S čopičem v službo na 2866,5 metra

Uradna restavratorska odprava je tokrat trajala le en dan in je štela dva člana iz več razlogov, predvsem logističnih in praktičnih. Drugi projekti sodelavcev, letni dopusti, vreme, rezervacije prenočišč v planinskih domovih. "Če nas je več, je malo nerodno, tudi dobiti in rezervirati prenočišče vnaprej, saj smo odvisni od vremena. Lahko rezerviramo teden ali dva vnaprej, potem pa vremenske razmere ne ustrezajo," v pogovoru za 24ur.com pojasnjuje Martin Kavčič iz Restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS).

"Lažje je, če se stvar opravi v enem dnevu. Načeloma se dogovorimo za konec tedna, imate čas, imamo. Od začetka tedna se spremlja vreme in nato izberemo dan, ki je najbolj ustrezen," Kavčič razlaga, zakaj je logistično lažji en sam dan, čeprav je tako bolj naporno in je nekoliko več hitenja.

Do vrha Triglava sta 30. julija s krajšim postankom potrebovala štiri ure in pol. S seboj sta vzela barve in najnujnejše orodje, lestev pa so imeli že spravljeno v Staničevem zavetišču. Prebarvala sta streho Aljaževega stolpa, osvežila napis nad vrati, ki se je mestoma luščil. Vzdrževalna dela na vrhu Triglava so jima vzela dve uri in pol, preden sta se vrnila v dolino.

Za restavratorski podvig na 2864 metrih niso dovolj samo stabilne vremenske razmere, tudi vlaga ne sme biti visoka. Zaradi trajnosti, pojasnjuje restavrator: "Ne gre za to, da se barva ne bi posušila, a če hočemo, da se posuši pravilno in je tako bolj obstojna, je dobro, da ni previsoka vlaga. Ta barva se posuši relativno hitro, saj je dvokomponentna. Ko trdilec in razredčilo reagirata med seboj, se na otip hitro posuši, v 10 do 15 minutah je na otip suha," pojasnjuje, da sveže prebarvanih površin ni treba zaščititi in čakati pol dneva.

Restavratorjem v Heliosu posebej pripravijo namensko barvo v dveh odtenkih – temno in svetlo sivi. Za streho in napis se uporabi temnejši, za trup stolpa svetlejši. "Načeloma se te barve v trgovini ne dobi, pripravljena je bila prav za to in to nam jo oni namešajo. Količinsko je sicer ne porabimo veliko, midva sva za streho porabila morda deciliter barve. Jo imamo pa vseeno nekaj litrov na zalogi, dokler je ne porabimo, potem pa se spet slišimo s Heliosom," opisuje.

Glavni tokratni poseg na Aljaževem stolpu je bilo barvanje celotne zunanje površine strehe s temnosivo namensko barvo, saj je ta rahlo obledela, predvsem pa zato, ker se je na njej nabralo večje število prask. Kot pojasnjuje Kavčič, je večina prask na strehi posledica hoje z derezami ali udarcev s cepinom.

Praske na strehi? Da, kajti čeprav je poletje glavna (in za večino pohodnikov tudi edina) sezona vzponov na najvišji slovenski vrh, ga številni izkušeni entuziasti obiščejo tudi v zimskih razmerah. Aljažev stolp je s streho ter zastavico vred visok dva metra in pol, (vsaj) toliko snega pa se tam nabere tudi pozimi, ko ga pogosto obdajo debela snežna odeja ali zameti.

"Ljudje vidijo zastavico, ki kuka ven, ne pomislijo pa, da je okrog še ta streha in ko stopijo tja z derezami, majčkeno podrgnejo. Ali pa je snega toliko, da se stolpa sploh ne vidi, zato s palico ali cepinom malo zbadajo naokrog, da vidijo, kje je," pojasnjuje nastanek prask tam, kjer marsikdo ne pomisli, da bi sploh lahko nastale.

Zastavico sta pobarvala na mestih odkruškov barve, iz istega razloga pa sta v celoti osvežila napis Aljažev stolp nad vrati. Prebarvani so bili še drugi bolj izpostavljeni deli stolpa, kot so diagonalne opore in prag.

"Kar je padalo stran, sva postrgala in pobarvala na novo. Preverila sva tudi, kaj je s panoramo, ki je bila v stolp umeščena lani in jo zdaj bolj pozorno spremljamo. Kako se bodo na razmere na vrhu odzvale barve, ali se bo pojavila kakšna praska, morda celo grafiti," našteva.

Večjih sprememb na poslikavi zaradi vremenskih razmer, ki so na vrhu Triglava, predvsem pozimi, še posebej ekstremne, nista zaznala. Na panorami so bile najdene le manjše, po vsej verjetnosti nenamerne praske, ki so jih manj pozorni obiskovalci povzročili ob gibanju v notranjosti stolpa.

"Včasih je bilo notri kar veliko opreme. Prvotno so bili v stolpu še trije stolčki, samovar, odeja, rezervna stekelca, kositrni kozarci. Ampak že Jakob Aljaž je rekel, da je panorama zanj najvrednejši del stolpa. Da se lahko pohodnik razgleda po slovenskih krajih, dokler seže pogled. Skozi spodnja okenca lahko opazuje ta čudoviti slovenski svet in primerja to, kar vidi v naravi, s triglavsko panoramo na steni," opiše delo akademske slikarke Maje Šubic.

