A samomor je mnogo več kot statistika, in tisti, ki trpi najbolj, ni tisti, ki je odšel, ampak tisti, ki ostanejo – z vprašanji, občutki krivde, jezo, stigmo ...
Ena takšnih je Anja Klančar. Danes 33-letnica je zaradi samomora izgubila starše. Pot prebolevanja je bila dolga, boleča, pomemben del procesa je bilo iskanje pomoči. O spopadanju z bolečino zaradi samomora bližnjega se namreč govori malo. Je ena tistih "tabu tem", ki so "pretežke", zato ostajajo v ozadju, se strinja več tistih, ki so se srečali s samomorom v družini.
Dobro desetletje po prvem soočenju s samomorom, mamino smrtjo, je Anja spisala knjigo. Kot pomoč za druge in kot terapijo zase. V njej pa je brez olepšav opisala, kako je, ko se ti zatresejo tla pod nogami.
"Mamice nimaš več ... Ko sem to slišala ... kot blisk. Nekaj me je zarezalo v telo, srce in možgane. Nisem dojela. Ko sem prišla pred našo hišo, je bil pravi kaos ... MAMI! ... zavpijem in se tresem ... Ljudi ne vidim, tudi avtov ne, samo šok … Samomor. To ni res. Mami pa ne. Moja mami pa ne. Lažete," tako opisuje trenutke, ko se je navaden dan spremenil v nočno moro. Prvi korak – šok, nejevera.
Pa zanikanje: "Še vedno se mi zdi, da je vse okej in da mami pride nazaj, okoli četrte ure, skupaj bomo kosili, se malo skregali in bomo spet skupaj ... Skuham kosilo ... Piščanca spečem, skuham riž, pripravim rdečo peso; še tisto, ki sva jo skupaj z mami vlagali ... Ura okoli četrte, nič ni, pet, nič. Mrzlo postavim na štedilnik in grem na pokopališče."
Gnev, vprašanja: "Jeza, bes, nemir, žalost, vse se mi prepleta po telesu in v notranjosti; ta občutja so nevarna in težka za prenašati. Krivda, kdo je kriv? Zakaj to? Zakaj samomor? Ali nisem bila dovolj pridna? Vsi se počutimo na neki način krive ... Kaj je bilo narobe? Z očetom, menoj, bratom?"
Poskusi zapolniti praznino: "Tolažim se z alkoholom in hrano ... v tem zaspim in se počutim gnilo, grdo, grozno, jezno, nerazumljeno, moreče ..."
Potem je poiskala pomoč: "Spet pogovor z zdravnico. V Psihiatrični kliniki Ljubljana. Brez veze. Ampak mi najbrž ni, ker potem sploh ne bi šla tja. Vsako srečanje mi je nekaj pomenilo, čeprav je bilo kratko, morda površno, ampak vsaj nekaj. Grem tja, ker se vedno držim dogovorov."
A bolečina ne poneha: "Vidim na omarici britvico; verjetno jo brat uporablja za britje. Skozi možgane mi butne misel, da bi jo uporabila."
Potem je za nekaj časa najhujše mimo: "Življenje se je vrnilo v tirnice – le brez mami in s praznino, luknjo, ki jo je vsak polnil, kakor je vedel in znal. Energijo sem usmerila v dokončanje študija, in to tudi uresničila z zagovorom diplomske naloge: Kakovost življenja svojcev po samomoru. Oče je bil zelo ponosen in nas je peljal na kosilo."
A se bolečina vrne. Anja je zato znova poiskala pomoč, nato pa se vpisala na magistrski študij, ki ga je končala z nalogo Primerjava procesa žalovanja po samomoru in procesa žalovanja po naravni smrti. Pred zagovorom je kupila šopek in ga mami odnesla na pokopališče.
Vendar se zgodba tu ne konča, nadaljuje Anja: "Očeta so leta 2003 operirali in mu vstavili novo zaklopko. Toda v prsnem košu so pozabili košček vate, ki so ga našli šele po letih iskanja in ugotavljanja, zakaj ima oče še vedno težave."
