'Poskrbimo, da se zgodba ljudi v Anhovem ne bo ponovila še kje v Sloveniji'

Kmalu bosta minili že dve leti, odkar je skoraj 600 zdravnikov in zobozdravnikov odločevalce pozvalo k odgovornejšemu pristopu k okoljski problematiki. Pobudo so sprožili v goriški regiji, tamkajšnjim zdravnikom so se pridružili kolegi iz vse Slovenije. Prvopodpisana, splošna zdravnica Nevenka Mlinar iz ambulante v Desklah, lahko iz prve roke pripoveduje, kakšne tragične posledice prinaša onesnaženo okolje. K njej namreč prihajajo pacienti iz srednje Soške doline, ko jo že več let zaznamuje prisotnost velikega onesnaževalca – Salonita Anhovo.  

Območje je zelo obremenjeno z azbestom, je danes znova, kot že tolikokrat doslej, poudarila Mlinarjeva. Številke so zgovorne in grozljive. V 20 letih, do vključno leta 2019, so v njeni ambulanti odkrili 450 primerov rakavih obolenj, pri čemer nemelanomskih kožnih rakov, ki niso tako nevarni za bolnikovo življenje, sploh ni štela. V dveh letih po objavi zdravniškega poziva so odkrili še 44 primerov rakavih obolenj.  

Gre za ljudi, ki imajo v svojih telesih nakopičena azbestna vlakna, ki lahko povzročijo rakave bolezni na različnih organih, pravi Mlinarjeva. Zato pričakuje še več obolenj, ne glede na ukrepe. Pa vendar: ali niso ti ljudje trpeli že dovolj? "Kot družba lahko poskrbimo, da ne bodo ti ljudje zaradi izpustov še dodatno obremenjeni, in jim omogočimo pravico do čistega zraka," je jasna. "Poskrbimo, da se zgodba ljudi v Anhovem ne bo ponovila še kje v Sloveniji," dodaja.

Čeprav je bil v dveh letih odziv politike na zdravniški poziv milo rečeno mlačen, optimizma ne zmanjka. Mlada zdravnica Ana Mavrič razlog zanj med drugim najde v dejstvu, da Salonitu Anhovo ni bilo odobreno povečanje sosežiga na 135 tisoč ton odpadkov in ostajajo na 108 tisoč tonah. 

A to je le en, majhen korak. Še vedno smo namreč daleč od ustavno določene pravice zdravega življenjskega okolja za vse. Kot je še izpostavila Ana Mavrič, je bila Slovenija po oceni iz leta 2018 v prvi petini evropskih držav po obolevnosti in umrljivosti za rakom.  

Uredba o sežiganju odpadkov ali kapital pred ljudmi po slovensko 

Da se država do okoljskih tematik še vedno obnaša mačehovsko, priča tudi način sprejemanja nove uredbe o sežiganju odpadkov. Z njo bi koncesijo podelili za kar 30 let, zdravniki pa so bili o njej obveščeni le tri dni pred iztekom javne razprave.  

Ana Mavrič je nanizala kar nekaj pripomb. Zdravniki najprej zahtevajo, naj se koncesije podeljujejo na podlagi natančnih meritev in projekcij. Tega v uredbi ni. Sežig mora po njihovem predstavljati skrajno izbiro za nujne nacionalne potrebe, kar pomeni prepoved uvoza odpadkov iz tujine. Predlagajo tudi, da se v uredbo vpiše meja kapacitet sežigalnic in se tudi tako prepreči povečevanje količine odpadkov za večanje zaslužka. Skrbi jih določba, da bo treba koncesionarjem zagotavljati dogovorjeno količino odpadkov, kar bi bil hud udarec prizadevanjem za njihovo zmanjševanje. Ob tem naj še enkrat spomnimo, da bi pravico sežiga pridobili za kar 30 let.

Prav tako zdravniki nasprotujejo merilom za izbor, ki kapital zelo očitno postavljajo pred zdravje ljudi in okolja. Prednost bi namreč imel tisti, ki lahko sežiga več, prej, poceni in energetsko bolj učinkovito. Morali pa bi, je njihovo stališče povzela Mavričeva, izbrati sežigalnice s tehnologijo, ki omogoča najmanjše izpuste škodljivih snovi v zrak, vodo in tla, ter upoštevati značilnosti okolja. To so relief, prevetrenost, bližina kmetijskih zemljišč, vodnih virov ter občutljivih skupin ljudi, kot so otroci ali oboleli.

Da je to mogoče, dokazuje sežigalnica na Dunaju, za katero pravijo, da avto, ki pelje mimo, zrak bolj onesnaži. Pri nas smo žal še daleč od tega. Ana Mavrič je navedla primer Salonita Anhovo, ki je v letu 2020 kar 3672-krat presegel polurne mejne vrednosti za dušikove okside, 474-krat za skupni organski ogljik in 99-krat za amoniak. Ker se pri sosežigalnicah upošteva dnevno povprečje, ki je bilo pod mejnimi vrednostmi, pri izračunu pa lahko celo brišejo pet polurnih vrednosti, so še vedno delovali v skladu z zakonom. 

