Sežigalnice tudi v Ljubljani in Mariboru – cenejše ogrevanje ali strup?

Samo Toplarna Celje vsako leto izbruha 360 kg žveplovih oksidov, 192 kg amonijaka in kar 1200 ton ogljikovega monoksida. "V ToplarniT Celje? Baje, da ne spušča kakih škodljivih zadev, zaradi tega je toplota cenejša, in hvala bogu, da je tako," so prepričani Celjani. "Celje je od nekdaj zdravo mesto – cinkarna pa vse to. Ni problema," se ironično pošalijo.

Toda celjska toplarna je pravi otrok proti sosežigalnici Salonita Anhovo, ki po podatkih ARSO v zrak vsako leto izpusti tudi do 200-krat več amonijaka in kar do 700-krat večje količine ogljikovega monoksida. "Na eno tono odpadkov lahko izpustijo do 5-krat več emisij strupenih snovi, živega srebra, težkih kovin," razlaga Miha Stegel iz kanalske civilne iniciative Danes, ki je preteklo leto zmagala v boju za neodvisnost anhovskega vodovoda od cementarne.

Z ministrstva za okolje in prostor niso za našo oddajo zagotovili nobenega sogovornika, češ da uredba še ni sprejeta, rešitve pa da so še v pripravi in se usklajujejo z vsemi deležniki. To je dokaz, da se v petnajstih, dvajsetih letih – kolikor se slovenska politika ukvarja s sežiganjem odpadkov – tako leve kot desne vlade, pa tudi aktualna, niso nič naučile, je oster Uroš Macerl iz stranke Vesna, prejemnik Goldmanove nagrade za ukvarjanje s trboveljskim Lafargom in drugimi sežigalnicami. Kaže, da bo javna razprava potekala šele po tem, ko bo uredba že sprejeta. Zato smo za strokovne odgovore poprosili tudi dr. Milana Brvarja iz Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo UKC Ljubljana.

Naročniki meritev tudi onesnaževalci sami

Pri sežigu in sosežigu odpadkov gre za dvoje – znebimo se jih, poleg tega pa pridobimo še toplotno energijo. Tako je vsaj v javnih toplarnah, kakšna je celjska. V Anhovem pa se kurijo tudi odpadki iz tujine – gre tukaj za posel? "Treba se je zavedati, da sežig vedno predstavlja emisije strupenih snovi – najbolj absurdno pa je to, da je ogromen delež odpadkov tujih – to je pravzaprav posel."

 V celjski toplarni monitoring poteka ves čas, podatki so dostopni tudi na spletu. Pri številnih drugih je drugače – dvome o nepristranskosti meritev zbuja dejstvo, da številni onesnaževalcih monitoring naročijo in plačajo sami. Trboveljski Lafarge je emisije kar pet let meril z nekalibrirano opremo – tega ni zaznala ne inšpekcija ne ARSO. Odgovarjal ni nihče. "Interes države bi moral biti, da zaščiti vse državljane," še dodaja Stegel.

Strupeni izpusti ne onesnažujejo samo zraka – usedajo se na vrtnine, prehajajo v prst in pitno vodo – s tem pa trajno tudi v prehransko verigo. To so različni dioksini, furani, težke kovine, je dejal dr. Milan Brvar – ljudje v okolici sežigalnic zato pogosteje zbolevajo za rakavimi obolenji bezgavk, pljuč črevesja in drugimi, kot sta astma in kronični bronhitis. Predlaga, da se v to uredbo med merila za izbor koncesionarjev uvrsti primernost predlagane lokacije, saj niso vse lokacije primerne za sežiganje odpadkov, na primer zaprte kotline, ki so slabo prevetrene in tiste s temperaturnim obratom, kot je denimo Ljubljanska kotlina, kjer po več tednov nismo videli sonca in je zrak zelo onesnažen tudi zaradi nekaj več kot 100 tisoč avtomobilov, ki v zrak izpuščajo še benzene, ti pa povzročajo krvnega raka. Zato tu ni primerno sežigati še dodatnih 100 tisoč ton odpadkov. Prav tako niso primerna zelo naseljena območja, ker s tem izpustom izpostavimo ogromno število ljudi, pa tudi kmetijska območja.

