KOMENTAR: Še nikoli ni bilo bolje, le da gre enim še bolje

Pred nekaj meseci so tuji mediji precej poročali o tem, da veliko deklet v starosti od približno deset let naprej nekaj dni v mesecu manjka v šoli. Manjkajo tiste dni, ko imajo menstruacijo, saj si ne morejo privoščiti nakupa najbolj navadnih vložkov. Ker uporabljajo, kar pride pod roko, od starih raztrganih majic do časopisnega papirja, se bojijo, da bi se zaradi morebitnih madežev krvi osramotile pred sošolci. Če je kdo pomislil, da se to dogaja nekje v nerazvitem, revnem, tako imenovanem tretjem svetu, se je krepko zmotil. Zgodba je namreč iz Velike Britanije.

Velika Britanija je nazoren primer tega, kar se dogaja v zadnjih desetletjih. Na eni strani kopica strahovito bogatih, povsem nesentimentalnih ljudi (še milozvočni Ed Sheeran bi si omislil ograjo pred svojo hišo, ker mu gredo na živce brezdomci), na drugi strani pa ogromno ljudi, ki živijo v vedno večji revščini. Pred nekaj leti so v Angliji v povsem resni javni razpravi prišli tudi do tako zelo koristnih ugotovitev: vsakdo lahko, če seveda zna pravilno načrtovati, preživi s približno 14 evri na teden. Ob tem so objavili tudi, kako: z nakupi poceni hrane, v glavnem krompirja, pa kakšne ovsene kaše, z malo manj ogrevanja, saj so nenazadnje doma lahko v puloverjih, tudi luči ne rabijo vseskozi, lahko sedijo v temi in spet lepo prihranijo pri žarnicah. Kako neznosno cinično je to v državi, kjer v podjetjih, bankah, v katere so zmetali milijarde javnega denarja, tudi od tistih, ki naj živijo s 14 evri na teden, izplačujejo milijonske plače in letne bonuse.

Ni to sicer kakšna posebnost Anglije, le da je tam zaradi res velikanskih razlik zelo zelo očitna, vsaj od zunaj – ni čisto jasno, če jo vidijo sami Britanci.

"Sužnjelastniško razmerje: delavci so v njihovih rokah, kot da so v njihovi lasti."

"Minimalna plača. 622 evrov."

"Iz minute v minuto sem vprežena v stroj, da lahko to dosežem."

"Kričijo, ja, kričijo. Največkrat slišimo, da smo nesposobni."

"Rešilec dostikrat prihaja po delavce."

"Delavci niso vredni nič, res nič."

Smo že v Sloveniji, v letu 2018. Gospodarska rast je izjemna, dobički podjetij res lepo rastejo. Logično vprašanje je, koliko pri tem prispevajo delavci. Zgornje izjave so izjave nekaterih zaposlenih v podjetjih, ki so vsa v zadnjih letih beležila milijonske dobičke.

Ob tem pa zaposlenim, tako pripovedujejo, ob enaki, pogosto minimalni ali celo nižji plači, dvigujejo že tako do skrajnosti napete norme. Potem ni čudno, da "rešilec dostikrat prihaja po delavce".

"Naj delajo za 400 evrov bruto. Naj se dokazujejo." Tako pa je nekoč sindikatom dejal eden izmed najbolj trdih slovenskih kapitalistov Dušan Šešok. Ob tem delavcev trenutno primanjkuje, naša podjetja pa jih menda iščejo v tujini kar z avtobusi. Takšne razmere bi morale biti ugodne za delavce in njihove zahteve po spodobnih plačah. 

Pa ni povsem tako. Nasprotno – delodajalci vpijejo, da bi jih recimo povišanje minimalne plače uničilo, ob tem, da je rast našega gospodarstva višja kot v Nemčiji, dobički slovenskih podjetjih pa že krepko presegajo tri milijarde evrov. Tudi Urad za makroekonomske analize in razvoj (Umar) ugotavlja, da rast plač v zadnjem obdobju ne presega rasti produktivnosti.

Pa vendar. Ne samo, da minimalne plače, ki komaj dosegajo prag revščine, ostajajo, velik del politike in tudi javnosti je poskočil ob predlogu, da bi socialno pomoč dvignili na 385 evrov mesečno. Nasprotovala je tudi ministrica za delo, ker da mora delo ostati vrednota, da ne bi ljudje zaradi teh nekaj dodatnih evrov zdaj lenuharili.

Večina ljudi, ki so nam pripovedovali, kako delajo na robu popolne izčrpanosti, tudi sobote, pa ponoči, pa nadure, neplačane, za le minimalno plačo, se niso hoteli pokazati. Zakaj? Zato, ker se bojijo, da bi izgubili službo, kakor grozna je že. Delo je torej očitno še kako velika vrednota.

Vsi vemo, kako trenutno stojimo: na eni strani razvpit en odstotek ultra bogatih, na drugi 99 odstotkov vseh nas ostalih. 

Prav zdaj so prišli sveži podatki. Najbogatejši ljudje na svetu so v minulem letu še dodatno enormno obogateli. Najbogatejši človek na svetu, Jeff Bezos, bo lahko 100 in več milijardam dodal še kakšnih 12. Njegovi zaposleni pa, da dosežejo norme, ne hodijo na malico niti ne na stranišče. Znajdejo se, urinirajo kar v steklenice.

Da ne bi narobe razumeli, čas v katerem živimo je doslej morda najboljši čas, z najbolj kakovostnim življenjem za največ ljudi doslej. Razen morda obdobja razcveta, tudi socialne države, ko si je Evropa opomogla od druge svetovne vojne, prav gotovo nikoli niso obstajali kakšni boljši, idilični časi.

Če kdo denimo bere natančno poročilo o življenju delavskega razreda malo pred drugo svetovno vojno v Angliji, v knjigi Pot v Wigan Georga Orwella, je lahko samo hvaležen, da živi danes, tudi če ni pripadnik srednjega razreda v kateri izmed razvitih držav.

In, če se nam danes zdi, da so nekateri obsceno bogati, tudi to ni nič novega, sploh najbogatejši ljudje doslej so večinoma živeli v 19. stoletju in na prehodu v 20. stoletje: Rockefeller, Ford, Carnegie ... Vse od takrat poteka mukotrpen boj delavcev za pravice, za košček kruha, za kolikor-toliko dostojno življenje.

Anekdota o Andrewu Carnegieju, enem izmed najbogatejših ljudi vseh časov, pripoveduje, da mu je nekoč nek levičarski politik dejal, da bi bilo pravičneje, če bi se njegovo ogromno premoženje razdelilo. Carnegie je hitro nekaj izračunal, potem pa tajniku naročil: "Dajte gospodu 16 centov, del mojega premoženja, ki mu pripada."

Cinizem, ki veje iz te anekdote, je čutiti tudi danes. Pozivi k pravičnosti, etiki in morali pogosto izpadejo smešni in naivni, ali pa – če hočemo v današnjem besednjaku – delavci so predragi, njihove plače so previsoke, imajo nerealne apetite in podobno.

In če obstaja bojazen, da je 385 evrov na mesec preveč, se lahko resno zamislimo in vprašamo, kdaj bodo tudi pri nas, tako na tiho, začela dekleta manjkati pri pouku.