Rupel je v pismu Piculi med drugim sporočil, da je bil temeljni namen njegovega sobotnega telefonskega poziva in nato tudi pisma pripraviti pogoje za njuno čimprejšnje srečanje, a do odgovora s hrvaške strani ni prišlo.
Rupel je poudaril, da ne želi meddržavne polemike ali prepirov, mora pa braniti slovenskega državljana, ki se je nelegalno znašel v hrvaškem zaporu. Formalni in neformalni pogovori, pogosti osebni stiki in srečanja med ministroma sosednjih držav so po Ruplovem mnenju povsod nekaj samoumevnega in nujnega, je opozoril slovenski zunanji minister in med drugim dodal da sta molk in odsotnost dialoga najslabša.
Hiša Joška Jorasa se ne nahaja na hrvaškem ozemlju!
Kar zadeva primer Joško Joras, je minister Rupel poudaril, da je neutemeljena aretacija slovenskega državljana v sedanjih, že sicer pregretih odnosih med državama skrajno nerazumljiva poteza, kazen pa nesorazmerna prekrškom, ki jih je storil. Pri primeru domnevnega zborovanja intelektualcev v podporo Jorasu po Ruplovem mnenju ne gre za vprašanje dovoljenja takšnega zborovanja, ampak za svoboden prestop meje.
Minister Rupel je med drugim zavrnil navedbo iz pisma ministra Picule, da se Jorasova hiša nahaja na hrvaškem ozemlju, ki nikdar ni bilo pod slovensko jurisdikcijo. Kot opozarja Rupel, razhajanje slovenskega in hrvaškega stališča izhaja prav iz dejstva, da je bilo spornih 113 ha zemljišč južno od Dragonje ves čas po drugi svetovni vojni pod slovensko jurisdikcijo. O tem, kot piše Rupel, pričajo vsi zakoni o območjih mest in naselij, ki natančno opredeljujejo območje RS, ter tudi dejstvo, da je zemljiška knjiga za to območje ves čas na sodišču v Piranu in da so se zemljiško knjižni postopki vodili in vpisovali v to knjigo le na sodišču v Piranu.
Hrvaška geodetska uprava je leta 1967 znova potrdila točnost poteka republiške meje po južni katastrski meji katastrske občine Sečovlje, ne pa po reki Dragonji; po letu 1967 do danes se ni dogajalo nič takega, kar bi vplivalo na spremembo stališča geodetske uprave in s tem uradnih organov Republike Hrvaške, v pismu poudarja minister Rupel. Ministru Piculi je še sporočil, da stanje v zaselkih ni bilo nikdar formalnopravno urejeno zato, ker so se prebivalci zaselkov Mlini in Bužini leta 1948 in 1949 uprli zahtevani priključitvi krajevni skupnosti Kaštel in dosegli priključitev h krajevnemu odboru Sečovlje.
Ob navedbi ministra Picule o statusu mejne točke Sečovlje - Plovanija je Rupel poudaril, da ta tudi po mnenju hrvaške strani nima značaja mejnega prehoda. Pri tem je navedel noti hrvaškega zunanjega ministrstva iz leta 1994, ki potrjujeta slovensko stališče, da je Plovanija samo začasen mejni prehod in kot tak ne more prejudicirati meje.
Sredinska črta Piranskega zaliva ne predstavlja razmejitvene črte med Slovenijo in Hrvaško
Glede navedbe ministra Picule, da slovenski ribiški čolni prehajajo sredinsko črto še pred začetkom izvajanja Sporazuma o obmejnem prometu in sodelovanju v delu gospodarskega ribolova, pa je Rupel znova opozoril, da upoštevajoč celovito besedilo 15. člena Konvencije ZN o pomorskem mednarodnem pravu, sredinska črta Piranskega zaliva ne predstavlja razmejitvene črte med Slovenijo in Hrvaško. Rupel poudarja, da je sredinska črta namišljena ter da nikdar ni predstavljala zgodovinske realnosti.
Ob tem je minister Rupel ponovil, da imajo državni organi in državljani Slovenije, tudi v smislu mnenja Badinterjeve arbitražne komisije, pravico nadaljevati z izvajanjem jurisdikcije in vseh aktivnosti kot ob osamosvojitvi dne 25. junija 1991. V skladu s tem slovenski ribiči ribarijo izključno v njihovem že tradicionalnem ribolovnem območju, slovenska policija pa nadzoruje morski akvatorij kot na dan 25. junija 1991. V okviru tega slovenska stran vlaga vse potrebne napore, da do incidentov ne bi prihajalo, obenem pa z zaskrbljenostjo opozarja, da hrvaški ribiči vse pogosteje prihajajo v slovensko morje in pri tem izvajajo vse nevarnejše manevre, navaja Rupel.
Kot je znano, je Picula kolegu Ruplu v nedavnem pismu zagotovil, da je Hrvaška še naprej pripravljena na dialog s slovensko stranjo s ciljem, da se poiščejo za obe strani sprejemljive rešitve za odprta vprašanja med državama. Obenem je dodal, da ni prepričan, da bi bil sestanek med ministroma v sedanjem času incidentnih situacij in slovenske internacionalizacije nekaterih segmentov dvostranskih odnosov ploden.
