S šestimi otroki dva meseca na Madagaskarju

Peter, Martin, Matevž, Andrej, Nina in Maša si letošnjega poletja niso krajšali s skakanjem v morje, pač pa so ga preživeli z vrstniki okoli 8000 kilometrov stran od doma. "Igrali smo nogomet, se igrali s frnikolami, s piščančki, račkami," razlagajo nadebudni, nadvse povezani bratje in sestri. "Prali so perilo, se kopali v reki, mislim, da so 'narabutali' vse pasijonke daleč naokrog, kar jih je bilo,"  nadaljuje njihova mama Eva Fortuna in hkrati poudari: "Vsi otroci so že pred odhodom vedeli, da tja ne gremo na počitnice, ampak delat. Starejši fantje so vedeli, da bodo asistirali pri zobozdravstvenih in kirurških posegih, ne pa v porodnišnici ali bolnišnici." Eva je namreč zdravnica, zobozdravnica in maksilofacialna kirurginja, njen mož Gašper pa zobozdravnik in oralni kirurg. On je tako prevzel dobršen del zobozdravstva, ona pa poleg tega še dispanzer, kirurške posege, tudi porode. A ni bilo dovolj, da so prišli. Če sta hotela karkoli delati, sta morala vso opremo prinesti s seboj: od Slovenije prek Istanbula, Mavricija, do misijona Ampitafa, ki je od glavnega mesta Madagaskarja Antananariva po cesti oddaljen 900 kilometrov, so tako pritovorili 18 torb prtljage, od tega je bila samo medicinska oprema v 15 torbah, skupaj težka 23 kilogramov. Potovali so kar tri dni, "zadnjih 60 kilometrov je bilo vožnje 10 ur," opiše Gašper Fortuna. Ceste so primerne le za terenska vozila, traktorje in tovornjake, nič nenavadnega ni, če je sredi ceste meter globoka luknja. 

Eva je bila na Madagaskarju prvič kot študentka medicine leta 2004. Najbolj pretresljivo je bilo, ko so v dispanzer sedaj že pokojne slovenske misijonarke Terezije Pavlič v Ranomeni na rokah prinesli komaj 5-letnega dečka, ki ga je na jutranji paši vol z rogom zabodel v trebuh. Otroka s prebodeno trebušno steno so do oskrbe nosili kar pet ur, z medicinsko sestro Jasno Pirc pa sta ga operirali kar na verandi. "Ker je jokal, sva ga umirili s petjem Uspavanke za Evo Andreja Šifrerja," se spominja Eva. Trebuh sta mu zašili z zadnjim šivom, ki sta ga še imeli in mu rešili življenje. Fantka je ponovno obiskala tri leta pozneje, ko je še drugič potovala na Madagaskar, takrat že kot mlada zdravnica: "Bil je zdrav, brazgotina je bila praktično nevidna, le čisto piškave zobe je imel." Oba obiska sta ji spremenila življenje in ni minil dan, da se ne bi spomnila na tamkajšnje ljudi. "Zdi se mi, da sem vse težave lažje premagovala zaradi zavedanja, kako je njim. Postala sem srečnejši, hvaležnejši človek," je prepričana in prav zato si je nadvse želela, da bi ta svet spoznali tudi njeni otroci. Le počakati je morala, da je bil najmlajši star vsaj 5 let: "Da ni več v plenicah, da se ne plazi po tleh in ne daje vsega v usta."  Letalske karte so kupili letos spomladi.

Misijon Ampitafa na odročnem kraju na jugovzhodu Madagaskarja je njegov ustanovitelj, slovenski misijonar Janez Krmelj v 17 letih še povečal, med Evinim zadnjim obiskom je bilo hiš tam pol manj, domačini pa še vedno živijo enako skromno, brez elektrike in vode. A tudi tja prek Kitajske vdira moderna tehnologija: telefoni, radijski sprejemniki, celo televizorji – vsi na sončne celice. So pa, opisuje Eva Fortuna, le še v slabšem stanju tamkajšnje ceste. Razlog za to so med drugim klinčki oziroma nageljnove žbice, ki so jih domačini začeli gojiti za varnejšo starost, so torej nekakšna renta: "Obrodijo namreč šele čez 20, 30 let, in to imajo potem zato, da na starost prodajajo. Zaradi tovornjakov, ki te klinčke odvažajo, so ceste povsem razrite. Mi smo včasih za enako pot potrebovali pol manj časa kot zdaj." Cest namreč ne vzdržuje nihče.                

Da sta lahko na območju, velikem sto krat sto kilometrov z okoli 80.000 prebivalci delala kot zobozdravnik in zdravnica, sta morala, kot rečeno, s sabo prinesti vse: "Od zdravil do obvezilnega materiala, rokavice, sterilne rokavice, šive, ves kirurški material, orodje," našteva Gašper Fortuna. Prinesli pa so tudi okoli 100 očal, ki so jih razdelili po tem, ko sta najstarejši sin Peter in Eva domačinom izmerila dioptrijo. Z njimi so morali sicer vsi komunicirati v enem od malgaških narečij, saj ne govorijo ne angleško ne francosko, ki je sicer eden od uradnih jezikov. "Imajo svojo izgovorjavo, svoje besede, tako da je bilo, kot da smo se naučili 'prekmurščino'", je nazorna Eva Fortuna, sin Matevž pa doda, da so se z vrstniki sporazumevali tudi s pantomimo. Domačini so belih odraslih sicer vajeni, saj v tamkajšnji misijon prihajajo zdravstveni delavci in udeleženci oratorija, nikoli pa še niso videli belih otrok. "Kakšna dva, tri dni so se gledali bolj od daleč, ko pa smo jim dali žogo, so se hitro spoprijateljili," opiše Eva. Če so starejši štirje fantje pomagali mami in očetu, pa sta mlajši deklici pomagali v kuhinji. Vsak dan sta pomagali pripraviti riž in ga trli v velikih možnarjih. Z nadaljnjim trenjem iz njega nastane riževa moka, iz katere so jim kuharice pripravljale priboljške. Hrana je precej enolična, zaradi pomanjkanja je niti ne zadostuje za tri obroke na dan. Domačini so vajeni živeti iz rok v usta in si zalog za težke čase ne pripravljajo. Kadar jim sicer pogosti cikloni uničijo pridelek, je misijonar tisti, ki poskrbi, da ne ostanejo lačni. "Omogoči jim, da lahko na dostojanstven način nekaj zaslužijo, pa tudi če je to le pometanje dvorišča, da si lahko kupijo riž in poskrbijo za družino," pojasnjuje Eva.  

