslužbenki, za katero sem mislila, da je lastnica, povedala, da bi sama dodala samo še napitek dobrodošlice, ki bi ga dobili gostje ob prihodu zastonj, mi je povedala, da bi tudi sama marsikaj spremenila, a je tam le v službi. In kdo je lastnik, me je zanimalo. Izvedela sem, da so lastniki Irci. No, lepa reč. Čeprav sem evropska navdušenka, bi vseeno raje videla, da bi turistični dobiček ostajal doma. Saj so se vendarle tudi Slovenci že naučili, kako je treba za zmerno ceno ponuditi kar največ, kako ljudje kot turisti kupujemo predvsem zgodbe in prijetne vtise, kako pridemo po doživetja, a si kljub dopustu želimo tudi neprestan stik s svetom in z domom, kar omogočata televizija in svetovni splet v vsaki sobi. Toda ob astronomsko zasoljenih cenah nepremičnin na obali so res samo tujci tisti, ki si jih lahko privoščijo. Zato ni čudno, da bomo prej ali pozneje razprodali parcele in hiše ter stanovanja ob morju tistim, ki jih bodo lahko kupili, to pa v nobenem primeru ne bodo domači kupci. Žalostno. V turizmu gre vendar za to, kdo pobira smetano, kdo ustvarja in zaračuna dodano vrednost na posteljo in mizo, torej tisto nekaj več. Pomembno je, kdo bo v prihodnje pobiral našo turistično smetano. To vprašanje moramo imeti v mislih tudi zdaj, ko država razprodaja slovensko igralništvo pod vsako razumno mejo Američanom. Ve se, da se v igralništvu ustvarja največja dodana vrednost. In namera finančnega ministra, da bo v prihodnje ameriško igralnico obdavčil manj kot domače igralnice, potem ko ji bo omogočil, da bo pri nas zgradila mega zabavišče in s tem ogrozila domačo igralniško industrijo, je državi škodljivo dejanje, ki si ga tako majhna država, kot je Slovenija, ne sme privoščiti. Ne nazadnje sami ne premoremo niti zadostnega števila zaposlenih, ki bi lahko delali v mega igralnici. In je veliko vprašanje, čemu bo tako mega zabavišče pri nas sploh služilo, morebiti ne tudi pranju denarja? Skratka, če ostanemo pri legalnih poslih, igralništvo je pomembna gospodarska veja, zato bi bilo prav, da bi njeno smetano pobirali domači nosilci koncesij. Sicer se nam lahko zgodi, kot je nekoč napovedal Stane Kavčič, da bomo obstali le še kot narod natakarjev in sobaric. Vida Petrovčič

Dobro jutro! Ja, Ales je nekako na koncu resil vso zadevo in koncno napisal nekaj pametnega. Ker imam navado na zacetku prebrati vse poste sem izgubil kar precej dragocenega casa s prebiranjem mnenj, ki v vecini primerov ne pasejo k aktualni temi. Pa, brez zamere. Tako je Ales - se strinjam. Zanimivo pa, da tudi vecina ljudi ne mara razpravljati o dolocenih zadevah. Ceprav njihovo zivljenje in kariera nikakor ni povezana z dogodki. OK - nekako je pohvalno, da smo vsi nekako "drzavotvorni", in da ne odkrivamo nekih resnic, ki bi lahko moralno ali pa materialno skodovale Sloveniji. Vendar je pa problem, da so se nekateri posamezniki obogateli - mi smo pa tiho in jih po svoje scitimo, ceprav sami od tega nimamo nic. Posteno bi bilo, da bi od npr. trgovine z orozjem ljudje imeli kaj od tega - tudi materialno - da bi se kaj poznalo v zepu. Pa se nekaj - veliko lazje je verjeti (ker tako hocemo), da nas Hrvati ogrozajo, da kradejo nase ozemlje, da so pokvarjeni do amena ipd, kot pa kaj drugega. Ce bi npr. kdo napisal, da je vceraj kaksen hrvaski coln napravil mejni incident, ker je plul v nasih vodah bi takoj verjeli (velika vecina). Ne bi potrebovali nikakrsnih dokazov. Saj se to samo po sebi razume. Ali se je Jansa dogovarjal ali ne - NE VEMO. Lahko verjamemo enemu ali drugemu. Zanimivo je pa prebirati poste kako so eni prepricani v neko resnico. Zato, ker bi radi, da je to tako.

