Šikaniranje, napake ali kadrovske spletke: kaj se dogaja na Nevrološki kliniki?

"Na vas se obračamo z resnim, skrajno skrb vzbujajočim opozorilom glede nevzdržnega stanja, psihičnega nasilja in ogrožanja varnosti pacientov na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana. Razmere znotraj institucije so dosegle točko, ko ne gre več le za kršenje dostojanstva zaposlenih, temveč tudi za ogrožanje življenj pacientov."

Tako alarmantno se začne anonimno pismo, v katerem se podpisniki predstavljajo kot zaposleni na Nevrološki kliniki in opozarjajo na domnevno nevzdržne razmere. Kot trdijo, sta psihično nasilje in šikaniranje postala del vsakdana, kričanje in neprimerno vedenje posameznih zaposlenih do sodelavcev pa naj bi se včasih odvijala celo pred očmi pacientov.

Po njihovih navedbah so bile nepravilnosti večkrat uradno prijavljene, vendar naj bi notranji postopki vselej pripeljali do ugotovitev, da trpinčenja ni bilo. Avtorji pisma zato vodstvu očitajo zmanjševanje pomena prijav in nezadostno zaščito zaposlenih, ki opozarjajo na neprimerna ravnanja.

Posebej izpostavljajo kadrovsko politiko. Trdijo, da enega od kliničnih oddelkov vodi oseba, katere ravnanja naj bi bila povezana s pravnomočno ugotovljenim trpinčenjem nekdanje zaposlene. Sprašujejo se, zakaj je takšna oseba lahko prevzela vodstveno funkcijo, ali so bili sprejeti kakršnikoli ukrepi in ali je kdo prevzel odgovornost za odškodnino, ki jo je moral plačati javni zavod.

Opozarjajo tudi na domnevno nepravično ocenjevanje delovne uspešnosti. Po njihovih trditvah naj pri nagrajevanju ne bi odločali zgolj rezultati dela, temveč tudi osebni odnosi z nadrejenimi. Nekateri zaposleni naj bi ne glede na trud in obseg opravljenega dela vedno prejemali enake ocene, medtem ko naj bi bili posamezniki, ki so v dobrih odnosih z vodstvom, deležni višjih ocen in finančnih nagrad. Takšno ravnanje po mnenju podpisnikov poglablja razlike med zaposlenimi, zmanjšuje motivacijo in dodatno zaostruje odnose v kolektivu.

Toda najresnejši del pisma, ki se - morda nekoliko nenavadno - znajde na koncu pisma, pa se nanaša na varnost pacientov. Avtorji zatrjujejo, da naj bi v zadnjih mesecih prišlo do več težav pri oživljanju pacientov. Posebej izpostavljajo smrt pacientke, ki po njihovih navedbah kljub zdravstvenemu stanju ni bila priključena na monitor in ni imela odrejenega poostrenega nadzora. Ko se ji je stanje poslabšalo, je bilo oživljanje neuspešno.

Vodstvu očitajo tudi, da dogodek ni bil pravočasno prijavljen v sistem obravnave varnostnih odklonov in da naj bi se njegova formalna obravnava začela šele po anonimni prijavi enega od zaposlenih. Ob tem trdijo, da naj bi se odgovornost za smrt pacientke prelagala na zdravstveno osebje, ki jo je oživljalo, medtem ko naj bi ostajala nepojasnjena vprašanja glede organizacije nadzora in delovanja sobe, v katero je bila nameščena.

Pismo odpira še vprašanje pretoka informacij. Po navedbah podpisnikov naj bi vodstvo pomembne informacije posredovalo le izbranim zaposlenim, drugi pa naj bi bili izključeni iz obveščanja o dogajanju na kliniki. Med zaposlenimi naj bi tako krožile tudi neuradne informacije o preiskavi domnevno nezakonitih vpogledov v zdravstveno dokumentacijo pacientov, ki jih avtorji pisma sami ne morejo potrditi.

Podpisniki izražajo tudi nezaupanje v notranje nadzorne mehanizme. Prepričani so, da dosedanji postopki niso zagotovili ustrezne zaščite zaposlenih in da vodstvo težave zanika ali zmanjšuje njihov pomen.

"Razmere so nevzdržne in druge možnosti posamezniki nimamo kot da o tem obvestimo medije," so zapisali ob koncu pisma.

Gre za vrsto resnih očitkov, ki jih anonimno pismo samo po sebi seveda ne dokazuje.

