Najprej morda detajl, ki je marsikoga presenetil. Kako si razlagate dejstvo, da se je Husein kljub grožnjam o samomoru tako mirno predal?
Žunkovič: Po moji osebni presoji je izjava, da bo naredil samomor podana bolj kot spodbuda njegovim vojakom, da bi se borili do konca. Navsezadnje ima vsakdo svoje življenje rad in očitno je to Sadam na nek način tudi dokazal. Druga stvar pa je, da se je okolje v tem času spremenilo, in morda je bil prisoten tudi trenutek neodločnosti, morda je ocenil, da bi lahko živ več prispeval k nekemu navideznemu uporu. Dejstvo pa je, da je imel veliko priložnosti narediti samomor in tega ni naredil. Mislim pa, da tudi izjava ni bila popolnoma resna.
Kaj je po vašem mnenju pripeljalo do aretacije? Informacij o tem še ni, pomagali naj bi Kurdi, ni pa še jasno, ali so Sadama morda zapustili njegovi najožji sodelavci?
Kunič:Aretacija je zagotovo velik dogodek. In jaz bi v imeni slovenskega društva za mednarodne odnose čestital ZDA. To je veliko dejanje. Kaj je pravzaprav pripeljalo do tega? Osebno mislim, da je šlo za dvoje. Intenzivno delo na strani koalicijskih sil, na drugi strani pa je Sadam kot figura izgubljal pomen. Izgubljal je pomen kot simbol, kot dejanski operativni vodja pa sploh ni več obstajal, če smem temu tako reči. Očitno so ga nekateri njegovi zapustili.
Se pravi, da je 25 milijonov dolarjev, kolikor so jih ponujali za njegovo glavo, najbrž ni odigralo bistvene vloge?
Kunič: Težko je reči, vendar ocenjujem, da ni. Bistveno je to, da so koalicijske sile zelo intenzivno in temeljito delale.
Žunkovič: V vsakem primeru je potrebno ameriškim in drugim vojakom koalicije čestitati. Ali je odigralo ključno vlogo 25 milijonov dolarjev ali ne, niti ni bistveno vprašanje. Dejstvo je tudi, da so na drugih področjih prebivalci Iraka začeli sodelovati z Američani in ostalimi silami, ki se nahajajo v Iraku. Predvidevam, da si Iračani želijo svoj mir in da prispevajo k temu.
Kako bo Sadamova aretacija vplivala na njegove privržence? Bo to strlo oborožen odpor ali ga morda še spodbudilo?
Žunkovič: Vsekakor je aretacija diktatorja eden od pomembnih dogodkov, ki bo prispeval k nadaljnji umiritvi razmer v Iraku. Vprašanje pa je kratkoročno in dolgoročno. Kratkoročno, po posnetkih sodeč, ni bilo opaziti, da bi on vodil ta upor. Torej ni bilo sredstev, zvez, telekomunikacij, kjer bi Sadam lahko vodil, nadziral, usmerjal – preprosto ni bil več s tistimi, ki so se borili. Predvidevam, da bo nekaj terorističnih ali gverilskih akcij na samem začetku, da pa se bo upor postopoma umiril in počasi tudi splahnel. Seveda pa je potrebno še veliko narediti, da bi se razmere umirile.
Se bodo pa vašem mnenju razmere zdaj normalizirale?
Kunič: To je ključno vprašanje. Tukaj si analitiki niso popolnoma enotni. Gre namreč za to, da se antikoalicijske sile borijo oziroma delujejo iz treh razlogov. Eno je za Sadama, ker je bil nekoč njihov vodja in so jim to vtepali v glavo dolga leta ter so njegovi privrženci. Drugim bi lahko rekli neke vrste domoljubi, ki niso za Sadama, ampak so preprosto za neke vrste svobodo. In tretji razlog pa je vpliv tujih sil. Tisti prvi, ki so bili prosadamovi, bodo zagotovo prenehali s svojimi aktivnostmi. Ampak postavlja se vprašanje, ali bodo domoljubi okrepili svojo dejavnost, zato da bi jo kompenzirali. Lahko se zgodi, da jo bodo. Upamo sicer, da je ne bodo. Ne smemo pa pozabiti na vpliv tujih sil. V regiji se nekatere države počutijo varne zato, ker gre Američanom v Iraku slabo. Ker jim gre slabo, menijo, da ne bodo napadli ali kakor koli delovati še v drugo državo.
Torej v sosednjih državah niso najbolj zadovoljni?
Kunič: Zagotovo niso najbolj zadovoljni. Seveda tega najbrž ne bodo rekli na tak način, ampak lahko se zgodi, da bodo tudi ta učinek vpliva - običajno gre za posredni, skrit vpliv – okrepili. Upam, da do okrepitve terorističnih aktivnosti v Iraku ne bo prišlo, vendar nisem trdno prepričan. Lahko se zgodi, da bodo.
Ali lahko pričakujemo skorajšnji umik koalicijskih sil iz Iraka in predajo oblasti Iračanom?
Politično je sedaj izjemno pomemben trenutek. To je prelomni trenutek. Sedaj se namreč lahko pokaže, da je cilj iraške vojne takorekoč dosežen. Bila sta dva cilja: eden je bil orožje za množično uničenje, ki ga je bilo potrebno uničiti, drugi pa eliminirati Sadama. Zdaj je drugi cilj dosežen. Po mojem mnenju bi zato koalicijske sile morale čimprej predati oblast Iračanom, zato da se ne bi okrepile tako imenovane domoljubne antikoalicijske sile, ki so v bistvu mnogokrat teroristične.