Ropar Antun in nejgova pravica. Svoj inteligentni kvocient kaže tudi s tem, ko v javnosti poudarja vpis JJ-a v matičnem listu. Zelo veliko moških v Sloveniji in še kje ima vpisa Ivan. Sicer ne vem, kaj je bil štos, da so morali vpisovati to ime, vendar je to ime samo eno od imen, tako kot Tone oz. Antun. Kazati nek zaničljiv odnos do nekega imena je samo odraz psihičnega stanja tov. Ropa.

Ales, naj bo za danes dovolj, ura je pozna. Sem se pa že večkrat ob tej zadevi "Rop" spomnil na nogomet in na dogodek v Franciji, kjer so "naši" nadigrali Francoze, ko je takrat še nogometaš Platini pokazal svoje znanje in ob prekinitvi vsem kameram na očeh nabil žogo enemu "našemu" direktno v glavo od strani. Športno, da le kaj. In kje je že danes Platini? Zame je nogometni izmeček in bo tak tudi ostal. Lahko pa ob priliki napišeš še recimo tvoje videnje zadeve Depala vas, če imaš o njej izdelano mnenje, me zanima, ker so konktekst in igralci praktično skoraj isti.

Da razčistimo politični terminološko pojmovanje resnice. Je nekaj kar se je res zgodilo, vendar je za ugotavljanje resnice potrebno ugotoviti kompletno ozadje. Kar pomeni, da sami dogodki niso dovolj za opis resnice, pač pa tudi okoliščine, navade, stalna praksa, pričakovanja okolice. Nikjer pa ni zagotovila, da je resnica politično modra oziroma, da v danem trenutku ne pomeni hude politične napake. Skoraj vedno je razdiralna in uničujoča. Največkrat za tistega, ki jo splasira. Zato se jo v politiki uporablja v izredno majhnih dozah, pa še takrat previdno.

Narobe si me razumel Mirko. Janša ni ničesar kriv, ker mu objektivne krivde dokazati zanesljivo ne bodo mogli. Tudi moralne krivde ni, ker je delal samo tisto, kar je splošna že 10 let trajajoča praksa. Tokrat je napako storil, čeprav zanesljivo ne laže, Rop. Tudi Janša je sicer v preteklosti že mnogokrat po nogometno rečeno "storil prekršek", kar se mu vseskozi maščuje. Tak je pač njegov stil. Od Ropa pa take igre ne bi pričakoval, saj ni ustvarjal vtisa neučakanega in grobega igralca. Star vzorčen primer: v primeru afere z orožjem je lahko diskreditirana cela vrsta ljudi. Zadeva je prišla do pat pozicije, kjer si nihče ne upa več naprej, ker vsaj sam tvega preveč. Četudi bi soudeležence rad potunkal. Pa ne gre, ker so zvezani skupaj. Eden na dno, vsi na dno. Ob vsej velikosti reda trgovanja je nemogoče, da ljudje ne bi vedeli, kaj se je z vsem tistim orožjem dogajalo. Vprašanje pa je, če želijo vedeti. Mislim, da ne, ker bi utegnilo postati predrago. Mnogo ceneje je molčati. Vsaje toliko časa se ustanovi kakšna komisija ...

zupancicff Bodi toliko korekten in navedi vir, če sporočaš tako zanimive novice.

@ales Hvala za primerjavo, v nogometu večinoma ekipa, za katero navijam, žal izgubi. Ne glede na to pa ne morem pristajati na logiko, da naj bo nek klub kaznovan zgolj zaradi izjav trenerja konkurenčnega moštva medijem, da se v nogometu goljufa. Kar brez dokazov in s tremi točkami naprej v naslednje kolo? Oprosti, ne bo šlo tako preprosto skozi.