O razmerah na Nevrološki kliniki smo govorili tudi z viri iz ustanove, ki zaradi občutljivosti teme ne želijo biti imenovani. Tudi ti izražajo različne stopnje zaskrbljenosti zaradi medosebnih odnosov in določenih ravnanj v ustanovi.

Opozarjajo na globoko zakoreninjene težave, ki naj ne bi nastale čez noč in za katere tudi sami ne vidijo preprostih rešitev.

Za odgovore na vprašanja, kaj se na kliniki dejansko dogaja, koliko so očitki utemeljeni in kako pristojni ukrepajo, smo se obrnili na UKC Ljubljana in Ministrstvo za zdravje.

Na Ministrstvo za zdravje smo naslovili vrsto vprašanj o očitkih zaposlenih, domnevnih nepravilnostih, varnosti pacientov in morebitnem ukrepanju pristojnih. Odgovor so strnili v kratko pojasnilo, v katerem so potrdili, da so prejeli predlog za izvedbo nadzora.

"Na Ministrstvu za zdravje smo prejeli predlog za izvedbo nadzora, ki ga trenutno proučujemo. Predlog bomo posredovali Univerzitetnemu kliničnemu centru Ljubljana, da se opredeli do podanih navedb in v zvezi z njimi poda ustrezna pojasnila," so sporočili.

Ministrstvo torej nadzora za zdaj še ni odredilo, temveč bo najprej pridobilo pojasnila UKC Ljubljana. Kdo je podal predlog za nadzor, na katere konkretne očitke se nanaša in kdaj bo sprejeta odločitev o morebitni uvedbi nadzora, iz odgovora ni razvidno. Prav tako ministrstvo ni vsebinsko odgovorilo na posamezne navedbe iz anonimnega pisma.

Če bi se za nadzor odločili, ne bi bilo prvič, da bi se klinika znašla pod drobnogledom. Že leta 2015 je po odmevnem primeru zdravnika Ivana Radana, ki je bil sicer pozneje pravnomočno oproščen, izredni upravni nadzor razkril vrsto sistemskih pomanjkljivosti, ki bi lahko ogrožale varnost pacientov - pomanjkljivo evidentiranje zdravil, neustrezno delovanje sistema obravnave opozorilnih dogodkov in težave pri organizaciji dela ter pomanjkljivo komunikacijo in slabe medosebne odnose med zaposlenimi.

V javnosti so se pojavljala tudi opozorila o napetih odnosih med zaposlenimi, očitki o šikaniranju in vprašanja glede kadrovskih odločitev ter obravnave prijav trpinčenja. Eden od sporov je dobil tudi sodni epilog: zaradi pravnomočno ugotovljenega trpinčenja nekdanje zaposlene je moral UKC Ljubljana plačati odškodnino. Podrobneje se bomo k temu primeru vrnili v nadaljevanju.

Leta 2023 je sledil še odmeven primer domnevnega nasilja nad pacientom. Zdravstveni tehnik s Kliničnega oddelka za vaskularno nevrologijo in intenzivno nevrološko terapijo naj bi fizično in verbalno napadel starejšega bolnika ter mu grozil.

Posamezni primeri so se razlikovali po naravi in resnosti očitkov, prav tako niso bili vsi pravnomočno potrjeni. Toda ob novih opozorilih zaposlenih se znova zastavlja vprašanje, kako učinkovito klinika prepoznava nepravilnosti, kako obravnava prijave in ali sprejeti ukrepi dejansko izboljšujejo razmere.

UKC Ljubljana ima sicer vzpostavljeno tudi uradno notranjo pot za prijavljanje nepravilnosti in zaupnika za prijavitelje.

A zgodba ima še drugo plat. Po naših neuradnih informacijah se predstojnici enega od kliničnih oddelkov Nevrološke klinike, ki jo omenjajo tudi avtorji anonimnega pisma, izteka mandat, zato naj bi kmalu sledil postopek izbire novega predstojnika.

Prav s tem naš, do anonimnega pisma kritični vir, povezuje njegovo časovno umestitev in ponovno odpiranje starih sporov. Opozarja, da naj bi se v ozadju dogajanja prepletali tudi kadrovski interesi, obujanje več let starih zgodb pa bi lahko bilo poskus vplivanja na prihajajoče odločitve o vodenju oddelka.

Toda tudi takšna razlaga odpira vprašanja. Ali gre za zaostrovanje odnosov pred novimi imenovanji ali so kadrovske spremembe zgolj povod, da so dolgoletna nezadovoljstva znova prišla na površje? In ali je mogoče oboje?

Za pojasnila smo torej zaprosili UKC, od koder smo prejeli odgovore z dodatnimi pojasnili pravne službe. Kaj torej pravijo?

