Samanta potrebuje našo pomoč: dvigalo bi družini olajšalo življenje

V vasi Strmec Podravski, takoj čez mejo s Hrvaško, živi slovenska družina, ki ji življenje ni prizaneslo. Zvonko in Zdenka Kegl sta pred 24 leti postala starša hčerki Samanti s cerebralno paralizo in sinu Tilnu z Downovim sindromom. "Bila sta nedonošenčka, rodila sta se s sedmimi meseci. Posteljica se je odluščila od maternice in prišlo je do možganske krvavitve. Pri Tilnu so zdravniki takoj vedeli, pri Samanti pa šele pozneje," povesta.

Zdenka je ostala doma, da bi skrbela zanju, Zvonko je tako edini, ki je zaposlen. Ker nimajo stalnega bivališča, so slovenski državljani, živijo pa na Hrvaškem, ne prejemajo nobene pomoči ali invalidnine. Kljub stiski, s katero se soočajo vsak dan, pa v njihovi hiši ne manjka topline in ljubezni. Največ, kar ostane v spominu po našem srečanju, so njihovi nasmejani obrazi.

Starša Samanto večkrat na dan nosita po ozkih in strmih stopnicah

Družina živi v hiši, ki ni v celoti dostopna in prilagojena temu, da bi bila Samanta, ki je na invalidskem vozičku, lahko samostojna. Do vhodnih vrat vodijo zunanje stopnice, še bolj problematičnih je 20 stopnic, ki iz spodnjega nadstropja vodijo do kuhinje in dnevne sobe v zgornjem. Po teh stopnicah jo vsak dan, za vsak obrok, razen za zajtrk, ki ga poje v svoji sobi, nosita starša. Samanta tehta dobrih 50 kilogramov, zakrčenost njenega telesa zaradi bolezni pa stvari še dodatno otežuje. "Mama me nosi na hrbtu, oče v naročju. Stopnice so ozke in strme. Ni preveč varno, starša pa nista več mlada. Tako ne bo šlo dolgo," je zaskrbljena.

Samanta pomoč potrebuje pri povsem vsakdanjih opravilih, kot so oblačenje, obuvanje in priprava hrane. Ker se trudi biti čim bolj neodvisna, se je ta pomoč v zadnjih letih precej zmanjšala. "Pozimi se še lahko nekako obujem, ker so škornji, poleti ne gre. Tudi hlače moram nositi bolj široke. Oblačila pač prilagodimo tako, da lahko čim več storim sama." Družina je v kopalnici tudi odstranila kad in namestila prilagojen tuš, da se lahko sama oprha.

Sanjajo o dvigalu, ki bi jim olajšalo življenja

Zvonko, strojnik po poklicu, je pred približno sedmimi leti izdelal zunanje dvigalo, ki deluje po principu viličarja, in tako Samanti omogočil dostop iz hiše na vrt. "Za otroke narediš vse, improviziraš. A dvigalo bi moralo imeti jašek, da bi se spustilo vanj in bi se Samanta lahko zapeljala ven. Zdaj ima klančino, po kateri se sicer lahko spusti, nazaj pa ne more, saj ima prešibke roke, da bi potisnila voziček. Prav tako je omejena samo na spodnje nadstropje," pojasnjuje Zvonko.

Uresničitev njihovih sanj bi bilo dvigalo, s katerim bi Samanta imela dostop do kuhinje in dnevne sobe. S tem bi razbremenila starša in postala bolj samostojna. "Lahko bi si končno sama naredila ali vzela hrano iz hladilnika. Jedla bi, ko bi bila lačna. Zdaj moram vedno – kot otrok – vprašati, da mi kaj prinesejo dol v sobo, saj sem težka, čeprav morda ni videti. Lažje bi bilo tudi mojim staršem, ki me nosijo po stopnicah gor in dol za obroke. Nista več mlada, zato jima to iz leta v leto postaja težje. Oče ima bolečine v križu, mama si je pred kratkim zvila gleženj in je morala v bolečinah kuhati ter me nesti na hrbtu po stopnicah, ko je bil oče v službi, saj bi bila sicer oba z bratom lačna. Na splošno bi lahko več pomagala mami z opravili v kuhinji, lahko bi bratu pripravila hrano, ko staršev ni doma ..." našteva. Niti predstavljati si noče, kako bo v prihodnosti, ko je starša ne bosta mogla več nositi.