Naše mejne vrednosti ohlapnejše od evropskih

"Mejne vrednosti so politični dogovor," čistega vina nalijejo aktivisti Eko kroga. Vrednosti v evropskih uredbah so občutno strožje od tistih, izdanih v okoljevarstvenih dovoljenjih podjetjem, ki opravljajo sosežig. Strokovnjaki in okoljevarstveni so jasni, nadzor bi morali postrožiti, dopustne meje znižati – te so pri sosežigalnicah, kakšna je v Anhovem, še ohlapnejše kot pri sežigu. Davek plačujejo okoliški prebivalci – s svojim zdravjem, pa tudi z življenji. Samo v Ljubljani onesnažen zrak vsako leto zakrivi več sto smrti.

In medtem ko tudi evropske smernice sožiga ne štejejo več za trajnostno ravnanje z odpadki, v Celju vztrajajo – dobrobit od sežiganja je veliko večja od vpliva na okolje. Načrtujejo celo širitev kapacitet. "V Celju imamo zelo dobre izkušnje, s tem pravzaprav prihranimo veliko energije, ki bi jo sicer morali kupovati," ponosno pove celjski župan Bojan Šrot. "Maksimiranje proizvodnje pomeni neposredno tudi velik vpliv na okolje," pa so previdni prebivalci Celja, "odgovorni se morajo tudi glede tega zelo pozanimati."

Dim iz sežigalnic in uredba sta tančica skrivnosti

Okoljski minister Andrej Vizjak medtem pravi, da toplotno energijo na naseljenih območjih pač potrebujemo. Lahko pa bi kje drugje proizvajal elektriko, dalje meni dr. Brvar, saj ni daljinska toplota edini način za ogrevanje stanovanj.

Za rešitev takega problema mora biti postopek transparenten, javen, odprt, vsi podatki pa jasni. V primeru pričujoče uredbe okoljskega ministrstva pa postopek naravnost kliče po tem, da gre za korupcijsko zadevo, pravzaprav niti ne poznamo točne količine slovenskih odpadkov, načrtujemo pa štiri sežigalnice. Ne ve se točno, kolikšna bo njihova zmogljivost, če sežgemo prevelike količine odpadkov, je tako, kot bi si obesili zanko okoli vratu. Uredba se podpisuje za trideset let, in nekaj politikov bo, mimo vseh državljanov Slovenije, za vse še nerojene otroke podpisalo, da Slovenci trideset let ne bomo drugače ravnali z odpadki kot danes. Uredba bi morala od onesnaževalcev zahtevati vsaj tako stroge mejne vrednosti, kot jih predpisuje Evropska komisija, še meni dr. Brvar.

 Če imamo 100 enot odpadkov, za katere ni druge rešitve kot sežig, bi morali postaviti sežigalnice za največ 50 enot, preostalih 50 pa jih mora ostati kot stimulacija, ki jo moramo v čim krajšem času doseči s preoblikovanjem izdelkov, z izdelki za ponovno uporabo in recikliranje, za razgrajevanje na več različnih surovin – sežig namreč ni nič drugega kot uničevanje dragocenih virov, ki jih Evropa nima, razlaga Macerl. Način, na katerega odpadke sežigamo v Sloveniji in na katerega sežiganje nadziramo, je popolnoma nenadzorovan. Na to že leta opozarjajo tudi okoljske organizacije. Slovenska zakonodaja je napisana tako, da onesnaževalci lahko nadzirajo sami sebe, zato dobrega nadzora tudi ne moremo pričakovati, še pravi Macerl. Prav tako slovenska zakonodaja dovoljuje bistveno višje mejne vrednosti kot evropska.