Eden najresnejših očitkov iz anonimnega pisma se nanaša na vodstveno delavko, katere ravnanja naj bi bila povezana s pravnomočno ugotovljenim trpinčenjem nekdanje zaposlene. Podpisniki se sprašujejo, kako je mogoče, da je ta oseba še vedno na vodstvenem položaju, in opozarjajo na domnevno nadaljevanje neprimernega ravnanja.

"Glede primera nekdanje predstojnice je najprej potrebno pojasniti, da gre za zadeve izpred več let, ki niso več aktualne in ni jasno, v čem je interes javnosti glede preteklih dogodkov," so zapisali v UKC.

Ob tem UKC vztraja, da je treba sporna ravnanja iz preteklosti razumeti v okviru organizacije dela, hkrati pa pojasnjuje, da jih je sodišče skupaj z nezakonito razrešitvijo presodilo kot trpinčenje. 

V UKC ob tem poudarjajo, da je bila v sodnem postopku ugotovljena odškodninska odgovornost delodajalca, ne osebna odgovornost tedanje predstojnice, ki po njihovih navedbah tudi ni sodelovala pri nezakoniti razrešitvi nekdanje predstojnice.

Ravnanja iz sodnega postopka so bila pozneje na podlagi nove prijave predmet tudi notranje obravnave. Primer je obravnaval pooblaščenec za nenasilje, imenovana pa je bila tudi posebna tričlanska komisija. Ta je pregledala dokumentacijo in opravila razgovore z udeleženimi osebami. Pri treh obravnavanih ravnanjih komisija ni ugotovila elementov trpinčenja ali diskriminacije.

Ugotovila pa je skrhane medsebojne odnose oziroma negativno delovno klimo. Kot možne ukrepe je navedla aktivnosti za izboljšanje odnosov, delavnice za reševanje konfliktov in mediacijo. UKC ob tem ni pojasnil, kateri od predlaganih ukrepov so bili dejansko izvedeni in kakšni so bili njihovi rezultati.

Sicer pa predmet našega preverjanja ni bil nekdanji delovnopravni spor, temveč predvsem vprašanje, ali se podobni očitki pojavljajo tudi danes in kako se vodstvo nanje odziva.

Ob aktualnih očitkih zaposlenih smo UKC torej vprašali, koliko prijav domnevnega trpinčenja, šikaniranja in drugih neprimernih ravnanj so na Nevrološki kliniki prejeli v zadnjih petih letih, koliko jih je bilo potrjenih in kakšni ukrepi so sledili. Prejeli smo podatke za celoten UKC Ljubljana. V obdobju od leta 2021 do 2025 so evidentirali 80 obravnavanih primerov: štiri leta 2021, 17 leta 2022, 23 leta 2023, 12 leta 2024 in 24 lani.

V UKC pojasnjujejo, da evidence ne vodijo na način, ki bi omogočal zanesljiv statistični prikaz prijav, ugotovljenih kršitev in sprejetih ukrepov po posameznih klinikah oziroma organizacijskih enotah.

Prav tako pojasnjujejo, da notranja obravnava prijav trpinčenja ni enaka sodnemu postopku in da pooblaščenec za nenasilje ne ugotavlja pravnomočne odgovornosti posameznika. Njegova naloga je predvsem preverjanje okoliščin in zaščita zaposlenih, pri čemer lahko opravi razgovore z vpletenimi, predlaga mediacijo ali v zahtevnejših primerih imenovanje posebne komisije. Poudarjajo, da tudi kadar zakonski elementi trpinčenja niso ugotovljeni, to še ne pomeni, da v kolektivu ni težav. Obravnava lahko razkrije konfliktne odnose, neprimerno komunikacijo ali organizacijske pomanjkljivosti, zaradi katerih so potrebni ukrepi. Med doslej uporabljenimi oziroma predlaganimi ukrepi navajajo razgovore, mediacijo, organizacijske spremembe, izboljšanje delovne klime in v posameznih primerih tudi nadaljnje delovnopravne ukrepe.

V UKC sicer zagotavljajo, da imajo vzpostavljene številne mehanizme za zaščito zaposlenih pred trpinčenjem, nadlegovanjem in drugimi oblikami nasilja.

Med njimi navajajo pooblaščence za nenasilje, mediatorje, notranje prijavne poti, zaupnika po Zakonu o zaščiti prijaviteljev in možnost anonimnega sporočanja varnostnih odklonov.

Poudarjajo tudi, da so seznanjeni s tem, da se v posameznih prijavah pojavlja strah zaposlenih pred povračilnimi ukrepi.

