S prvo plačo kupil prvo kačo, zdaj ima več kot 600 eksotičnih živali

Zakaj se Aleš Mlinar tudi strupenih živali ne boji? "Jaz mislim, da se strahu naučimo. Ob rojstvu se ne bojiš, šele ko ti nekdo reče, pazi, kača, se začneš bati," pojasnjuje. 

"Mene kot otroka niso za nobeno žival strašili. Zato so mi bile od nekdaj zanimive," pravi. Ko je bil otrok, so imeli poleg psa in rib tudi želve, pri starih starših pa tudi druge živali, na primer zajce. Zelo rad je bral tudi National Geographic, ki ga je še bolj navdušil nad eksotičnimi živalmi. "Ko sem to bral, sem rekel, da bom enkrat imel kačo," se spominja. 

Ko je dobil prvo službo, delal je kot slikopleskar, je za prvo plačo kupil prvo kačo. Rdečerepega udava je tako domov prinesel pri 18 letih, zanj pa je odštel kar tretjino plače. Z očetom sta mu naredila terarij, v enem letu pa se je nato pri njem nabralo še 30 plazilcev. "V bistvu je šlo vse, kar sem zaslužil, za živali in opremo," pravi. 

Takrat so se živali prodajale prek oglasnika in kot se spominja, je kupil vse, kar se je dalo kupiti. "Živali so pripeljali tudi iz Češke in Nemčije," dodaja. Leta 2004 je prvotno zbirko nadgradil še s strupenimi kačami, kot prva strupenjača se mu je pridružil puščavski rogati gad. Zanj se je odločil, ker je manjša vrsta, ne tako agresivna, pa tudi ne tako zelo strupena. 

Sledila je rogata suličarka iz Kostarike, nato pa koralna kobra iz Južnoafriške republike. "Tudi ne tako zelo strupeni kači. Pazil sem, da niso tako strupene, da bi lahko ob ugrizu kar takoj umrl. Lahko bi izgubil kakšen prst, ampak umrl pa ne bi," razlaga. Preden je domov pripeljal bolj strupene vrste, kot so črne ali zelene mambe, je kupil protistrupe, šele nato živali. "Tu pa povratka ni. Če te ugrizne, si brez protistrupa zagotovo mrtev. Če pa imaš protistrupe, obstaja verjetnost, da boš imel poškodovan ud ali da boš invalid," pripoveduje.

'Vesel sem, da sem sploh živ'

Kljub temu, da se živali načeloma ne boji, pravi, da nekaj strahospoštovanja do določenih vrst vseeno mora biti. Zaradi ugrizov strupenih kač je že trikrat pristal v bolnišnici. Leta 2015 ga je med čiščenjem terarija ugriznila diamantna klopotača. "Takrat je bilo 50:50, da preživim, tako da sem imel veliko srečo. Blazno srečo, da smo imeli svoje protistrupe, pa tudi, da so jih v kliničnem centru tako hitro dobili," pripoveduje. 

"Če ti posegaš v njeno okolje, kača je majhna, se seveda počuti ogroženo," pravi in dodaja, da se je pač zgodila nesreča, da ni bil dovolj previden, tudi rokavic ni nosil. Po ugrizu je zaprl terarij in poklical pomoč – tudi prijatelja v Avstriji, da je prinesel dodatne protistrupe. "Zaradi bolečin sem bil tako omamljen, da na koncu niti nisem več vedel, kaj se dogaja. A organe so uspeli rešiti," nam je zaupal. Čeprav ga je kača ugriznila le z enim zobom v mezinec, so mu namreč začela delno odpovedovati tako jetra kot ledvici. Rešili so tudi njegovo roko, čeprav so tam posledice še vedno vidne.