Zvonko bi Samanti iz gradbene dvižne ploščadi, ki so jo kupili iz prihrankov od njene štipendije, sicer lahko izdelal boljše dvigalo, a za uresničitev te ideje nimajo dovolj denarja. Zato so zaposleni na njegovem delovnem mestu začeli zbirati prispevke, velik del sta prispevala tudi podjetje Safilo iz Ormoža in območni Rdeči križ, Samanta je nato poziv objavila še na Facebookovem profilu. Zbrali so okoli 5000 evrov. "Za material, zaprtje dvigala in drsna vrata bi potrebovali še okoli 3000 evrov. Poleg tega takšno dvigalo ne bi bilo varno, uporabljati bi ga morala na lastno odgovornost. O dražjem in bolj varnem dvigalu ne morem niti razmišljati. Takšno namreč stane okoli 10.000 evrov ali več, tega si moja družina ne more privoščiti," prizna Samanta.

In tu nastopijo dobri ljudje. Večkrat smo že dokazali, da znamo stopiti skupaj in pomagati tistim, ki so v stiski. Tudi tokrat lahko, če želite, družini Kegl pomagate z nakazilom na TRR Rdečega križa: 

SI56 0410 3000 0271 732
sklic št. SI00 76002020
s pripisom ZA SAMANTO

Tudi družina Kegl vsak dan dokazuje, da nič ni nemogoče. "Življenje s cerebralno paralizo doživljam kot življenjsko borbo in premagovanje ovir," pravi Samanta. Pogosto se namreč zgodi, da jo ljudje podcenjujejo. "Govorili so mi, da ne bom zmogla opraviti osnovne šole in gimnazije, kaj šele, da bi šla na fakulteto!" Pa jim je dokazala nasprotno. V Ormožu je dokončala gimnazijo in se vpisala na Fakulteto za upravo v Ljubljani, na kateri zdaj piše diplomsko nalogo. Čim prej želi diplomirati in se zaposliti. Njena otroška želja je bila postati specialni pedagog, danes bi počela kar koli, samo, da bi lahko delala. Želi si v Ljubljano. Ker je tam več možnosti.

Dokazujejo, da nič ni nemogoče

Poleg tega, pravi, so ljudje polni nasvetov o tem, kaj bi kot oseba na vozičku morala početi. "Veliko ljudi še vedno meni, da smo vse osebe na vozičkih enake in imamo vsi enake fizične zmožnosti, pa temu ni tako. Vsi gibalno ovirani smo si različni, a le redki to razumejo. Pogosto so ljudje, ki niti ne vedo, kakšne so tvoje zmožnosti, močni in glasni v podajanju nasvetov, ko jih dejansko potrebuješ, pa ni nikogar," še doda.

Cerebralna paraliza, voziček in njen bolj tih oz. miren karakter so vplivali na to, da nima prijateljev, pravi. "Dobila sem občutek, da je ljudem odveč prevzeti del moje invalidnosti, ko so z menoj. Hitro pozabijo, da obstajaš oz. te ignorirajo. Vedno ostane samo družina. Mama, oče in brat mi vedno stojijo ob strani, so moja psihična in fizična podpora."

Z bratom sta zelo povezana, oče in mama pa vlagata nadčloveške napore v to, da bi vsem, kljub finančni stiski, omogočila čim bolj normalno življenje. "Samanta je šla v gimnaziji z razredom na ekskurzijo v London, jaz pa sem bil njen spremljevalec. Povsod sem jo nosil, šla sva v kraljevi observatorij Greenwich, brez mene ne bi videla ničesar," pripoveduje Zvonko. Enako je bilo s Plitviškimi jezeri, ki jih je družina obiskala lani. "Nikoli ne gremo na morje, pa sem po televiziji videl, da so vstopnice znižane in v šali vprašal: gremo v Plitvice? Da greš in malo pozabiš na vse. So rekli, da bo to misija nemogoče. Pa smo šli, vsi štirje. Samanto smo vozili in nosili po celih Plitvicah, vse je videla. Zunaj je bilo pet stopinj, ljudje v bundah, jaz pa v kratkih rokavih! In nihče, razen neke Čehinje, nam ni ponudil pomoči. Če nimaš takšne volje, kot jo imava midva, ne moreš videti ničesar. Vse, kar so nama rekli, da se ne da, sva zmogla!" ponosno zaključi.

Da bi jim le uspelo zbrati toliko denarja, kot ga potrebujejo za dvigalo!