Očetovo zdravje je bilo vse slabše, sledilo je celo obdobje kome in čas, ko je potreboval ogromno pomoči. In nato – nov šok: "Postajam nervozna in nemirna. Začnem se tresti, ker čutim, da nekaj ni dobro, nekaj je narobe. Očeta nikjer. Grem vprašat k sosedovim, če je oče morda pri njih. Ni ga bilo, so rekli. Odidem nazaj do avta, gledam okrog sebe in grem pogledat še v staro hišo, kjer je oče imel konje. S tresočo roko grem po lestev. Nekaj mi je reklo, naj snamem očala. Čutila sem, da bom videla nekaj groznega. Očetove sandale sem videla že spodaj. Vidim mrtvega očeta, megleno. Od šoka začnem bruhati in dojemati, kaj se je zgodilo. Tudi oče je mrtev. Odšel je. Tako je naredil." In krog groze se zavrti znova.
Najbrž si niti v najbolj morečih sanjah ne bi mogli predstavljati, da bo vse to nekoč vaša življenjska zgodba?
Nikakor. Bili smo klasična tradicionalna družina na vasi, preprosti, delovni, pošteni – oče, mama, dva otroka. Potem pa je leta 2007 mama z "danes na jutri" naredila samomor, nekaj let pozneje pa še oče. Zakaj – ne vem. Sem se tudi nehala spraševati, saj bi se le vrtela v krogu in v negativno smer svoje bolečine. Mogoče sicer je, da se je mama spopadala z izčrpanostjo, težavami zaradi menopavze, o katerih se več govori šele v zadnjih letih, oče pa je imel težave s srcem in drugimi boleznimi, ki so ga pripeljale do stanja, ko je bil precej nebogljen.
Nikoli si ne bi mislila, da bom starše izgubila na ta način. Sem pa vesela, da sem jih imela vsaj nekaj časa – mamo do 21. leta, očeta pa do 28. leta.
Smrt je neizbežen zaključek življenja, vendar smrt zaradi samomora ni "navadna smrt" ...
Ljudje drugače gledamo na mrtvo mamo, ki je skočila z balkona, kot na mrtvo mamo, ki jo je na njivi zadela kap. Smo ljudje, stvari želimo popredalčkati, si narediti miselne sheme, ki pa niso pravilne, ampak samo naše interpretacije.
Je najhujša posledica samomora bližnjega občutek krivde, s katerim se morajo spopasti svojci?
Krivdo sem imela zelo potencirano, še posebej v zvezi z mamo. Mislim, da je tukaj največja razlika med žalovanjem po naravni smrti in samomoru.
Morala sem iti na kakšen pogovor in seveda sebe nekako preoblikovati tako, da se s tem ne ukvarjam. Pri tem seveda ne mislim, da bi to potlačila. Ampak tekom časa, razmišljanja, let ... Po desetih letih o tem lažje govorim kot prej. Vsak najde neke svoje mehanizme, s katerimi si lahko pomaga, je pa čisto sam zelo težko iti čez to.
Kako ste našli pot iz najhujšega obdobja žalovanja?
Recepta ni. To je kot v primeru, ko se lahko nekdo, ki izgubi partnerja, že čez eno leto poroči z nekom drugim, nekdo pa tega ne zmore nikoli več. Kakšen preobrat se mi je naredil? Ko sem videla, da od vrtenja v krogu, ukvarjanja s krivdo, ni nobene koristi. Ne glede na to, ali sem bila globoko v depresiji, v občutkih krivde in jezna na cel svet ali sem se skušala normalno integrirati v vsakdanjik – vsak dan je bil nov dan. To ne pomeni pozabiti ali potlačiti. Slednje lahko vodi v velike težave, ki se pojavijo, ko človek najmanj pričakuje. Čas pomaga. Ko si dovoliš čutiti jezo, bes, ogorčenje, je lažje.
Kdo vam je takrat stal ob strani?
Bolečine ti nihče ne more odvzeti. Svojci so bili tudi sami sesuti. Šli smo na terapijo, intenzivne, individualne pogovore pa sem dobila v okviru javnega zdravstva. Kot rečeno, bolečine ne more prevzeti nihče drug, je pa zelo blagodejno, če te nekdo sliši, ne da ima zate velikopotezne načrte.
Kakšen je bil odziv okolice, ste imeli občutek, da na vas in vašo družino gledajo drugače, kot če bi mama in pozneje oče umrla naravne smrti?
Nekaj časa so bili ti občutki kar intenzivni. V smislu: "To je pa tista ..." Tako kot ljudje radi etiketiramo. Ampak čez čas, ko se na vasi zgodijo druge stvari, izginejo tudi ti občutki, ampak neka "črna pika" ostane. Nekaj podobnega kot se na primer zgodi z nekdanjimi zasvojenci. Nekdo je lahko 10 let "čist", pa nekateri še vedno mislijo, da se drogira. Ampak predvsem mi sami, žalujoči, moramo o tem spregovoriti in se boriti proti tem tabujem.