A kljub temu njegova ljubezen do plazilcev ni nič manjša. "Kača ni kriva, da sem jaz posegal v njen teritorij," pravi in dodaja, da zanjo še vedno lepo skrbi. Ugrizi se sicer še vedno dogajajo, ampak pri mladičih. "Določene vrste ne želijo jesti, zato ker v naravi jedo samo specifično hrano z določenega območja, posledično pa druge hrane ne prepoznajo kot hrano. Kačo moraš zato prijeti za glavo in jo na silo hraniti, dokler ne ugotovi, da gre za hrano," razlaga Mlinar. 

600 živali na 350 kvadratnih metrih površine

Mlinar je resnično strokovnjak za eksotične živali, danes se tudi ukvarja izključno z njimi. Razstave njegovega podjetja Raptiles Nest veljajo za ene največjih v Evropi, pripravlja pa jih od leta 2009. Najnovejša razstava je mešana, saj so razstavljene tako kače kot tudi škorpijoni, kuščarji in pajki. 

In ko berete o smrtno nevarnih ugrizih strupenjač, imate do obiska razstave verjetno zadržke. A povsem zaman, saj so kače zaprte v terarije in nevarnosti, da bi komu kaj naredile, ni. "Kadar so obiskovalci na razstavi, terarijev ne odpiramo," pravi Mlinar. Kljub temu lahko obiskovalci, če želijo, v roke primejo kraljevega pitona, ki ni strupen. "Za varnost je izjemno dobro poskrbljeno, seveda se nikomur od obiskovalcev ni in se niti ne more nič zgoditi," zagotavlja strokovnjak.

Na trenutni razstavi si lahko ogledate 65 različnih vrst, a to je le ena petina vseh živali, ki jih ima. Doma ima sicer 55 terarijev za kače, 55 za kuščarje in okoli 60 za pajke. Skupaj ima za okoli 600 živali 350 kvadratnih metrov površine, poleg tega pa ima še kar nekaj skladiščnega prostora za vso opremo, pa tudi prostor za miši, ki jih goji sam. "To je dejansko zelo velika mešana razstava, za večjo žal sploh ni prostora," je povedal. Poleg vseh eksotičnih živali ima doma tudi dva psa in ribe.

Z obiskom razstav lahko premagate strah

Glede na pretekle izkušnje, je z obiskom razstave marsikdo premagal strah pred kačami ali pajki. "Določeni ljudje, ki so se bali, so včasih čakali zunaj, pa so po tem, ko je kačo 20 ljudi držalo po rokah, videli, da ni nič hudega. Potem so se je upali tudi dotakniti. Ogromno ljudi, ki se boji kač, se jih na razstavi nato upa tudi dotakniti," pravi. 

Poleg že poznanih gadov in pitonov si je možno ogledati tudi tropsko velikanko (zelena anakonda) in ene od največjih (kraljeva kobra, diamantna klopotača), najhitrejših (črna mamba) in najbolj strupenih strupenjač (taipan) na svetu.

Najljubše vrste Mlinar sicer nima, ker so vse živali, ki jih izbira, zelo posebne. Morda je med ljubšimi kraljeva kobra, ker je res ogromna. "Zraste štiri metre in pol in je največja strupenjača na svetu," pravi Mlinar, ki pojasnjuje, da v naravi v 90 odstotkih je samo druge kače. "Je precej agresivna vrsta, moja je navajena na podgane," razlaga.  

"Gabonske gade imam tudi zelo rad zaradi barvitosti," pravi in dodaja, da je navdušen tudi nad bradavičarji. Zanimalo nas je, če obstaja kakšna vrsta, ki je ne bi želel imeti, morda zato, ker je prenevarna. "So vrste, ki jih ne bi želel imeti, ampak ne zaradi strupenosti ali česa podobnega, pač pa zato, ker mi enostavno niso lepe," pravi in razlaga, da mu enostavno niso všeč oblike ali barve. 

Pajki: v zbirki je eden največjih in eden najbolj strupenih pajkov na svetu

Obiskovalci si lahko od blizu ogledajo približno 15 milimetrov veliko črno vdovo, ki jo je Mlinar kupil na sejmu v Nemčiji. "Cena črnih vdov je majhna," pravi poznavalec, zanjo je odštel okoli 50 evrov. "To je najbolj strupen evropski pajek," pravi. Črne vdove namreč živijo približno dve leti. 