Življenja, kakršnega tam živijo, si ne moremo predstavljati. "Skoraj dobesedno padeš v srednji vek," je nazoren Gašper Fortuna. "Avto ima le misijonar, ceste so tako slabe, da se lahko po njih vozijo le terenska vozila, traktorji in tovornjaki, taksi prevoze opravljajo z motorjem. Ljudje večinoma pešačijo." Hiše so običajno zgrajene iz palmovih stebel in  dvignjene od tal zaradi dežja, podgan in kač. Velik vpliv imajo vrači. Ti so recimo razširili vest, da je tisti, ki izruje oči otroku albinu in jih da v žep, neviden in lahko krade, saj ga ne bo nihče videl. Zaradi ubojev otrok albinov je država celo odredila njihovo evakuacijo v enega od zavetišč. "Tudi mi smo peljali več teh otrok," o pretresljivem dogajanju pripoveduje Eva Fortuna, "bili smo celo priča napadom, da so starše albinov ranili, otrok pa je medem zbežal."

K vračem se obračajo tudi tisti, ki imajo zdravstvene težave. Zdravijo jih z amuleti, zapestnicami, medtem pa se njihovo zdravje lahko celo tako zelo poslabša, da jim ni več pomoči. Tudi sicer domačini v bolnišnico pridejo šele, ko je z njimi zares že zelo hudo. "Vsi pacienti, ki tam pridejo do bolnišnice, pri nas pristanejo na intenzivni negi," pravi Gašper Fortuna, Eva pa doda, da so včasih res naredili čudež. "Ni se pa vedno tako izteklo, kar je bilo težko, še posebej, kadar je šlo za majhne otroke." Na Madagaskarju so bili namreč v njihovem hladnem delu leta, ko tudi tam razsajajo respiratorni virusi, nevarni za majhne otroke. Tudi oni bi tako potrebovali bolnišnično zdravljenje in predihavanje, a te možnosti nimajo. Zaradi komarjev je sicer tam veliko malarije, pogoste so okužbe z glistami in drugimi paraziti, ki človeka izčrpavajo na dolgi rok. Težave imajo tudi zaradi alkoholizma. "Zelo veliko je končnih jetrnih odpovedi že pri zelo mladih, starih dobrih 20 let," o žalostni statistiki pove Eva Fortuna. Zobozdravstvena ordinacija, bolnišnica in porodnišnica so poleg šole jedro misijona, a za tiste najbolj oddaljene je do vsega tega celo dva, tri dni hoda. Zdravstvo pa ni zastonj, treba ga je plačati z gotovino. "Pregled otroka je v protivrednosti enega kurjega jajca, pregled odraslega dve kurji jajci, puljenje zoba štiri jajca, porod stane deset kurjih jajc," našteje Gašper Fortuna. Je pa ta cena simbolična, pravita, v mestih morajo za zdravstvene storitve plačati veliko več. 

Eva je sodelovala tudi pri 25 porodih, v dveh primerih sta na svet privekala dvojčka. "Vsaka, ki tam začenja rojevati, mora roditi, druge izbire nima. Eno samo smo peljali na carski rez, ker se je porod ustavil, in sicer v 12 ur vožnje oddaljeno bolnišnico. Tam je dobila splošno anestezijo, da so ji poseg lahko izvedli."  Dekleta prvega otroka povijejo zelo zgodaj, pri 14, 15 letih, v povprečju pa imajo od 8 do 10 otrok. "Velikokrat oče prvega otroka sploh ni poznan," pojasni Eva. Otroci pogosto nimajo istega očeta, veliko je posilstev in spolnih zlorab. Ženske so, čeprav opravljajo vso gospodinjsko delo in skrbijo za otroke, manj vredne, moški ne delajo veliko, opravijo le kakšno delo na polju in priskrbijo drva. Obisk njihove 8-članske družine je bil tako tudi nekakšen zgled, kakšna je vloga očeta pri vzgoji in skrbi za otroke. 

Še več pa so gotovo odnesli njuni otroci: "Pošalili so se, da niso vedeli, da zna mami poroditi otroka in da zna oči še kaj drugega kot le spuliti zob," pove Eva Fortuna in doda, da so se sinovi v dveh mesecih naučili, kako se izdela zalivka, katere klešče so za puljenje katerega zoba, najstarejši Peter pa je pod njunim vodstvom dajal tudi anestezijo. Poletni obisk rdečega otoka za Fortunove sicer zagotovo ni bil zadnji. Eva namreč rada povzame besede Pedra Opeke, najbolj prepoznavnega slovenskega misijonarja, ki deluje v glavnem mestu Antananarivo in ki pravi: "Pojdi in delaj tudi ti tako." "In da se," je po svojem tretjem obisku prepričana zdravnica in zobozdravnica, ki napoveduje, da se bodo z družino tja vrnili čez dve leti.