Tudi zaradi precej bolj ohlapnih pravil, ki veljajo za sosežigalnice v primerjavi s sežigalnicami, zdravstvena stroka vztraja pri popolni izločitvi sosežiga iz uredbe. Po podatkih, ki nam jih je posredovala, smo v Sloveniji leta 2019 sežgali 282.651 ton odpadkov, od tega kar 245.196 ton v sosežigalnicah. S 110.730 tonami je prednjačil Salonit Anhovo, večino, kar 78.817 ton odpadkov, so uvozili. 

In še: v uredbo naj se jasno zapiše izpolnjevanje novih, strožjih zahtev za sežigalnice, ki jih je Evropska komisija sprejela leta 2019, Slovenija pa jih še ne izpolnjuje. "Verjetno je to ključen trenutek, da naredimo nekaj dobrega za nas vse," je zaključila Mavričeva.  

Slovenija ni tako zelena, kot mislimo 

V Sloveniji že sedaj dihamo onesnažen zrak, zato vsako leto prezgodaj umre več sto ljudi, je ob tem povedal vodja Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo na UKC Ljubljana Miran Brvar. Ob dodatnem onesnaženju zaradi sežiganja odpadkov se bo število obolelih in umrlih le še povečalo, saj so naše kotline slabo prevetrene in dim iz sežigalnic se bo ob zimskih temperaturnih obratih dolgo zadrževal v kotlinah in nas zastrupljal, je še opozoril.

Tudi on je spomnil na nesprejemljivo ureditev, po kateri imajo sosežigalnice oziroma cementarne še vedno dovoljenja za višje mejne vrednosti izpustov strupenih snovi v ozračje, kot veljajo za sežigalnice, hkrati pa je nadzor nad njihovim delovanjem pomanjkljiv in premalo pogost. "Z vidika okoljske pravičnosti in zdravja je to nedopustno," je jasen Brvar. 

Zdravstveni delavci in drugi strokovnjaki pogosto ne pridejo do podatkov o izpustih, ki bi jim omogočali presojo vplivov na okolje, za tiste, ki jih dobijo, pa bi težko rekli, da so objektivni. Po trenutni zakonodaji namreč izpuste meri tisti, ki onesnažuje. Sam si izbere laboratorij, ki mu dela analizo, ter sam odloča, kdaj bo vzel vzorec, kateri vzorec bo vzel in katero polurno vrednost bo prikazal. 

Zdravje na udaru

Pri sežiganju in sosežiganju komunalnih odpadkov in blata iz čistilnih naprav se v ozračje sproščajo strupeni trdi delci, dušikovi oksidi, žveplov dioksid, dioksini in furani, benzen, policiklični aromatski ogljikovodiki in številne težke kovine, vključno z živim srebrom, arzenom in svincem, je naštel Brvar. "Izpusti sežigalnic tako povzročajo rakave bolezni bezgavk, črevesja in pljuč, poleg tega pa onesnažen zrak povzroča tudi druge bolezni, kot so ateroskleroza in srčna kap, astma in kronični bronhitis, možganska kap in demenca."  

Zaradi vsega tega, je Brvar povzel stališče stroke, je nujno, da v nastajajočo uredbo o sežiganju odpadkov zapišemo čim nižje dovoljene mejne vrednosti izpustov. Zavedati se tudi moramo, da strupi delujejo skupaj, njihov učinek je zato večji, kot je seštevek učinkov posameznih toksinov. Poleg tega se težke kovine kopičijo v našem telesu in dolgoročno škodujejo zdravju. 

Raziskave so pokazale, da so otroci, ki živijo v bližini (so)sežigalnic, bolj bolni kot tisti, ki odraščajo v bolj zdravem okolju, pa je povedala Marina Praprotnik z ljubljanske Pediatrične klinike. Pri njih opažajo več nevroloških bolezni, več bolezni dihal, astme, pogosteje zbolevajo za nekaterimi vrstami raka in avtoimunskimi boleznimi, povečano je tveganje za prirojene bolezni srca in sečil. Neugodni vplivi iz okolja oslabijo njihov imunski odziv, kar pomeni, da okužbe pri njih potekajo v težji obliki in jih težje prebolevajo. Toksini iz okolja neugodno vlivajo na razvoj številnih organov, tudi možganov.  

Ker se kopičijo v telesu, se lahko pri otroku, ki raste v onesnaženem okolju, bolezen pojavi šele čez 20 ali 30 let. Po drugi strani pa toksini iz okolja dokazano vplivajo tudi na še nerojene otroke.