Povsem druga zgodba je pri enem največjih pajkov na svetu, ptičjem pajku. Ti namreč živijo tudi do 25 let, zrastejo pa do 30 centimetrov. Zanj bi odšteli približno 400 evrov.

Da bi ga bolje videli, ga je skušal premakniti izpod veje v terariju. "To je ena bolj agresivnih vrst," je povedal, medtem ko je pajek, ki ga je skušal premakniti, grizel palico. A večja nevarnost, kot da bi ga ugriznil, je ta, da bi padel iz terarija, je zaskrbljeno povedal. Seveda sem si predstavljala, kako težko bi ga bilo ujeti, a kot pojasnjuje Mlinar, ga ne skrbi naša varnost, pač pa dobrobit pajka. Ob padcu bi mu namreč lahko počil zadek, pajek pa bi izkrvavel. 

Gotovo je največja in najdebelejša kača na razstavi anakonda. "Anakonde so načeloma zelo agresivne, moja na srečo ni," pravi Mlinar. Anakonde svoj plen ubijejo tako, da ga zadušijo. Ovijejo se okoli plena in vsakič, ko izdihne, malenkost bolj stisnejo, vse dokler sploh ne more več vdihniti. Marsikdo je že slišal za mit, da se anakonda rada uleže poleg svojega lastnika, da bi izmerila, kako velika je in če ga že lahko poje. A Mlinar pravi, da je to resnično le mit. 

Seveda pa ne manjka niti kuščarjev. Med drugim ima Mlinar tudi kubanskega legvana, ki spada med kritično ogrožene vrste. "Iz narave ga ne moreš več dobiti. Tega, pa še dva imam doma, vzgojeni so v praškem živalskem vrtu. Je lepa, zanimiva in redka vrsta," je pojasnil. Razstavljeni samec je star osem let, njihova življenjska doba pa je dobrih 40 let. 

'Imam veliko rednih strank, ki vedo, da bodo na razstavi vedno videle kaj novega'

Mlinar je pripravil že okoli 30 razstav, večinoma po tujini, predvsem Italiji. Sodeloval je tudi z živalskim vrtom v Celovcu, povezal pa se je tudi z več muzeji, ki ga z veseljem gostijo. Po tujini bi za takšno razstavo odrasla oseba odštela približno 15 evrov, v Sloveniji pa je cena nižja. "Kar imamo razstav v Sloveniji, so cene vedno enake," pravi. 

Pojasnjuje še, da ima veliko rednih obiskovalcev. "Ker imam toliko vrst, jih lahko na razstavah ves čas menjam. Veliko imam torej takšnih obiskovalcev, ki pridejo na vsako razstavo, saj vedo, da bodo vedno videli kaj novega," je pojasnil in dodal, da je veliko tudi družin, ki ne želijo, da bi se njihovi otroci živali bali. 

Cene določenih pitonov lahko sežejo tudi do 25.000, udavov tudi 45.000 evrov

In od kod vse te živali pridejo? Mlinar pojasnjuje, da lastniki eksotične živali prodajajo in kupujejo na sejmih, predvsem v Nemčiji, na Nizozemskem in Češkem. Rejci pa so tudi v Avstriji. 

"Cene živali so zelo odvisne od vrste," pravi. Zanimivo je, da strupenjače ne dosegajo takšnih cen kot nestrupene kače. Ljudi, ki imajo nestrupene kače, je bistveno več kot tistih, ki imajo strupene, ker je povpraševanja za nestrupene kače bistveno več, so tudi cene precej višje. "Zato je cena za določene pitone lahko tudi 25.000 ali 30.000 evrov, cena za udave 45.000 evrov, medtem ko je cena za super redko strupenjačo okoli 5000 evrov," pojasnjuje.