Po besedah sogovornika od prenove stolpa leta 2018 hujših primerov vandalizma niso zaznali, da bi kdo plezal na stolp ali kaj podobnega. "Ta odnos se je malo spremenil. Tu in tam se še pojavi kakšen grafit, nalepka. Večinoma se lepi okrog, po spomenici, patentu za žig, stolp le tu in tam dobi kakšno nalepko ali napis, kar saniramo med rednim vzdrževanjem. Na Triglav se običajno vsako leto odpravimo pred sezono in po njej, da preverimo, kakšno je stanje," pojasnjuje.

Glede nalepk, ki jih obiskovalci Triglava sicer še vedno puščajo za seboj, Kavčič pravi, da se je stanje od prenove dodobra izboljšalo. "Verjetno deluje psihološki faktor. Ko so tri nalepke že gor, je četrto in peto veliko lažje dati. Ko jih je tam pet, število potem eksponentno naraste. Ker pa se to redno vzdržuje, hodimo gor in jih odstranjujemo, je stanje boljše," pravi. Nalepke najprej poskušajo odstraniti mehansko, sicer uporabijo čistilo in alkohol, acetonu se izogibajo, saj ta odstrani tudi barvo.

Na vrhu restavratorji seveda nikoli niso sami, stolp si delijo z vsemi, ki prisopihajo tja. "Malo se je treba prilagoditi drug drugemu. Načeloma tudi planinci, ki so takrat gor, to lepo sprejmejo, ko jim pojasnimo, kaj počnemo. Če se le da, prekinemo delo in se umaknemo, da se lahko fotografirajo, ali pa prosijo, da jih fotografiramo mi," pravi. 

Doda, da so bili konec julija na Triglavu predvsem tuji pohodniki: "Pogovarjala sva se tudi z vodnikom, ki je dejal, da gremo Slovenci junija in julija najprej na morje, avgusta pa nato sem gor."

Sta pa med spustom naletela na slovenskega planinca, ki se je Kavčičevega kolega Gorazda Lemajiča spomnil izpred let, ko so stolp prepeljali v dolino na temeljito obnovo.

Preden je to postalo njegova služba, je bil Kavčič, ki je navdušen hribolazec, na Triglavu petkrat. Od leta 2018 pa se je službeno povzpel še desetkrat.

Zgodba se je sicer začela z Gorazdom Lemajičem iz Narodnega muzeja Slovenije, ki je o Aljaževem stolpu posnel tudi film Ta pleh ima dušo. Pred leti smo restavratorja Aljaževega stolpa ujeli na Kredarici, pogovor z njim si lahko preberete na spodnji povezavi:

"Film je bil en tak vsebinski prolog. On je prišel na idejo, da bi vse spomenike urejala neka institucija, skrb za Aljažev stolp je bila prepuščena dobronamernim ljudem. Združeni so bili v neformalno društvo, ki je za to skrbelo v svoji dobri veri na najboljši način, čeprav bi bil s strokovnega vidika kakšen poseg morda boljši. Ampak oni so zaslužni in so poskrbeli za to, da imamo Triglav še zdaj v originalni podobi," je Kavčič hvaležen entuziastom, ki so prej skrbeli za stolp.

Lemajič se je obrnil na Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS), ki ga vodi Jernej Hudolin, tudi sam "en tak hribovc", kot ga opiše Kavčič. "Preprosto je prišel v naš oddelek, kjer pripravljamo dokumentacijo za spomenike, konservatorske načrte. Vprašal je, kdo bi se ukvarjal z Aljaževim stolpom. Sam sem že prej rad hodil po hribih, zato sem se oglasil. Še v službenem času hoditi po hribih, kaj bi si človek želel lepšega," se smeji zaposleni v restavratorskem centru ZVKDS, ki je v zadnjih letih postal skrbnik Aljaževega stolpa.

Čeprav pravi, da je zahteven vsak poseg, Aljažev stolp ne velja za zahteven in obsežen projekt, kot denimo poslopje Drame ali Opere.

Se pa dobro zaveda močnega in simbolnega pomena, ki ga ima sam Triglav. "Simbol slovenstva, simbol vztrajnosti. Neke vrste svetinja Slovencev. Sploh v teh časih, ko se velikokrat pogovarjamo o odnosih med različnimi kulturami, kje smo, kaj smo. Triglav se mi zdi lep materialni izraz, ki res ne deli. Je en tak identifikacijski element za Slovence," čustveno naniza.

Česa pa se Kavčič glede Aljaževega stolpa boji? Narave ne, glede na to, da ji ta kljubuje že 130 let. "Najslabše bi bilo, da ga pozabimo ali zanemarimo," poudari. Restavratorji se sicer najbolj bojijo vandalizma. "To je narodni simbol in do njega se je treba vesti spoštljivo in vsi moramo poskrbeti zanj, ne le institucije," sogovornik za konec položi na srce.