Po protestih v njeno podporo, potem ko je poiskala pravno pomoč in je v Ljubljani strokovna komisija že prižgala zeleno luč, da lahko nosečnost prekine v tukajšnji porodnišnici, so hrvaški porodničarji njeni prošnji za splav ugodili, a ji hkrati sporočili, da nimajo dovolj strokovnega znanja, da bi poseg opravili.
"Ponudili so mi porod na Hrvaškem s paliativno oskrbo, to pomeni, da se otrok rodi in vi ga dobesedno gledate, kako umira in mu ne pomagajo. To je njim bolj humano od tega, kar sem izbrala pri vas. A meni ni," pravi. Zdaj toži hrvaško državo in je glas vseh žensk. "V olajšanje mi je spoznanje, da v tem svetu obstaja glas razuma in da je takoj poleg naše primitivne države normalna država, v kateri moški in ženske razumejo žensko, ki se znajde v tej situaciji in ji dajo pravico izbire," pripoveduje.
V današnji rubriki Vaš svet v oddaji Svet na Kanalu A boste spoznali dve ženski, ki sta se zaradi nepravilnosti, ki so jih med nosečnostjo odkrili pri njunih plodovih, odločili za splav. Sara Rehberger Erzar je že ob merjenju nuhalne svetline izvedela, da ima njen deček najverjetneje gensko okvaro, vsaka naslednja preiskava je sum še potrdila. "Najina odločitev je bila pravilna, še danes čutim tako, in od tega ne bom odstopala, ne glede na to, ali se kdo s tem ne strinja. Se pa zavedam, da smo si različni in da se nekateri ne bi nikoli odločili tako," začenja svojo pripoved.
Bilo je lansko poletje in namesto, da bi se veselila dečka, ki bi se moral roditi ravno okoli drugega rojstnega dne njene prvorojenke, se je pripravljala na splav. "V sredo sem šla v kranjsko porodnišnico, opravili so še zadnji ultrazvok. Otročku je še bílo srce. Takrat je bilo grozno – po eni strani želiš gledati v tisti ekranček, ga še zadnjič videti, po drugi strani pa ne zmoreš, samo jočeš," se spominja. Za domov je dobila tableto, s katero je ustavila bitje dečkovega srca, čez dva dni so jo sprejeli na oddelek: "Tisti dan sem jaz rodila majcenega fantka, najinega Nala. Poslovila sva se. Jaz sem bila v porodnišnici povsem otopela, brez čustev. Domen (partner, op. a.) je lahko jokal, lahko je dal to iz sebe. Jaz pa ne. Šele ko sem dobila odtise rokic, nogic, sem se zavedla, kaj je šlo iz mene, česa ne bo nikoli pri meni. Doma pa je prišla realnost. Ni več trebuščka, ne čutiš več brc. Potem pa živiš iz dneva v dan, čakaš prihodnost."
Prvi sin je potreboval mamo
Obe sta prejeli psihološko pomoč, obema sta na poti k okrevanju pomagali družini, predvsem partnerja in starejša otroka. Mirelo Čavajdo je iz teme potegnil njen prvi sin Pablo, takrat 4-letnik, ki je potreboval mamo: "Prišel je do mene, greva se igrat, pojdi z mano ven, skakal mi je po trebuhu, spraševal, kje je Grga. In sva mu morala povedati, kaj je bilo. In tako vidiš, kako čisti so otroci, taki, kakršni bi morali biti vsi ljudje."
Za grozno pomladjo je prišlo lepše poletje in začutila je, da je pripravljena biti mama novemu otroku. Rodil se je dva dni pred prvo obletnico splava. "Zdaj mi tudi Jura daje veliko moči. Ker je tu, tak, kakršen je, smešen, sladek. In ko ga gledam, mi je veliko lažje," z ljubeznijo pogleduje 11-mesečnika. Novo življenje pa pričakujejo tudi v družini Sare Rehberger Erzar – proti koncu poletja bo njena 2-letna hči Tisa Ria dobila bratca: "Jaz vem, da je nama, ali pa vsaj meni, najbolj pomagalo, da sem spet noseča, da bomo dobili dojenčka. Ne bo nadomestil tega, ki ga ni, ampak vem pa, da bo to eno novo življenje, ki pride k nam. To smo si želeli, tako bo šlo naprej in tako pač je pri nas prav."
Lani je bilo v Sloveniji 17.497 porodov, 58 se jih je končalo s feticidom, torej odločitvijo staršev za smrt ploda zaradi nepravilnosti v njegovem razvoju. Teoretično o feticidu govorimo po 22. tednu nosečnosti, saj je takrat v porodništvu navidezna meja, do katere otrok, če bi se rodil, ne bi imel možnosti preživetja. Postopki, izvedeni pred 22. tednom nosečnosti, se tako imenujejo splav, od takrat pa feticid. Čeprav gre za prostovoljno odločitev para, je to boleča izguba, zato bi se morala okolica vzdržati nepotrebnih komentarjev in raje ponuditi pomoč, pravi klinična psihologinja iz ljubljanske porodnišnice, doc. dr. Vislava Globevnik Velikonja: "Kar najmanj lahko storijo, je, da izrečejo sožalje, da spoštujejo odločitev staršev, da upoštevajo njune želje in da ponudijo čisto praktično pomoč: včasih je dragocena že tista v gospodinjstvu ali pri skrbi za starejšega otroka v najtežjih dneh."
Zgodbi obeh mamic boste podrobneje spoznali v današnji oddaji Svet.
