Druga svetovna vojna se je v Evropi začela 1. septembra 1939, ko so kopenske sile Tretjega rajha, po namišljenem incidentu kot podlaga za napad, prečkale poljsko mejo. Poljska vojska je začela jalov boj, a se je izkazalo, da se ne bo tako zlahka predala in nemško napredovanje je bilo slabše od pričakovanj. Z napadom na Poljsko sta Velika Britanija in Francija napovedali vojno, zato so Poljaki računali, da morajo zdržati, kolikor je mogoče, dokler ne pride pomoč. A 17. septembra je tajni dogovor s Sovjetsko zvezo zapečatil usodo Poljakov; Rdeča armada je začela invazijo z vzhoda. Do leta 1941 so pod nacističnim vojnim strojem padle številne države, uspešno se je uprla le Velika Britanija. Slednja je poskušala obdržati nad vodo Grčijo in severnoafriške države, zato so Nemci vse bolj gledali proti jugu, da bi lahko zavarovali svoje južne meje.
Politična fluidnost in ljudski upor proti nacizmu
Hitler je tako Jugoslaviji ponudil pristop k trojnemu paktu oziroma k silam osi, ki sta ju ob Nemčiji tvorili še Italija in Japonska. Nekateri izmed jugoslovanskih političnih voditeljev so ponudbo sprejeli z odobravanjem in 25. marca 1941 je bil pristop k trojnemu paktu na Dunaju tudi podpisan. Ne le zahodna, zlasti britanska diplomacija, ki je sprevidela, da bi bila takšna zveza pogubna za boj proti nacizmu v Evropi, pridružitvi k silam osi so se uprli tudi jugoslovanski delavci in intelektualci, ki so konec marca v Beogradu organizirali vojaški udar in množične demonstracije z gesloma "Bolje rat, nego pakt" (Raje vojna kakor pakt) in "Bolje grob, nego rob" (Raje grob kakor suženjstvo).
Pogodba, ki sta jo podpisala Dragiša Cvetkovića in Vladko Maček, je bila razdrta, njuna vlada in knez Pavle Karađorđević pa so bili v nekaj dneh ob oblast. Potem ko je upor jugoslovanskega ljudstva priključitvi Jugoslavije k silam osi Hitlerja tako razjezil, je nemško letalstvo 6. aprila 1941 okoli pete ure zjutraj brez vojne napovedi napadlo Beograd in jugoslovanska vojaška letališča. Vojaškega spopada, ki ga je Hitler kot povračilni ukrep poimenoval Strafgericht ('kazensko sodišče'), se je oprijelo tudi ime šestoaprilska ali krajše aprilska vojna. Eden od pomembnih razlogov za napad na Jugoslavijo je bil predvsem ponižujoč poraz italijanske vojske v Grčiji, ki jo je želela podrediti v svojem novem mediteranskem imperiju. To priložnost so zavohali tudi zavezniki, zato so že začeli premikati sile, da bi lahko tvorili novo Solunsko fronto in s tem na balkanskem polotoku v bojih vezati nekaj nemških divizij.
Ognjena zarja šestega aprila
V beograjskem bombardiranju je življenje izgubilo več tisoč civilistov, še nekajkrat toliko pa v napadih, ki so sledili v naslednjih dneh. Protiletalska obramba na Jugoslovanskem je bila izredno slaba, približno 150 letal, s katerimi je razpolagalo takratno letalstvo, pa Kraljevini Jugoslaviji v boju proti neprimerljivo bolje opremljenemu nemškemu Luftwaffe ni dajalo velikega upanja, a kljub temu so se letalci borili do konca. Kraljeva vojska je vedela, da napad prihaja, a doktrina, dezertiranje hrvaških enot, slaba opremljenost in počasna odzivnost ob mobilizaciji so usodo Kraljevine zapečatili v trenutku, ko je Hitler podpisal ukaz za napad. Vsi predvojni vojaški načrti so propadli, podobno kot v Franciji in državah Beneluksa, v trenutku, ko so nemški tanki prečkali mejo in enostavno obšli stacionarne obrambne linije, kot je bila Rupnikova linija. Slednja je sicer uspela v nekaterih primerih obraniti pred italijanskimi napadi, a te zmage so bile redke in kratkožive.
Za prebivalce Kraljevine Jugoslavije so se začela štiri leta nočne more. Slovensko ozemlje so si razkosali štirje okupatorji, poleg Nemčije, Italije in Madžarske je nekaj slovenskih vasi pripadlo tudi marionetni Neodvisni državi Hrvaški. Slovansko prebivalstvo se je, skupaj z judovskim in romskim, ob njih pa tudi z invalidi in homoseksualci ter nekaterimi drugimi družbenimi skupinami, v nacistični ideologiji obravnavalo kot drugorazredno. Totalna vojna je poleg neposrednih spopadov zajemala tudi uničevanje omenjenih družbenih skupin v koncentracijskih taboriščih, številni otroci, med njimi veliko slovenskih, ki so ustrezali nekaterim arijskim potezam, pa so bili iztrgani družinam in prevzgojeni v nemški jezik in nacistično ideologijo.
Ocene števila smrtnih žrtev so različne. Jugoslovanski zvezni statistični urad je leta 1964 začel izvajati popis žrtev, katerega izsledki so bili namenjeni pogajanjem z Zvezno republiko Nemčijo o izplačilu vojne odškodnine in so bili kot taki razglašeni za državno skrivnost. Javno so bili objavljeni šele leta 1989 v časniku Danas - v drugi svetovni vojni je bilo ubitih 40.791 Slovencev oziroma prebivalcev poznejše Ljudske republike Slovenije, ranjenih pa 101.929. A je Inštitut za novejšo zgodovino v kasnejših letih, po letih preučevanja arhivov, zapisal, da je zaradi vojne in pobojev po njej umrlo 97.500 Slovencev. 83.000 ljudi je zaradi vojne in njenih posledic umrlo med letoma 1941 in 1945, približno 14.000 pa še po vojni.
Po vzpostavitvi protifašističnega upora, v katerem je množično sodelovalo večmilijonsko jugoslovansko prebivalstvo, je bilo nacistične okupacije konec šele štiri leta pozneje. Čeprav za dan zmage zaveznikov nad nacizmom, ki je obenem tudi dan Evrope, velja 9. maj 1945, so bila številna mesta, tudi slovenska, osvobojena šele tedne zatem, zadnji boji v Evropi pa so potekali na Koroškem.
KOMENTARJI (752)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.