"Takšne navedbe jemljemo resno," zagotavljajo.

Od leta 2025 izvajajo Šolo vodenja za vodstvene delavce, v etičnem kodeksu pa so leta 2024 dodatno poudarili ničelno toleranco do fizičnega, verbalnega in drugih oblik nasilja.

Med najresnejšimi očitki iz anonimnega pisma je primer smrti pacientke, ki naj bi bila kljub zdravstvenemu stanju nameščena v sobo brez ustreznega monitoringa in odrejenega poostrenega nadzora.

V UKC Ljubljana so potrdili, da je v začetku avgusta letos umrla pacientka, ki je bila nekaj dni pred tem iz intenzivne enote premeščena na bolniški oddelek. Zanikajo pa, da bi bila brez potrebnega nadzora. "Glede na klinično oceno ob premestitvi neprekinjeno spremljanje z monitorjem in poostren nadzor nista bila indicirana," so pojasnili.

Po navedbah UKC je prišlo do nepredvidljivega poslabšanja zdravstvenega stanja s srčnim zastojem. Dogodek so obravnavali na jutranjem strokovnem raportu in nekaj dni pozneje na oddelčnem sestanku. Ugotovili so, da je bilo oživljanje izvedeno v skladu z veljavnimi smernicami, vendar neuspešno. O dogodku so bili obveščeni tudi svojci.

Avtorji anonimnega pisma so vodstvu očitali, da dogodek približno dva meseca ni bil prijavljen in da je bil prvi varnostni pogovor sklican šele po anonimni prijavi zaposlenega.

UKC te navedbe zavrača. Pojasnjuje, da je bil dogodek 27. avgusta prijavljen v Sistem sporočanja varnostnih incidentov in tveganj (SSVIT), strokovne obravnave na oddelku pa naj bi opravili že nekaj dni po smrti pacientke.

Po naših informacijah je bila formalna prijava v sistem podana šele 27. avgusta, čeprav je pacientka umrla v začetku meseca, ker del zaposlenih še vedno ni bil zadovoljen s predhodnimi pojasnili.

V UKC so potrdili tudi, da je bila opravljena razširjena varnostna obravnava, ki so jo zaključili 22. oktobra.

Pooblaščenec za varnost je ocenil, da dogodek ne izpolnjuje kriterijev za opozorilni nevarni dogodek. Njegovo oceno je v naslednjih dneh obravnaval in potrdil tudi kolegij pooblaščencev za varnost.

Kljub temu so na podlagi razširjene varnostne obravnave sprejeli ukrepe za izboljšanje komunikacije med zaposlenimi, pravočasnosti obravnave varnostnih dogodkov, ustreznega dokumentiranja ter sistematičnega seznanjanja zaposlenih z ugotovitvami in sprejetimi ukrepi.

Katere konkretne pomanjkljivosti so ugotovili, da so bili ti ukrepi potrebni, in kaj natančno so spremenili, niso pojasnili.

UKC je potrdil, da sta bila v zadnjih šestih mesecih poleg omenjenega primera v sistemu SSVIT zabeležena še dva dogodka, pri katerih je bilo potrebno oživljanje pacientov. Oba sta se zgodila avgusta.

Pri prvem, v prvi polovici meseca, je bila reanimacija uspešna, pacient pa je bil po nadaljnjem zdravljenju odpuščen iz bolnišnice. Dokončna varnostna obravnava tega dogodka ob posredovanju odgovorov še ni bila zaključena.

Pri drugem dogodku, v drugi polovici avgusta, je bil pacient po reanimaciji premeščen na oddelek nevrološke intenzivne terapije. Razširjena varnostna obravnava je bila zaključena, sprejeti ukrepi pa so po navedbah UKC zajeti v že omenjenih organizacijskih izboljšavah.

Drugih prijavljenih dogodkov, povezanih z nadzorom pacientov, v zadnjih šestih mesecih po navedbah UKC niso zaznali.

Eden od očitkov iz anonimnega pisma se nanaša tudi na domnevno nezakonite vpoglede v zdravstveno dokumentacijo pacientov. Avtorji pisma sicer priznavajo, da informacij o morebitni preiskavi ne morejo potrditi.

Toda v UKC Ljubljana so potrdili, da takšen postopek dejansko poteka. "V UKCL poteka notranji postopek zaradi suma nepooblaščenih vpogledov, ki pa ni omejen zgolj na Nevrološko kliniko," so pojasnili.

