Rupel: Enotnost je zaželena in koristna!

V spomin na uveljavitev pariške mirovne pogodbe, ki je takratni Jugoslaviji in s tem tudi Sloveniji dodelila velik del Primorske, je v Tatrah danes potekala tudi državna proslava, na kateri je spregovoril slavnostni govornik minister za zunanje zadeve Dimitrij Rupel. Proslave se je udeležil tudi slovenski premier Janez Janša.

Rupel je poudaril, da danes obeležujemo pomemben in vesel dogodek, saj navkljub dejstvu, da je bila Primorska zaradi strateške lege mnogokrat predmet političnih pritiskov, večina primorskih Slovencev danes živi pod okriljem domovine in dodal:

"Primorje, Brkini in Tatre veljajo za partizanske kraje. V teh krajih so doma junaški ljudje. Tako beremo, da nacisti in fašisti niso zlomili bojne morale brkinskega ljudstva, temveč so ga celo spodbudili k še večjim naporom in junaštvom v boju za končno zmago. Toda danes ne slavimo le prizadevnosti, junaštva in zmage, ampak tudi - in predvsem - slovensko vključevanje in združevanje. Proslavljamo svobodo Primorske in celoto, enotnost Slovenije. Izkušnje nas učijo, da je enotnost posebej zaželena in koristna v politiki do sosednih držav!"

Težnje po neodvisnosti

Zgodovinarka in preučevalka organizacije TIGR Mira Cencič je poudarila, da so se prizadevanja Primorcev za priključitev k matičnemu narodu začela že takoj ob italijanski vojaški zasedbi jeseni 1918. Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) oziroma Kraljevina Jugoslavija je podpirala težnje in boj primorskih Slovencev za samoodločbo in priključitev Primorske in Istre k takratni Jugoslaviji, je pojasnila Cencičeva. Tako je jugoslovanska država gmotno podpirala tiskanje slovenskih knjig in drugo kulturno delovanje Primorcev, ki so uradno postali del Italije z rapalsko pogodbo leta 1920. "S tem je pomagala ohranjati slovenstvo na Primorskem," je poudarila zgodovinarka.

Po porazu glavne jugoslovanske zaveznice Francije proti nacistični Nemčiji spomladi 1940 je predvojna jugoslovanska oblast zaradi zbližanja z državami trojnega pakta odrekla pomoč tigrovcem in drugim privržencem odcepitve Primorske in Istre od Italije. "Začela so se celo preganjanja in zapiranja članov organizacije TIGR," je še povedala Cencičeva.

Zgodovinar in direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije Jože Dežman meni, da težnje po priključitvi Primorske tedanji Jugoslaviji "niso bile pogruntavščine komunistične partije". Obenem pa partizanskemu gibanju priznava zasluge za pridobitev Primorske, ki je zanj "epohalen dogodek v zgodovini Slovencev".

Po Dežmanovem mnenju je blizu resnici domneva pokojnega slovenskega ekonomista Aleksandra Bajta, da bi lahko Jugoslavija po drugi svetovni vojni dobila s Slovenci in Hrvati naseljena območja nekdanje Kraljevine Italije, že zaradi vojaškega udara generalov Kraljevine Jugoslavije konec marca 1941.

Razdelitev Primorske

Zgodovinarka z Inštituta za novejšo zgodovino Nevenka Troha je za STA pojasnila, da je po kapitulaciji Italije jeseni 1943 vojaško oblast na ozemlju Primorske in Istre prevzela nemška vojska. Nemci so del civilne uprave "zaradi taktičnih razlogov prepustili Slovencem", je povedala zgodovinarka. Tako so primorski Slovenci v narodnostno popolnoma slovenskih delih dobili slovenske župane. Lahko so tudi znova odpirali slovenske osnovne šole in tudi gimnazije.

"V Trstu pa je civilna oblast ostala v rokah Italijanov," je dejala Trohova in dodala, da je ozemlje Primorske in Istre, na katerem je nacistična Nemčija oblikovala tako imenovano operacijsko cono Jadransko primorje, "pravno formalno ostalo del Italije". Maja 1945 so Istro in vzhodne dele s Slovenci naseljenega območja nekdanje Kraljevine Italije zasedle jugoslovanske partizanske sile, zahodni del Primorske pa enote zahodnih zaveznikov. Primorska je bila tako razdeljena na dve zasedbeni coni: cono A, ki jo je upravljala Zavezniška vojaška uprava in na cono B, ki jo je upravljala Vojaška uprava Jugoslovanske armade.

Kmalu pa so mednarodni zavezniki Jugoslaviji kot državi, ki jo je Italija napadla, za njen prispevek v boju proti fašizmu in nacizmu priznali pravico, da priključi ozemlja, ki jih je z rapalsko pogodbo izgubila. Obveljal je francoski, t.i. kompromisni predlog, po katerem je pod Italijo prišla Benečija, Rezija, Gorica in Kanalska dolina, pod Jugoslavijo pa preostali del Primorske, Istra z Reko, vsi otoki in Zadar z okolico. Ta razmejitev je bila določena v Parizu 10. februarja 1947 s podpisom pariške mirovne pogodbe, ki je začela veljati 15. septembra istega leta. Širša okolica Trsta pa je postala nevtralna država Svobodno tržaško ozemlje (STO).

Dežman: Krivda na strani Jugoslavije

Glede povojne usode Trsta in Gorice Dežman meni, da je za izgubo Gorice kriva kar takratna Jugoslavija sama. Trsta pa po njegovih besedah nismo dobili zato, ker jugoslovanskih teženj po tem mestu ni podprla njena takratna zaveznica Sovjetska zveza.

Trohova pa meni, da je domneva o jugoslovanski krivdi za izgubo Gorice težko dokazljiva. "Vsako pogajanje je daj-dam," je dejala in opozorila, da je "na območju, ki jih je Jugoslavija dobila s pariško mirovno pogodbo živelo okrog 150 do 200 tisoč Italijanov, torej je morala Jugoslavija nekaj tudi izgubiti". Zavezniki so namreč pri določanju meje gledali na Jugoslavijo kot celoto. Tako je zunaj slovenskih meja ostalo na desettisoče Slovencev, medtem ko je Hrvaška po drugi svetovni vojni dobila vsa nekdanja italijanska ozemlja, na katerih je živela hrvaška manjšina.

Status STO je postal vir napetosti med Jugoslavijo in Italijo. Oktobra 1954 sta obe državi v Londonu na pobudo mednarodnih zaveznikov sklenili memorandum o soglasju, s katerim je bila dokončno dorečena razmejitev, določena s pariško mirovno pogodbo: cona A STO se je dodelila Italiji, cona B pa Jugoslaviji. S priključitvijo cone B je Slovenija dobila svojo lastno obalo in tudi svoje lastno morje ter tudi neposreden izhod na odprto morje, ki ga ima še danes.