Kupčije med politiko in investitorji – se bo ponovil TEŠ?

Ko je Evropa začela opuščati premog, smo v Sloveniji začeli graditi TEŠ 6, ki mu mnogi pravijo tudi spomenik korupcije, to pa zdaj plačujemo vsi državljani. Zaradi prevelikih izpustov škodljivih snovi v okolje moramo Evropski uniji namreč plačevati okoljske kazni. Macerl trdi, da gremo s (so)sežigalnicami po isti poti, saj v ozadju potekajo dogovori kapitala in investitorjev s politiki. O čem se pogovarjajo, ne moremo vedeti, in v prvem trenutku, ko pri tako pomembni odločitvi državljani ne poznamo ozadja, se morajo prižgati vse luči.

Zdravniška zbornica je na uredbo poslala svoje pripombe, toda v odgovor na to so prejeli le sporočilo o sestanku naslednjega dne, v katerem ni pisalo, kdo se ga bo udeležil in v kakšni funkciji. Zaprosili so za ustreznejši termin, vendar odgovora doslej (17. februarja, op. a.) niso prejeli – prav tako ne odgovora na svoje predloge za popravke uredbe.

Nesežgan odpadek je vreden veliko več

Če nam dvajset let razlagajo, da se z zmanjšanjem odpadkov ne da storiti nič, in če to ponavljajo dovolj dolgo, se nič tudi ne stori, je slikovit Macerl. V Evropi imamo tudi polmilijonske in večje skupnosti, v katerih imajo odlične rezultate v ravnanju z odpadki in dosegajo bistveno manjše količine odpadkov, kot jih imamo pri nas. Slovenija je s svojo majhnostjo idealna, da bi bili primer, kako kot celotna država preiti v sistem zero waste. Tudi nekatere slovenske občine dosegajo dobre rezultate in dojeti moramo, da je treba napore usmerjati v preoblikovanje izdelkov, kar prinaša tudi nova delovna mesta, in ko odpadkov ne bomo sežigali, bomo tudi največ prihranili. Nesežgan in znova uporabljen odpadek ima namreč veliko večjo vrednost od tiste, ki jo pridobimo s sežigom. Da bi krenili v to smer, slovenska država ne stori nič, je še kritičen Macerl.

Sežig in sosežig – reševanje odpadkov ali posel?

Zagovorniki sicer trdijo, da so sežigalnice v Evropi nekaj običajnega, da gre za tehnološko zelo nadzorovan proces in da mora biti Slovenija samozadostna tudi na tem področju. Veliko težavo imamo z odvečnimi količinami odpadkov, izvoz je zelo drag, kurjenje pa bi bilo, ob trenutnih cenah nafte na svetovnem trgu, v določenem obsegu dobrodošlo. Politika in investitor vidita sežiganje kot posel.

 Čeprav je treba tudi pri sežigu in sosežigu tehtati med zdravstvenim tveganjem in dobrobitjo – v toplarnah se tako pridobiva poceni toplota za daljinsko ogrevanje, obenem pa rešuje tudi vprašanje odpadkov – pa v Anhovem dvomijo, da koristi pretehtajo nad kakovostjo življenjskega okolja: "V cementarni je zaposlenih 80 ljudi, v Kanalski dolini pa živi 5000 ljudi. Žrtvuje se dolgoročno zdravje ljudi – širše doline."

Pomembna razlika je tudi v tem, ali bodo sežigalnice javne ali  v zasebni lasti. Če bi bila javna in bi imela najboljšo možno tehnologijo, bi bil sežig drag, kakršen mora biti, saj bi se tako vsi trudili, da bi proizvedli čim manj odpadkov. Če bo sežig v zasebni lasti, bo interes nasproten – čim večji dobiček, ki prinese čim več sežganih odpadkov na čim manj strog način. A tu ne gre le za reševanje problema odpadkov – pri sežiganju tistih, uvoženih iz tujine, gre predvsem za dobiček.