KOMENTAR: Se bomo po covidu-19 zbudili v boljše življenje? Bomo boljši ljudje? 

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 7 min
AVTOR
Sara Volčič
KOMENTARJI
91
Vsak zase se v teh dneh, ki jim ni videti konca, borimo za to, da znotraj štirih sten (in ponekod so te stene precej tesne) in v popolnoma spremenjenem ritmu našega vsakdana ne bi znoreli, da si na hitro reorganiziramo novo običajnost.

Sara Volčič, novinarka oddaje Svet na Kanalu A
Sara Volčič, novinarka oddaje Svet na Kanalu AFOTO: Kanal A

Zunanji, posledično pa tudi notranji svet vsakogar od nas se je spremenil. Sama sem to občutila kot zelo velik nemir, nekakšno napetost, ki ji je sledila jeza. In zgodil se je tudi kakšen prepir. Na srečo sem kmalu po uvedbi karantene in najpogosteje izrečenega slogalna v zadnjih dneh 'ostani doma' pripravila prispevek s priznano psihiatrinjo prof. dr. Mojco Z. Dernovšek, ki je povedala, da je v takšnih razmerah nekaj najbolj pričakovanega, da se bomo doma najprej skregali. Potem bo sledila priložnost, da svoj svet postavimo na novo, z novimi pravili, rutino in se umirimo in se z novimi okoliščinami, ki nam jemljejo precej svobode, tudi sprijaznimo. 

Družina

In že s tem ima marsikdo težave. Težave spet biti doma, medtem ko smo prej praviloma prihajali domov precej pozno, saj smo živeli v času, ki od človeka terja, da dela vedno več in več. Dom je bil za mnoge nekakšna preoblačilnica in prostor za nekaj nujnih ur počitka. Otroci so bili na ekranih, zaradi česar smo jim v tistih nekaj dragocenih trenutkih, ki smo jih imeli zanje na voljo, še grenili življenja. 

Zdaj smo z otroki doma. Ves čas. In priznam, da se tudi sama lovim, kako vzpostaviti ritem, kako znova imeti več časa zanje. Za otroke, ki so se že navadili, da so starši večinoma na delu, ko so doma, pa imajo itak svojo glavo napolnjeno z mislimi na delo in nešteto skrbmi. Zdaj se bomo navadili živeti s svojimi otroki. Oni se bodo navadili na nas. Kaj se bo zgodilo, ko bo nam in njim to spet odvzeto? Ali se bomo iz teh razmer nekaj naučili? Naučili smo se, kaj je edino pomembno - družina in človekovo zdravje. Se bomo znali upreti temu, da ko se bomo vrnili iz službe, da s službo, niti v glavi, ne bomo nadaljevali? Da se bomo posvetili tistemu, kar je res pomembno?

Šola

Prvič, odkar sem na tem svetu, so šole zaprle svoja vrata. Šole, ki so do zadnjega dneva iz sebe morale iztisniti tolikšno količino snovi, brez katere naši otroci očitno ne smejo odrasti. Šole, ki z redkimi izjemami, niso odstopale od svojega ustaljenega načina dela - in ki se niso zavedale, da živimo v 21. stoletju in da učenje na pamet ne more biti v tem času več vodilna oblika dela. Da naši otroci ne bodo imeli težave najti informacij, temveč jih je treba naučiti le-te organizirati, jih vrednotiti, jih z orodji, ki naj bi jih usvojili v šoli, pametno uporabili. Danes ni težko najti odličnjakov, vse več jih je, a na žalost, in to ni več skrivnost, ne na račun vedno večjega deleža nadpovprečno inteligentnih posameznikov, ampak na račun vse večje zavzetosti in vključenosti staršev v učni proces. A ko enkrat zaključijo študij, znajo razmišljati? Se znajo odločati? Znajo prevzemati odgovornost za svoje odločitve? Tisti, ki učijo na fakultetah, in tisti, ki potem te študente dobijo na svoja delovna mesta, trdijo, da ne najbolje ... Da vse vedo, ne vedo pa, kaj je v danem trenutku pomembna informacija, ki naj bo vodilo pri odločitvi. Se bodo torej tudi šole prebudile v drugačno jutro? Bodo v teh časih, ko je zaradi virusa njihovo delo skrajno omejeno in iščejo kreativne oblike dela, nekaj te kreativnosti ohranile? Bodo izkoristile to prisilo delati drugače kot nekaj, kar jim lahko da nek nov uvid, kako spodbuditi mlade k bolj aktivnemu delu in ne le učenju? 