Zakaj je samomor še vedno takšen tabu, ko pa je žal Slovenija precej pri vrhu držav, kjer je število samomorov resna težava?
Ljudje se bojijo, morda zaradi tega, ker menijo, da bodo tako pripomogli k temu, da se to ne bo dogajalo. Tudi cerkev je s svojim naukom povzročila veliko strahu v to smer. Sicer pa ljudje o smrti sploh ne želimo govoriti. Veliko je tem, ki so tabuizirane, ne samo pri nas. Nekako se ne govori o stvareh, ki bolijo, ampak se vsi radi zabavamo, imamo fino, čeprav veliko ljudi nosi maske in si ljudje ne želijo biti, kar so. Težave imamo z iskrenostjo.
Zaradi osebne izkušnje in študija se z žalovanjem po samomoru ukvarjate že več kot desetletje. Smo v tem času kot družba – tudi v tem pogledu – napredovali ali nazadovali?
Če pogledamo na splošno, družba in država napredujeta, ampak pri nekih osnovnih temah nazadujemo. Ta "popolna podoba", ki nam jo vsiljuje današnje življenje oziroma okolica, je težko dosegljiva. Ne moremo imeti vsega. Ampak mnogi bi radi imeli vse. In to sproža frustracije. Kot 33-letnica zagotovo tudi jaz čutim določene družbene pritiske. Ampak kako jih sprejeti, transformirati, do kod pustiti, da se te dotaknejo ... Na to ni enostavnega odgovora. Me pa žalosti, da ima že vsaka stvar svoje društvo, žalujoči, ki se spopadajo z bolečino in bi bilo o tem nujno govoriti, pa ostajajo nekje v ozadju, se nihče ne zgane. Sem vesela napredka, se pa kdaj vprašam, ali je to res napredek, ki si ga želimo.
Sami svoje zgodbe nikakor ne olepšujete. Vaša knjiga Ko izgubiš ... je precej surova, direktna.
Čutila sem, da moram to napisati. Govorim izključno o svojih čustvih, svojem doživljanju, mogoče tudi zato, ker bi, ko sem bila sama leta 2007 v fazi divjega žalovanja, takšno knjigo z veseljem prebrala. "Požrla" bi jo, samo da bi vedela, da v tem nisem sama.
Kako težko je bilo podoživeti vse dogodke in čustva?
Kakšna tri leta nisem napisala nič. Nekaj sem začela, pa ni šlo. To je proces intenzivnega podoživljanja. Ampak potem sem šla v to zelo racionalno in se je izkazalo za zelo terapevtsko. Seveda so bili vmes dnevi, ko sem bila zaradi podoživljanja v zelo slabem stanju. Ampak nič zato. Dovolila sem si podoživeti bolečino. Pa ne, ker bi v njej uživala, ampak da se "sčistim".
Ste se pogosto spraševali, kako sta oba samomora zaznamovala vaše življenje, kako bi bilo sicer marsikaj drugače?
Bila bi seveda vesela, če bi bili danes še vedno srečna družina, če bi bili starši še tu, če bi čez čas spoznali vnuke. Ampak ni tako. Danes na življenje gledam drugače kot bi, če ne bi bilo tako zaznamovano z bolečino.
Ste bili kdaj jezni na očeta in mamo, zaradi končne odločitve, ki sta jo sprejela?
Seveda. Jeza je bila zelo potencirana. Najprej je bila usmerjena proti meni, potem pa tudi proti njima. Mislim, da je to zdravo in bi želela, da bi si vsi žalujoči dovolili sprostiti to jezo, bes. V tej bolečini potem jezo usmerjamo na ljudi okoli nas, ampak nič ni narobe, če gre človek na pokopališče in se tam razjezi. Je veliko bolje kot jezo uperjati proti sebi in drugim živim.
Kaj sami počnete drugače? Obstajajo svojci ljudi, ki so storili samomor, ki jih skrbi, da bi kdaj sami šli po isti poti ...