Postopek se je začel na pobudo pacientov, vodi ga pooblaščena oseba za varstvo osebnih podatkov v UKC Ljubljana in je po navedbah zavoda v zaključni fazi.

Če pod odgovore potegnemo črto, v UKC Ljubljana poudarjajo, da imajo vzpostavljene mehanizme za zaščito zaposlenih, preprečevanje trpinčenja in obravnavo nepravilnosti. Po neuradnih informacijah pa naj bi v ustanovi ocenjevali, da anonimno pismo ne odraža razmer na celotni kliniki, niti sistemskih težav, temveč predvsem nezadovoljstvo manjšega dela zaposlenih.

Anonimna pisma, opozorila o nepravilnostih, očitki o šikaniranju, neenaki obravnavi zaposlenih, spornih kadrovskih odločitvah in slabih odnosih. Pismo, ki ga obravnavamo v tem članku, še zdaleč ni edino v zadnjih letih.

Poleti je podobno opozorilo prišlo iz UKC Maribor. Skupina medicinskih sester tamkajšnje Klinike za nevrologijo je opozorila na domnevne nepravilnosti pri izvajanju dodatnega programa elektromiografskih (EMG) preiskav, neenako obravnavo zaposlenih, način razporejanja dodatno plačanega dela in vse slabše odnose v kolektivu.

Kot smo avgusta poročali na 24ur.com, so medicinske sestre opozarjale predvsem na občutek, da za vse zaposlene ne veljajo enaka pravila. Njihovo anonimno opozorilo ni ostalo brez posledic. UKC Maribor je odredil izredni notranji nadzor, ki je pokazal organizacijske neskladnosti pri izvajanju dodatnega popoldanskega programa. Kot so pojasnili, jih redni mesečni nadzor ni v celoti zaznal oziroma odpravil, niso pa bile v škodo pacientov.

Primer iz Maribora je tako pokazal, da anonimno pismo ni nujno zgolj izraz nezadovoljstva ali notranjih sporov. Lahko opozori tudi na dejanske nepravilnosti, ki jih obstoječi nadzorni mehanizmi niso pravočasno prepoznali.

Toda anonimna pisma odpirajo tudi drugo, nič manj pomembno vprašanje. Zakaj zaposleni v zdravstvenih ustanovah, ki imajo vzpostavljene notranje prijavne poti, pooblaščence za preprečevanje nasilja, zaupnike in različne nadzorne mehanizme, ocenijo, da morajo o težavah spregovoriti javno in anonimno? Enoznačnega odgovora ni. Anonimnost sama po sebi ne dokazuje niti resničnosti niti neutemeljenosti navedb. Prav zato je pomembno, da se očitki preverijo, ne pa vnaprej sprejmejo ali zavrnejo.

A ob vseh očitkih o nepravilnostih se vedno znova vrača še eno vprašanje: odnosi med zaposlenimi.

Zdravstvo je okolje, v katerem sodelujejo ljudje različnih poklicev, pristojnosti in odgovornosti. Delo je zahtevno, pogosto stresno, kadrovske stiske in velike obremenitve pa lahko dodatno zaostrujejo nesoglasja. Toda zahtevnost dela ne more biti opravičilo za morebitno domnevno poniževanje, kričanje, ustrahovanje ali neenako obravnavo.

Težave se ne začnejo šele takrat, ko ravnanje izpolni zakonske znake trpinčenja. Delovno okolje je lahko izrazito konfliktno in obremenjujoče tudi brez pravnomočne sodbe o mobingu. Neprimerna komunikacija, občutek favoriziranja posameznikov, nespoštovanje in nezaupanje lahko postopoma načnejo sodelovanje, motivacijo in pripadnost kolektivu.

Posledice občutijo zaposleni, ki lahko izgubljajo voljo do dela, izgorevajo ali zapuščajo ustanovo. V zdravstvu pa imajo lahko slabi odnosi še širše posledice, saj je kakovost obravnave pacientov odvisna tudi od sodelovanja in pravočasnega pretoka informacij med zdravstvenimi delavci.

Ko v slovenskem zdravstvu govorimo o nezadovoljstvu zaposlenih, se razprava praviloma hitro usmeri k plačam, dodatkom in boljšemu vrednotenju dela.

In čeprav je ustrezno plačilo nedvomno pomembno, primeri, kakršna sta ta iz Ljubljane in Maribora, odpirajo vprašanje, ali bi se moralo slovensko zdravstvo ob vseh razpravah o plačah, kadrovskih stiskah in delovnih obremenitvah precej resneje vprašati tudi, v kakšnem okolju zaposleni vsak dan opravljajo svoje delo.