Bomo tudi po koncu epidemije pozorni na starejše?
Bomo tudi po koncu epidemije pozorni na starejše?FOTO: Dreamstime

Starejši 

Vedno me je motila neprijaznost. Pa ne tista z razlogom, ko je nekdo do tebe nesramen in mu potem pokažeš, da znaš biti ti še bolj nesramen. Motila me je nesramnost brez razloga. Neprijaznost brez razloga. Motili so me dolgi, kisli obrazi, zagrenjenost, ki je nalezljiva. In dela škodo. Prav tako kot virus. Motilo me je, ko se je neka starka opotekala, pa ni nihče pristopil, da bi ji pomagal. Češ, to je njena stvar, ne bomo se mešali. Motilo me je, kako smo drug mimo drugega hodili kot neznanci, včasih sovragi. Včeraj sem stala v vrsti v eni izmed večjih ljubljanskih trgovin. V skladu z razmerami so na tla pred vse blagajne namestili trak, zarisali oznake, ki kažejo, kako daleč drug od drugega moramo stati v vrsti, na začetku vrste pa je delavec klical naprej. Vsi smo bili mirni, nihče se ni pritoževal, koliko časa je že v vrsti. Ko je delavec zagledal, da v vrsti stoji precej star zakonski par, je dvignil trak in ju poslal naprej. In nihče se ob tem ni razburjal. Prizor, ki bi ga bila vesela tudi prej, brez covida-19. Prizor, ki bi ga bila vesela vsepovsod, kjer se ljudje v letih pojavijo. Pa so bili večkrat deležni kakšne neprijazne opazke ali pogleda kot pa pomoči, ki jim pritiče. Bomo tudi po koncu epidemije pozorni nanje? Jih bomo opazili? Se bomo spomnili, da jim kdo ponudi, da gre zanje v trgovino? 

Zdravstveni delavci

Vedno me je motila nestrpnost v odnosu do zdravstvenih delavcev. Spominjam se, ko sem nekoč prihajala k splošni zdravnici v Zdravstveni dom Bežigrad, ki je eden najbolj obremenjenih v Ljubljani. Sama sem vselej s sabo vzela knjigo, da bi med čakanjem v miru prebrala nekaj dragocenih strani knjige, za katero mi doma zmanjkuje časa. A izvedbe te lepe ideje mi niso dovolili moji 'sotrpini'. Nekateri so namreč že 5 minut po prihodu v čakalnico začeli bentiti, se razburjati. "Ja, a ta zdravnica sploh dela? Zakaj pa je toliko ljudi? A je kdo že šel sploh v ambulanto?Zakaj pa je ta toliko časa notri?" In številne druge variacije na to temo. In bilo mi je krivično. Tako kot mi je krivično, ko kdaj pa kdaj padem v kakšno specialistično čakalnico. Kjer morda niso tako glasni, je pa slišati z leve in z desne veliko čez čakalne vrste, pa koliko časa so že v čakalnici, pa kako itak v našem zdravstvu nič ne deluje in kako je vse slabo ... Zdaj vsi, ki nimamo nujnih zdravstvenih težav in bi prej slej ko prej prišli do zdravnika, znamo počakati. Zdaj si nihče ne želi v čakalnico, saj se zaveda, da bi bila to zanj lahko večja možnost okužbe. In smo pridni in tiho doma. A se ne zavedamo, da tisti, zoper katere tako radi bentimo, zdaj ostajajo tam. In tvegajo svoje zdravje in zbolevajo zato, da bi pomagali drugim. Oni ne morejo zapreti svoje 'trgovine' in reči, se vidimo, ko vse hudo mine. 

Se bomo tega spomnili tudi takrat, ko bomo spet sedeli v čakalnici in z nestrpnostjo pogledovali, kdaj bomo na vrsti mi? Bomo znali razumeti, da nismo edini, da naše težave niso največje in da ne zaslužimo urgentne obravnave, dokler z nami res ni nekaj hudo narobe? 

Covid-19

Virus, ki je ustavil svet, ki je na žalost povzročil mnoge žrtve, ki bo spremenil gospodarsko sliko sveta, ki bo spremenil tudi našo prihodnost, pa je človeka spomnil na v kapitalistični dobi pozabljeno pomembno spoznanje - za covid-19 smo vsi ljudje enakovredni. On ne bo zbiral samo tistih, ki se ne znajo ubraniti, ki nimajo denarja,  da bi si plačali hitrejši pregled v zasebni specialistični ambulanti. Med žrtvami v tujini je tudi nekaj takšnih, ki bi si lahko omogočili zdravljenje v najbolj prestižnih klinikah na svetu. A gre za virus, zoper katerega zdravila ni. In ni ga za revne in ni ga za bogate. 

Ali bomo po tej izkušnji bliže drug drugemu? Bo konec razslojevanja ljudi na podlagi tega, koliko kdo ima, kako velik avto vozi, kako daleč lahko poleti na počitnice? 

Upam, da bodo težke razmere, v katerih se trudimo spoštovati pravila (in ta pravila so danes za vse enaka) in pomisliti tudi na druge, ne le nase, priložnost za nas vse, da postanemo boljši ljudje, bolj strpni, bolj pripravljeni pomagati. In z večjim zavedanjem, da smo vsi samo ljudje. Ne glede na to, kaj kdo ima, kako daleč sega njegov vpliv, kaj vse lahko kupi njegov denar. Koronavirus nam je to že dokazal. Smo se tega zavedli tudi mi?