Nimam odgovora na vprašanje, za koga je bolj verjetno, da bo storil samomor, čeprav se o tem sprašujem in je to tudi zame osebno pomembna tema. Vprašanje je, kako bi bilo, če bi starši reagirali drugače, če bi potrkala na kakšna vrata, če bi si pustila pomagati. Mislim, da tako kot morajo biti dodatno pozorni v družinah, kjer je prisoten rak ali kaj podobnega, tako je tudi v družinah, kjer se je zgodil samomor, potrebna dodatna previdnost. Zame je pomembno, da se zavedam sebe, svojih omejitev, da se ne razdajam vsepovprek in vzamem od staršev tisto, kar je bilo dobro, kar so delali napake in jih je morda pripeljalo do doba, mi je pa v poduk.
Kako živite danes?
Vsak dan jemljem sproti. Ko je bilo žalovanje na vrhuncu, sem bila zadovoljna že s tem, da sem preživela dan. Ko je človek v tako globoki žalosti, se dnevi, ure, minute vlečejo v nedogled. Kot bi bil hudo bolan, čeprav žalovanje ni bolezen. Ampak si v fazi, ko se ti vse neskončno vleče. Vsekakor ne živim lahkomiselno, ampak skušam živeti sproti in se sproti spoprijemati z izzivi, ki jih življenje prinese. In tudi iti naprej, na primer s to knjigo. Boli me, ko skoraj vsak dan nekdo vzpostavi stik z menoj in razlaga, kako so svojci obtičali v žalovanju, pa se je samomor zgodil pred dvajsetimi, tridesetimi leti. In res upam, da bo morda moja zgodba komu pomagala. Samomorov je veliko, še več pa je žalujočih, ki so pogosto prezrti.
Kaj bi se moralo spremeniti, da bi bilo svojcem ljudi, ki se odločijo za samomor, lažje?
Predvsem bi morali o tem veliko govoriti. Za svojce se pripravlja tudi posebna knjižica. O vsem tem pa je treba govoriti z veliko mero spoštovanja, brez obsojanja, če je mogoče, in s sočutjem do preživelih svojcev. Vsi, ki žalujemo, tudi spremljamo medije.
Je morda skozi vašo izkušnjo mogoče ponuditi kakšen nasvet ljudem, ki se bodo soočili s smrtjo svojca zaradi samomora?
Ni recepta. Izgubljamo vse življenje – odnose, zdravje, finančno stabilnost ... Izguba je težka, po samomoru ali nenadni izgubi, ko smo z nekom še zjutraj pili kavo, popoldne pa ga ni več, je zelo huda. Dejstvo je, da smrti ne moremo uiti. Ko smo tukaj, ko nam je še dano, da smo tukaj skupaj, da sploh smo, bodimo za vse to hvaležni in to izkoristimo. Sicer bo potem krivda še hujša.
Kaj pa tisti, ki so v stiski? Kaj bi morali vedeti, ko razmišljajo o usodnem, poslednjem koraku?
Nekdo, ki je tik pred tem, da bo storil samomor, ima zelo zoženo razmišljanje. Mislim pa, da tisti, ki stori samomor, zagotovo ne povzroči namerno takšne travme svojcem. Če bi ti ljudje vedeli, koliko trpljenja prinese odločitev za samomor, mislim, da na tem svetu ne bi bilo nobenih samomorov. Pa še kakšnih drugih tragedij, ki ranijo tako globoko, ne.
STE V STISKI? POIŠČITE POMOČ!
(Vir podatkov: NIJZ)
Prvi vir strokovne pomoči je izbrani osebni zdravnik. Po potrebi bo predpisal zdravljenje, napotil k specialistu (kliničnemu psihologu ali psihiatru) ali svetoval druge oblike pomoči. Klinični psihologi in psihiatrivdelujejo v okviru zdravstvenih domov, psihiatričnih bolnišnic in kot zasebni izvajalci s koncesijo ali brez nje.
Kadar je stiska zelo huda in vaš osebni zdravnik ni dosegljiv, se lahko obrnete neposredno na:
- dežurnega zdravnika,
- dežurno ambulanto najbližje psihiatrične bolnišnice,
- reševalno službo (112) ali urgentno psihiatrično ambulanto v Centru za izvenbolnišnično psihiatrijo v Ljubljani (01/4750 670).
Za podatke o ustreznih oblikah pomoči ali samo za podporo in pogovor se lahko obrnete tudi na TELEFONE ZA POMOČ V STISKI
- Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
- Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24 ur/na dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
- Društvo SoS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja 080 11 55 (pon.–pet. med 12. in 22. uro; sob., ned., prazn. med 18. in 22. uro).
- TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro) Klic je brezplačen.
