Verjetno je za javnost lažje, če se od teh ljudi loči, to pa naredi tako, da postavi veliko neprehodno steno, s prepričanjem, da so oni že v izhodišču drugačni. Enako menimo za ljudi, ki pristanejo v zaporu zaradi katerega koli kaznivega dejanja. Prav tako postavimo med njimi in nami zunaj zapora zelo jasno ločnico. In sicer: zanje želimo verjeti, da so od nas popolnoma drugačni, kar pomeni, da se nam kaj takšnega ne more pripetiti, da torej mi nimamo prav nobene možnosti, da bi kdaj pristali za zapahi. A na žalost se motimo.
"Noben človek na svet ne pride že nasilen, saj gre za vedenje, za priučene vzorce odzivanja, ki se jih otrok v življenju nauči od drugih. Sprva v matični družini, če je tam takšno vedenje prisotno, kasneje pa v širši družbi, od vrstnikov ali kakšnih drugih oseb, s katerimi prihaja v stik," nas takoj poduči klinična psihologinja, direktorica Svetovalnega centra v Ljubljani dr. Mateja Hudoklin.
V Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše se zatekajo otroci in mladostniki z raznovrstnimi težavami in nasilno vedenje je lahko ena od njih, ki pa praviloma ne nastopa kot samostojna težava in je vselej izraz neke notranje stiske. "Zavedati se moramo, da je nasilno vedenje vedno povezano z neko težavo, ki je nek otrok ali mladostnik ali kasneje tudi odrasel človek ne zna drugače rešiti. Gre za čustven odziv na nekaj in tega se je nekoč nekje od nekoga naučil," pojasni klinična psihologinja. A nasmešek zasije na njenem obrazu, ko nas potolaži: "Tistega, kar se naučimo, se lahko tudi odučimo, torej spremenimo." Da, če nekdo ravna nasilno v določenih primerih, to ne pomeni nujno, da mora tako ravnati vedno. Lahko to spremeni. Za to možnost se moramo prav vsi zahvaliti nevroplastičnosti naših možganov, ki se učijo vse življenje, prav do zadnjega dne. Jasno je, da je za učenje najbolj ugoden čas otroštvo in mladostništvo, a tudi kasneje gre, četudi z več truda in počasnejšo spremembo, preobrazbo.
Tudi biološko pridemo na svet precej podobni in kot nepopisan list papirja, kot nam pojasni priznani nevrolog Nevrološke klinike UKC Ljubljana in profesor na Medicinski fakulteti prof. dr. Zvezdan Pirtošek. Ki na vprašanje, ki si ga zastavljajo mnogi, jasno in odločno odvrne: "Ne, prav nihče se ne rodi kot morilec. Pri nekom, ki mori, gre za splet biološkega, gre za splet nesrečnih dogodkov v prvih tednih, mesecih ali letih življenja in gre za trenutne okoliščine v življenju," še poudari Pirtošek. Ki doda, da imamo sicer določene gene, različice katerih lahko povečujejo verjetnost, da bomo v nekih okoliščinah ravnali nasilno, a to nikakor ni nujno.
Strokovnjaka sta poudarila, kako zelo pomembno je okolje, v katerem se nek posameznik razvija, in kako zelo lahko to okolje vpliva na njegov čustveni razvoj, na njegovo ravnanje. To potrjujejo tudi mladostniki, ki sem jih obiskala v Strokovnem centru Logatec, kjer so zaradi težav, kot so izostajanje iz šole, neupoštevanje pravil doma, zloraba mamil ali celo izvrševanje manjših kaznivih dejanj ter nasilno vedenje.
"Ko sem bil manjši, še v osnovni šoli, so me vsi zafrkavali, žalili in "boksali" v trebuh, ker sem bil močnejše postave. Nisem se znal braniti, zato sem delal na tem, da sem dobil boljšo postavo, dobil sem moč in jim začel vračati. Priznam, da sem se pri tem res dobro počutil. Potem pa sem jih tepel še pogosteje. Občutek, ko sem koga udaril, je bil dober," mi je zaupal sedemnajstletnik, ki v matični družini ni bil deležen nasilja, a je jasno pokazal, da je nasilje nekaj, kar se res naučimo od drugih. V zavodu se zdaj trudi svoje nasilne reakcije brzdati in, ko se razburi, šteti do deset ali se umakniti.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.